Jedro

O protispisnosti ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja, ko gre torej za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. To pomeni, da mora sodišče listini pripisati drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici, nič več, sicer očitek vsebinskega neujemanja z razlogi sodbe iz protispisnosti kaj hitro preraste v prikrito kritiko dokazne ocene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožnica ni sklenila s toženko darilne pogodbe, katere predmet so nepremičnine s parc. št. 487/13, 487/14 in 487/15, vse k.o. ..., in zavrnilo tožbenemu zrcalno nasproten zahtevek toženke iz nasprotne tožbe. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v reviziji izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v celoti in pri tem uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da so med razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča, s katerimi to utemeljuje svoje nesledenje izpovedbi priče P., in zapisnikom z izpovedbo te priče neujemanja, ki pomenijo protispisnost. P. je sodišču izrecno potrdil, da je videl tožničin podpis na sporni darilni pogodbi, pristnost podpisa pa sta na način, ki ustreza dokaznemu standardu prepričanja in ne zgolj verjetnosti, potrdila tudi dva sodno zaprisežena izvedenca grafološke stroke. Ker so ugotovitve prvostopenjskega sodišča v nasprotju z mnenjema obeh izvedencev, se prvostopenjske sodbe ne da preizkusiti. Tudi ne drži, nadaljuje, da je sporna listina le pogodbeni osnutek, saj vsebuje vse bistvene elemente tako darilne pogodbe kot tudi mešanega, prodajno–darilnega pravnega posla, kar nujno pomeni, da gre za ''pravo'' pogodbo, tj. pogodbo, ki dejansko odraža soglasje volj pravdnih strank. To še posebej velja, ker so bile sporne nepremičnine na podlagi te pogodbe toženki tudi izročene (s primopredajo). Prepričana je, da je dokazala svoje trditve, da je bila darilna pogodba veljavno sklenjena in tudi realizirana, tožnica pa je na drugi strani propadla z dokazovanjem na ravni prepričanja, da je bil njen podpis na tej pogodbi skeniran oziroma fotokopiran. Zato bi pravilna uporaba materialnopravnega pravila iz 215. člena ZPP terjala drugačno odločilno dejansko ugotovitev in tudi materialnopravno odločitev sodišča. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. O t.i. protispisnosti (gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja, ko gre torej za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave(1). To pomeni, da mora sodišče listini pripisati drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici, nič več, sicer očitek vsebinskega neujemanja z razlogi sodbe iz protispisnosti kaj hitro preraste v prikrito kritiko dokazne ocene.

7. Sporni zapis prvostopenjskega sodišča, da je odvetnik P. mnenja, da je pogodbo podpisala tožnica, ker mu je to povedala toženka, saj si je sam pogodbo le bežno pogledal, v ničemer ne odstopa od vsebine zapisnika z odvetnikovo izpovedbo (l. št. 107–108) in tako ne predstavlja očitane procesne kršitve. Razlogi o tesnem prijateljskem odnosu omenjenega odvetnika s toženkinim svaštvom (tako sodišče zaključi na podlagi odvetnikovih besed, da se je s pravdnima strankama seznanil prek toženkinega moža in njegovih staršev, s katerimi je v prijateljskih odnosih že vsaj 15 do 20 let in pri katerih je znal ob takih in drugačnih priložnostih večkrat tudi popraznovati) in prepričanje, da odvetnik zaradi v prejšnjih povedih navedenega ni mogel zanesljivo, verodostojno presoditi, ali je tožničin podpis na sporni listini pristen ali ne, pa (v zadnjem delu posebej izrazito) že pomenijo vrednostno opredeljevanje do dokaznega sredstva. Sodišči tu namreč ne prenašata ali povzemata bistvenih delov zapisnika, ampak povsem jasno vrednotita, podajata oceno o tem, kolikšen dokazni domet naj ima odvetnikova izpovedba. Ko je tako, toženkini zadevni revizijski očitki niso več očitki protispisnosti, ampak imajo naravo prikritega nasprotovanja dokazni oceni.

8. Takšnega značaja so tudi očitki, ki zadevajo izsledke v dokaznem postopku postavljenega izvedenca forenzične stroke. Preizkus pokaže, da je v razlogih sodišča povsem korektno povzeto izvedenčevo mnenje tako glede verjetnosti, da je na sporni listini tožničin podpis, kot glede nezmožnosti potrditi ali ovreči, ali je bil sporni podpis na listino morda nanesen s pomočjo računalnika oziroma fotokopirnega stroja. Kako sta sodišči to mnenje naposled dokazno tolmačili, tj. kakšen dokazni pomen sta mu pripisali in kakšne dejanske zaključke sta napravili na njegovi podlagi in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, pa je zopet stvar dokazne ocene. Ker poseganje v slednjo na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP), so revizijski očitki v nakazani smeri – mestoma ji nasprotujejo povsem odkrito, mestoma pa jo skušajo karseda relativizirati – neupoštevni.

9. Tudi v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženka le bolj ali manj spretno uveljavlja svoje drugačno videnje pravno pomembnih dejstev, kot ga odražajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Tako na primer z zatrjevanjem, da je dokazala, da je tožnica sporno pogodbo podpisala in jo tudi realizirala (s čimer naj bi na tožnico prešlo breme dokazovanja, da je podpis falzificiran), odkrito nasprotuje pritožbeno preizkušenim dejanskim ugotovitvam, ki so tem navedbam diametralno nasprotne. Poleg tega je treba poudariti, da domnevno neustreznega odziva sodišč na spoznavno krizo, ki naj bi po toženkinem mnenju obstajala v tej zadevi (neustreznost sodnega odziva toženka pojasnjuje z neuporabo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, ki bi, kot meni, moralo biti uporabljeno), ni mogoče uveljaviti skozi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta bi mogel biti podan le, če bi sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu odločilo, in to napak. Ker ni (dejstveni substrat sodnih odločb v tej pravdi se ne opira na pravilo iz 215. člena ZPP), o zmotni uporabi materialnega prava ne more biti govora.

10. Ker torej zatrjevane procesne kršitve niso podane, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa na revizijski stopnji tudi ni mogoče uveljavljati, izpodbijani sodbi ni česa očitati. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej J. Zobec v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 313.