Jedro

V primeru, ko je tožnica za uveljavitev svoje terjatve začela pravdni postopek pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki se je končal z izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja pa je bila tožničina terjatev priznana in je bil tudi izdan sklep o odpustu obveznosti, ki na tožničino terjatev ne učinkuje (5. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP), se določbi prvega in osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP smiselno uporabita tako, da ima upnik lahko še vedno pravni interes za uveljavitev te terjatve v pravdi. Upnik za njeno uveljavitev zaradi posebne ureditve postopka osebnega stečaja v primeru, ko je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, namreč z izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ne pridobi izvršilnega naslova (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je torej preuranjeno odločilo, da tožnica zaradi priznanja njene terjatve v stečajnem postopku nima pravnega interesa za vloženo tožbo v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo tožničino tožbo, ker je presodilo, da je bilo o tožničini terjatvi že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev z dne 15. 12. 2020, saj je tožnica v okviru postopka osebnega stečaja zoper toženko, ki se je začel 17. 1. 2018 in končal 18. 5. 2021, prijavila svojo terjatev, ta pa ji je bila priznana v obsegu, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku (319. člen Zakon o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pojasnilo je, da ima priznanje terjatve in sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje tožnica po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožnica nima primernega izvršilnega naslova za izterjavo svoje terjatve v smislu določb 17. in zlasti 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V postopku odpusta obveznosti toženki kot dolžnici v stečajnem postopku v nobeni listini ni bilo ugotovljeno, da gre pri tožničini terjatvi, ki ji je bila priznana, za terjatev po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, na katero odpust obveznosti ne učinkuje. Sklep o dokončanju postopka osebnega stečaja pa tudi ne vsebuje seznama neplačanih priznanih terjatev, vseboval bi ga, če ne bi bilo odpusta obveznosti in bi to bil izvršilni naslov za izterjave terjatve. Zato je sodišče prve stopnje tožničino tožbo nepravilno zavrglo.

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo, vloženo 29. 6. 2017,1 od toženke kot direktorice družbe zahtevala plačilo 2.454,42 EUR s pripadki, kar je predstavljajo (ne)izplačilo plače, davkov in prispevkov za socialno varnost, odškodnine za neizrabljen dopust ter odpravnine. Z vlogo z dne 30. 6. 2022 je tožbeni zahtevek skrčila na znesek, ki predstavlja višino terjatve, ki ji je bila priznana kot upnici v postopku osebnega stečaja zoper toženko in ki predstavlja tožničino oškodovanje zaradi toženkinega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po pravnomočni kazenski sodbi, tako da je od toženke zahtevala plačilo 1.806,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje. Zaradi postopka osebnega stečaja toženke je bil s sklepom sodišča prve stopnje z dne 23. 2. 2017 pravdni postopek prekinjen in nato nadaljevan z dnem 19. 5. 2021, ko je bil izdan sklep o končanju postopka osebnega stečaja, kot to izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 28. 2. 2022. 6. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za podanost procesne predpostavke že razsojene stvari (res iudicata) ni pravilen. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe 301. člena ZFPPIPP nepravilno zaključilo, da je bilo o tožničini terjatvi že pravnomočno odločeno s sklepom o preizkusu terjatev, zaradi česar je nepravilno zavrglo tožničini tožbo v skladu s 319. členom ZPP.

7. V obravnavani zadevi gre namreč za situacijo, ko je bil zoper toženko po začetku pravdnega postopka začet in končan postopek osebnega stečaja, znotraj katerega je bil izdan sklep o odpustu obveznosti,2 tožnica pa je uveljavljala, da na njeno terjatev, ki jo uveljavlja v tej pravdi in ji je bila že priznana v stečajnem postopku, odpust obveznosti toženki kot dolžnici v stečajnem postopku ne učinkuje.3 Utemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica nima primernega izvršilnega naslova za izterjavo te svoje terjatve in da gre v tej zadevi za vprašanje njene pravne koristi za vodenje pravde za uveljavitev te terjatve.

8. Postopek osebnega stečaja je urejen v določbah 381. do vključno 413. člena ZFPPIPP (oddelek 5.11). Po četrtem odstavku 396. člena ZFPPIPP je pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev. Vendar pa se določba citiranega člena glede na peti odstavek 410. člena ZFPPIPP ne uporablja za sklep o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti.

9. Glede na navedeno držijo tožničine pritožbene navedbe, da tožnica nima primernega izvršilnega naslova za izterjavo te svoje priznane terjatve, saj sklep o končanju postopka osebnega stečaja v konkretnem primeru, ko je bil v tem postopku izdan tudi sklep o odpustu obveznosti, glede na peti odstavek 410. člena ZFPPIPP ni izvršilni naslov, sklep o odpustu obveznosti pa na vse terjatve, ki so nastale do postopka osebnega stečaja, ne učinkuje tako, da bi te prenehale. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena takšne terjatve izrecno opredeljuje, med temi pa v 5. točki tudi terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Zato procesna predpostavka že razsojene stvari (res iudicata) ni podana, tožničina pravna korist za vodenje pravde za uveljavitev te terjatve zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku pa je še vprašljiva.

10. Po prvem in osmem odstavku 301. člena ZFPPIPP upnikova pravna korist za vodenje pravde o terjatvi, glede katere je upnik za njeno uveljavitev začel pravdni postopek pred začetkom stečajnega postopka, sicer preneha, če je ta terjatev priznana. Vendar pa se določbi prvega in osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP, glede na prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP za postopek osebnega stečaja uporabljata smiselno. To pomeni, da se v primeru, ko je tožnica za uveljavitev svoje terjatve začela pravdni postopek pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki se je končal z izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja pa je bila tožničina terjatev priznana in je bil tudi izdan sklep o odpustu obveznosti, če na tožničino terjatev ne učinkuje, določbi prvega in osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP smiselno uporabita tako, da ima upnik še vedno pravni interes za uveljavitev te terjatve v pravdi. Upnik za njeno uveljavitev zaradi posebne ureditve postopka osebnega stečaja v primeru, ko je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, namreč z izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ne pridobi izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je torej napačno zaključilo o obstoju procesne predpostavke že razsojene stvari, za presojo obstoja pravnega interesa pa ni ugotovilo vseh pomembni dejstev.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe 301. člena ZFPPIPP zavrglo tožničino tožbo, ni presojalo tožničinih trditev, da na tožničino (v postopku osebnega stečaja priznano) terjatev, glede na določilo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, sklep o odpustu obveznosti toženki ne učinkuje. Zato bo moralo te trditve presoditi v ponovljenem postopku in po izvedenem dokaznem postopku odločiti o tožničinem pravnem interesu oziroma o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Navedene kršitve ne more odpraviti samo, ne da bi s tem kršilo ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zaradi napačne odločitve, da je bilo o o tožničini terjatvi že pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje tožničinega zahtevka sploh še ni obravnavalo, kar pomeni, da bi bil prvič obravnavan pred sodiščem druge stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tožba je bila vložena pri Delovnem sodišču v Mariboru, to pa se je s sklepom Pd 508/2017 z dne 28. 11. 2017 izreklo za stvarno nepristojno in je po pravnomočnosti sklepa tožbo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2 Gre za sklep o odpustu obveznosti z dne 1. 10. 2020. 3 Tožnica je uveljavljala, da vtoževana terjatev predstavlja njeno oškodovanje zaradi kaznivega dejanja toženke zoper tožnico po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 3341/2016 z dne 6. 2. 2017.