Jedro

Vselej je kot glavno ali predhodno vprašanje dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja (primerjaj VSS, II Ips 224/82, 18.11.1982, Poročilo VSS 1/83, str. 18). Zapuščinsko sodišče je zato tožnico napotilo, naj v pravdi dokaže, da očetovstvo ni bilo veljavno ugotovljeno in priznano. Ne glede na to, ali gre v tem primeru res za sporna dejstva, pa vselej velja, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že z napotitvenim sklepom izdanim na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tretja toženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da toženci niso zakoniti dediči po njenem umrlem očetu in njegovih starših. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo očetovstvo za prvo toženko ugotovljeno z zamudno sodbo C II 313/33 z dne 9.5.1933, priznanje očetovstva za drugega toženca pa je bilo dne 25.2.1930, za tretjo toženko pa dne 30.6.1932 dano na zapisnik pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi P I 40/30. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in da je bilo očetovstvo ugotovljeno in priznano v skladu s tedaj veljavnimi pravili Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji opozarja, da je do napake prišlo že v napotitvenem sklepu. Tožnica meni, da sodišče ne bi smelo o očetovstvu tožencev odločiti drugače, kot je zapisano v matičnih knjigah. Toženci bi morali proti tožnici vložiti nasprotni ugotovitveni zahtevek, da je zapis v matičnih knjigah netočen. Tožnik navaja, da državni organ, pristojen za matične zadeve, na podlagi sodnih zapisnikov ni hotel očetovstva vpisati v matično knjigo.

Očetovstvo tako v javnih knjigah ni izkazano, zato sodišče ne more odločiti drugače. Tožnica opozarja, da po določbah ODZ nezakonski otroci niso imeli enakih dednih pravic kot zakonski otroci. Po sedanjih pravnih predpisih pa v statusnih zadevah ni dovoljeno izdati zamudne sodbe. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je bil oče tožnice še mladoleten, ko je priznal očetovstvo drugega toženca in da bi se morala mati otrok za priznanje očetovstva dati pisno soglasje.

Tožnica meni, da očetovstvo tožencev pravno veljavno ni nastalo in da bi ga morali ugotoviti z znanstvenimi preiskavami. V reviziji predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevku ugodi ali pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožencem. Prva toženka in drugi toženec na revizijo nista odgovorila, tretja toženka pa je na revizijo odgovorila. V odgovoru povzema razloge sodišča druge stopnje, poudarja da so strokovno pravilni in predlaga, naj vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožnik opozarja v reviziji, da je bil napotitveni sklep zapuščinskega sodišča napačen. Res je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da dediči nimajo pravice zahtevati, naj se s sodbo ugotovi, da zapustnik ni nezakonski oče tistega, ki kot nezakonski otrok uveljavlja dedno pravico in more zapuščinsko sodišče napotiti na ugotovitveno pravdo le tistega, ki zatrjuje, da je zapustnikov otrok (primerjaj VSS Pž 434/66, 17.6.1966). Očetovstvo je dopustno ugotavljati samo v postopku in v rokih, ki so določeni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja (primerjaj VSS, II Ips 224/82, 18.11.1982, Poročilo VSS 1/83, str. 18). Zapuščinsko sodišče je zato tožnico napotilo, naj v pravdi dokaže, da očetovstvo ni bilo veljavno ugotovljeno in priznano. Ne glede na to, ali gre v tem primeru res za sporna dejstva, pa vselej velja, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že z napotitvenim sklepom izdanim na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo očetovstvo za prvo toženko ugotovljeno z zamudno sodbo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo leta 1933, ko je bilo očetovstvo prve toženke ugotovljeno, v statusnih zadevah mogoče izdati tudi zamudno sodbo. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo očetovstvo prve toženke ugotovljeno v skladu s tedaj veljavnimi pravnimi pravili.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je bilo očetovstvo drugega toženca in tretje toženke bilo priznano pred sodiščem s soglasjem njune matere. Zapisnik o priznanju očetovstva je javna listina. Po tretjem odstavku 230. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ker je zapisalo priznanje očetovstva, čeprav je bil oče tožnice tedaj še nedoleten. Sposobnost priznati očetovstvo je posebna pravna sposobnost tako kot oporočna sposobnost in ni vezana na poslovno sposobnost. Po sedanji pravni ureditvi je za veljavnost priznanja očetovstva in za veljavnost oporoke potrebna starost petnajst let in razsodnost. Tudi po ODZ sta oporočna sposobnost in sposobnost za priznanje očetovstva primerljivi. Po paragrafu 569 ODZ so lahko nedoletni, ki še niso bili stari osemnajst let, napravili oporoko pred sodiščem. Oče tožnice je že dopolnil osemnajst let, ko je priznal očetovstvo. Po paragrafu 569 ODZ je lahko vsakdo po osemnajstem letu izrekel poslednjo voljo brez omejitve. Tako ne more biti dvoma, da je bilo tudi priznanje očetovstva, ki ga je podal dvajsetletnik pred sodiščem, v skladu s tedaj veljavnimi pravnimi pravili.

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je za dedovanje po tožničinemu očetu treba uporabiti zakon, ki velja ob uvedbi dedovanja, torej v vsakem primeru sedaj veljavni ZD. Po 10. členu ZD na podlagi zakona dedujejo po zapustniku njegovi potomci. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo očetovstvo tožencev ugotovljeno in priznano v skladu s pravnimi pravili, ki so veljali v času priznanja oziroma ugotovitve očetovstva. Tako sta pravilno odločili, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP/77 odločilo, da tretja toženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.