Jedro

Vprašanje, ali vsebina pogodbe pojmovno ustreza bistvenim sestavinam darilne pogodbe ali pogodbe o preužitku, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožnika in dedič B. G. sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo; B. in B. G. napotilo na pravdo, da zoper sodediča B. G. vložita tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem I. G. ne sodijo nepremičnine, ki jih je zapustnik izročil V. G. z izročilno pogodbo z dne 20. 9. 1993; določilo rok za vložitev tožbe trideset dni po pravnomočnosti sklepa; zapuščinski postopek prekinilo za trideset dni oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v danem roku vložena ustrezna tožba.

2. Zoper sklep sta pravočasno pritožbo vložila na pot pravde napotena dediča, zapustnikova vnuka B. in B. G., zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nelogična. Jasno je, da nepremičnine, ki so bile predmet „izročilne pogodbe“ z dne 20. 9. 1993, ne sodijo v zapuščino po pokojnem I. G., saj ta v času smrti ni bil več njihov lastnik. To dejstvo med dediči sploh ni sporno. Sporno pa je, ali je bila lastninska pravica na teh nepremičninah prenesena na podlagi odplačnega pravnega posla ali na podlagi neodplačnega pravnega posla. Vprašanje, ali je „izročilna pogodba“ po vsebini pogodba o preužitku ali darilna pogodba, pa je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Po mnenju pritožnikov gre nesporno za odplačno pogodbo o preužitku. Iz pogodbe jasno izhaja, da si je zapustnik v zameno za izročene nepremičnine izgovoril nego, skrb in postrežbo, zato navedenih nepremičnin ni mogoče šteti kot darilo.

3. Sodedič, zapustnikov sin B. G., je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da se z izročilno pogodbo ni strinjal, zato se izročilna pogodba, po samem zakonu, šteje za darilno pogodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot pravilno izpostavlja pritožba, med dediči ni sporno, da nepremičnine s katerimi je zapustnik razpolagal s pogodbo z dne 20. 9. 1993 (priloga A 12), ne sodijo v njegovo zapuščino. Sporno pa je, kot to sicer pravilno v obrazložitvi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ali gre pri tej pogodbi za odplačni ali neodplačni pravni posel, ali se torej razpolaganje po tej pogodbi upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine ali ne. Izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa, zato je pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju – ZD).

6. Zapustnikov sin B. G. izročilne pogodbe z dnem 20. 9. 1993 (priloga A 12) ni podpisal. Za takšen primer zakon vzpostavlja domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba (tedaj veljavni 110. člen ZD v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ, sedaj 550. člen OZ). Takšno domnevo pa je mogoče izpodbiti. Zapustnikova vnuka B. in B. G. (potomca zapustnikovega sina V. G., ki se jima darila dana njunemu pravnemu predniku, vračunajo v dedni delež – drugi odstavek 56. člena ZD) takšno domnevo izpodbijata s trditvijo, da je pravna narava pogodbe, glede na elemente odplačnosti v njej, odplačna pogodba in sicer pogodba o preužitku. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je vprašanje ali vsebina pogodbe pojmovno ustreza bistvenim sestavinam darilne pogodbe ali pogodbe o preužitku, pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo (tretji odstavek 210. člena ZD). Ko bo opravilo to presojo, pa bo glede na sporna dejstva, ki obstajajo med strankami (zapustnikova vnuka zatrjujeta, da so bile vse obveznosti po pogodbi izvršene, zapustnikov sin pa, da ne, ker je zapustnik sam skrbel zase in prejemal tudi ustrezne denarne prihodke), moralo ponovno presoditi pravico katere stranke šteje za manj verjetno in to stranko, s pravilnim zahtevkom, napotiti na pot pravde.

7. Pritožnika in B. G. sami nosijo stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).