Jedro

Iz tožbenih navedb izhaja, da znaša celotna utrpljena škoda, za katero se zahteva odškodnina, 127.300 EUR, vendar zahteva tožeča stranka le odškodnino v okviru zakonske omejitve na trikratnik pavšalne odškodnine (15.750 EUR), kar ob upoštevanju že priznane odškodnine v višini 5.250 EUR znaša 10.500 EUR. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka zahteva 127.300 EUR, zaradi česar okrajno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v zadevi, je tako napačna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi (I. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka s tožbo zahtevala 127.300 EUR, napačna. Navedeni znesek predstavlja zgolj višino celotne utrpljene škode, iz navedb v tožbi pa izhaja, da tožeča stranka s tožbo zahteva odškodnino le v okviru zakonske omejitve na trikratnik pavšalne odškodnine, ki znaša 10.500 EUR. Znesek 10.500 EUR izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, prav tako je naveden v uvodu tožbe. Prvostopenjsko sodišče je tako dejansko stanje zmotno ugotovilo. Celo samo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa večkrat navede, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi plačila odškodnine v višini 10.500 EUR. Izrek izpodbijanega sklepa zato nasprotuje razlogom sklepa, zaradi česar je podano nasprotje in absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pred izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni opravilo materialno procesnega vodstva in ni pozvalo tožeče stranke k izjasnitvi glede višine tožbenega zahtevka. S tem je prav tako kršilo določila pravdnega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, saj tožeča stranka zahteva 127.300 EUR, čeprav je zapisano, da znaša zahtevek 10.500 EUR. Odločitev je oprlo na določilo prvega odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem so okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 EUR. Tožeča stranka tako odločitev v pritožbi utemeljeno izpodbija.

5. Če prvostopenjsko sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da je ta nerazumljiva ali nepopolna, izda predsednik senata potrebne ukrepe, da se pomanjkljivosti odpravi (273. člen ZPP). Po določilu 274. člena ZPP izda predsednik senata tudi sklep, s katerim se sodišče izreče za nepristojno, po predhodnem preizkusu tožbe.

6. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena 19. 6. 2017, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo opozorila na njeno nerazumljivost in nesklepčnost. Prvostopenjsko sodišče očitno ni štelo, da bi bila tožba nepopolna ali nerazumljiva.

7. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo za plačilo 10.500 EUR in da terja plačilo tega zneska v petih enakih obrokih (prim. tožbeni izrek na 19. in 20. strani tožbe). Iz tožbenih navedb (konkretno iz 19. strani tožbe) med ostalim izhaja tudi, da znaša celotna utrpljena škoda, za katero se zahteva odškodnina, 127.300 EUR, vendar zahteva tožeča stranka le odškodnino v okviru zakonske omejitve na trikratnik pavšalne odškodnine in da znaša celotni tožbeni zahtevek 15.750 EUR. Ob upoštevanju že priznane odškodnine v višini 5.250 EUR, pa zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo 10.500 EUR v petih enakih obrokih.

8. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka zahteva 127.300 EUR, zaradi česar okrajno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v zadevi, je tako napačna. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).