Jedro

Ker sodišče prve stopnje pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti ni ugotovilo, izvedenca ni bilo dolžno zaslišati še na glavni obravnavi ali postaviti novega izvedenca. Očitek o obstoju procesne kršitve zato ni utemeljen. Revizijsko sodišče pa je na dokazno oceno sodišča prve stopnje glede podanega izvedenskega mnenja vezano in eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, Izpostave Sežana, št. DT 42152-396/2008-16 z dne 17. 5. 2011, s katero je davčni organ revidentki v ponovnem postopku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 294.844,25 EUR po stopnji 20 % v znesku 58.968,85 EUR (1. točka izreka). Preveč plačani davek po odločbi z dne 7. 6. 2007 v znesku 2.999,98 EUR in pripadajoče obresti v višini 1.123,19 EUR se revidentki vrne v roku 30 dni (2. točka izreka). Tožena stranka je pritožbo zoper izpodbijano odločbo, z odločbo, št. DT-499-05-80/2011 z dne 17. 9. 2012, kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve davčnih organov je, da sodišče prve stopnje ni našlo pomanjkljivosti in nepravilnosti cenitve, zato je sledilo vrednosti kapitala ob pridobitvi, kot jo je ugotovil izvedenec gradbene stroke.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov, s katerimi bi lahko revidentka dokazala, da je bila vrednost predmetne nepremičnine ob pridobitvi bistveno višja od vrednosti, ki sta jo upoštevala davčna organa, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Mnenje izvedenca A. A. je nepopolno in ne izkazuje realne tržne vrednosti, saj je nepremičnino ob pridobitvi ocenil na 73.025,50 EUR, nepremičnina pa je bila pol leta za tem prodana za 380.000,00 EUR, ne glede na to, da je nepremičnina ostala enaka, pridobljeno je bilo le gradbeno dovoljenje za izgradnjo 13 vrstnih hiš. To vzbuja utemeljen dvom v določeno vrednost, zaradi česar bi se moral imenovati drug izvedenec.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000 EUR. V tem primeru pa vrednost spornega predmeta presega ta znesek, saj je davčni organ revidentki odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine v znesku 58.968,85 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. V obravnavanem davčnem in sodnem postopku je bila ves čas sporna vrednost kapitala, nepremičnine, ob njegovi pridobitvi. V primeru pridobitve kapitala z dedovanjem se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Če, kot v obravnavanem primeru, davek na dediščine in darila ni bil odmerjen, se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili (drugi odstavek 98. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2).

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je predmet odmere dobiček iz kapitala od odsvojitve nepremičnine parc. št. 15 k. o... Po napovedi za odmero dohodnine znaša vrednost nepremičnine ob pridobitvi (29. 8. 2006) 366.300,00 EUR, vrednost ob odsvojitvi (12. 3. 2007) pa 380.000,00 EUR. Ker je bila ta vrednost ob pridobitvi po oceni davčnega organa nerealna, je (v ponovnem postopku) določil izvedenca A. A., ki je vrednost nepremičnine ob pridobitvi ocenil na 73.025,50 EUR. V času po pridobitvi je bila izvedena parcelacija zemljišča, plačan komunalni prispevek in pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo 13 vrstnih hiš, kar je bilo v cenitvi tržne vrednosti zemljišča upoštevano.

10. V reviziji je sporno, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, predvsem ker ni postavilo drugega izvedenca, s katerim bi revidentka lahko dokazala višjo vrednost nepremičnine ob pridobitvi, kot jo je ocenil izvedenec A. A. Revidentka je predlagala še, da se v zvezi s tem zasliši priče, navedene v nadaljevanju te sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je, enako kot davčna organa, sledilo mnenju izvedenca gradbene stroke A. A., ki ga je v obravnavni zadevi postavil davčni organ. Revidentka je na to mnenje podala pripombe in predlagala postavitev novega izvedenca ter zaslišanje navedenih prič. V skladu z 254. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki se primerno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1) mora sodišče ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Enako v skladu s 169. členom Zakona o splošnem upravnem postopku postopa davčni organ.

12. Davčni organ prve stopnje, na mnenje katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je izvedenca v skladu s temi določbami tudi dodatno zaslišal. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da pomanjkljivosti in nepravilnosti cenitve izvedenca A. A. ni ter da tudi ne obstaja dvom v njeno pravilnost. Obrazloženo je zavrnilo revidentkin predlog za postavitev novega izvedenca (strani 5 in 6 prvostopenjske sodbe) in zaslišanja strokovnjakov, ki so mnenje podali v drugih postopkih. Pri tem se je sklicevalo na razloge davčnih organov in navedlo še, da je bilo vrednotenje opravljeno po metodi primerljivih prodaj. Kot neutemeljene je ocenilo ugovore glede komunalne opremljenosti, saj sta bili komunalni opremljenosti ocenjene in primerjane nepremičnine enaki. Cenilec je ugotovljeno vrednost preveril s podatki o prodajnih cenah nezazidanih stavbnih zemljišč v k. o... za obdobje avgust 2006. Zavrnilo je tudi ugovor, da bi se moralo upoštevati, da je zemljišče namenjeno gradnji trinajstih hiš, medtem ko je primerjano namenjeno gradnji ene, saj je revidentka na glavni obravnavi pojasnila, da ne gre za vnaprej določen namen, ampak sta velikost zemljišča in odmik od sosednjih parcel dopuščala gradnjo več vrstnih hiš. Davčna organa sta se po mnenju sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelila do primerljivih prodaj, ki jih je navajala revidentka.

13. Ker sodišče prve stopnje pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti ni ugotovilo, izvedenca ni bilo dolžno zaslišati še na glavni obravnavi ali postaviti novega izvedenca. Očitek o obstoju procesne kršitve zato ni utemeljen. Revizijsko sodišče pa je na dokazno oceno sodišča prve stopnje glede podanega izvedenskega mnenja vezano in eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, pa gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja(1) (enako Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 154/2011 z dne 19. 9. 2013, II Ips 231/2012 z dne 26. 11. 2014, VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013, II Ips 356/2011 z dne 12. 9. 2013 in drugih).

14. V skladu z navedenim sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič. Revidentka je že v tožbi predlagala zaslišanje strokovnjaka (izvedenca iz drugega sodnega postopka) C. C., ki bi lahko sodišču pojasnil, v kakšnem stanju je bila predmetna nepremičnina v času pridobitve glede komunalne ureditve; D. D., ki bi pojasnil stanje komunalne ureditve ob odsvojitvi; B. B., cenilca, ki je ocenil vrednost nepremičnine ob odsvojitvi in pridobitvi in bi lahko sodišču pojasnil, kaj je bila podlaga za njegovo cenitev, metodo cenitve in stanje nepremičnine.

15. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da potrebe po zaslišanju „izvedencev“ oziroma strokovnjakov, torej C. C. in B. B. ni, saj, kot že obrazloženo, ni dvomilo v pravilnost cenitve uradno postavljenega izvedenca A. A. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da cenitev B. B. ni verodostojna, saj ni upošteval, da je bilo zemljišče v času pridobitve neparcelirano in komunalno neopremljeno, prodano pa kot zemljišče s pridobljenim gradbenim dovoljenjem. S cenitvijo C. C. pa se revidentka ni strinjala, zato je bil v tem postopku postavljen drug izvedenec. Sodišče prve stopnje sicer ni argumentirano zavrnilo dokaznega predloga po zaslišanju D. D. S tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve in rezultat postopka, saj stranka z njegovim zaslišanjem dokazuje stanje ureditve zemljišča ob njegovi odsvojitvi, ves čas postopka pa je sporna vrednost zemljišča ob pridobitvi.

16. Ker je sodišče prve stopnje dokazne predloge vsebinsko zavrnilo in bi priče izpovedale o dejstvih, ki jih je kot podlago za cenitev sprejel izvedenec A. A., katerega mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo kot popolno in strokovno, očitane bistvene kršitve določb postopka drugega odstavka 75. člena ZUS-1 niso podane. S tem tudi ni podana očitana kršitev 22. člena Ustave RS.

17. Revident je reviziji priložil Poročilo o vrednotenju cenilca E. E. To mnenje je bilo izdelano že po odločitvi sodišča prve stopnje in glede na določbo 87. člena ZUS-1 predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Vsebinski ugovori, ki jih revidentka dokazuje s tem mnenjem, pa pomenijo izpodbijane dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno.

18. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Glej Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501.