Jedro

Do očitane prekoračitve zahtevka ni prišlo, saj pojem „kmetijski stroji“ vsebuje tudi traktorske priključke in prikolice.

Za oceno, ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti, ali za razširitev služnosti, so odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečana.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrže. II. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer se pritožba tožencev zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo o stroških.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče: 1) ugotovilo, da pripada tožniku kot zemljiškoknjižnemu lastniku gospodujočih nepremičnin in vsakokratnemu lastniku gospodujočih nepremičnin parc. št. * 96/0 in parc. št. *289/0, obe k. o. X stvarna služnost na pravico poti, hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, gradbeno mehanizacijo in kmetijskimi stroji (vključno s traktorskimi priključki in prikolicami) vse širine največ 2,10 metra, po že obstoječi asfaltirani poti širine 2,90 metra in dolžine 30 metrov in po utrjeni gramozni poti v dolžini 48 metrov od konca asfalta najprej v širini 2,70 metra ter vse do zožitve na širino 2,10 metra med stanovanjskima hišama tožencev (vse v razdalji 26,7 metra od asfalta do zožitve pri betonski stopnici), nato pa v nadaljevanju vse do meje s parcelo tožnika v širini 2,50 metra (v razdalji 21,30 metra od betonske stopnice do električnega stebra, stoječega na meji s parcelo tožeče stranke), ki poteka po parc. št. 534/9, parc. št. *95/1, parc. št. 534/10, vse k. o. X, last prvo tožene stranke in po parc. št. 534/3 in parc. št. *225/0, obe k. o. X, last drugega in tretjega toženca, kot služečih nepremičnin in sicer poteka od javne ceste parc. št. 1743/2 k. o. X preko severozahodnega dela nepremičnine parc. št. 534/9 k. o. X proti jugovzhodu do severozahodnega mejnika nepremičnine 534/10 k. o. X, nadalje po nepremičninah 534/9 in *95/1 obe k. o. X v delu, ko slednji mejita na sosednje nepremičnine parc. št. 534/10, parc. št. 534/3 in parc. št. *225/0 vse k. o. X ter delom po nepremičninah parc. št. 534/10, 53473 in *225/0, vse k. o. X, v delu, ko slednje mejijo na parc. št. 534/9 in *95/1 obe k. o. X do severnega dela parcele št. *96/0 k. o. X; 2) tožencem naložilo opustitev vsakršnega poseganja v stvarno služnostno pravico poti, hoje in vožnje tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 534/9, *95/1, 534/10, 534/3 in *225/0, vse k. o. X in odstranitev vseh ovir, predvsem navoženega kamenja, vse v roku 15 dni in 3) tožencem naložilo povrniti stroškov pravdnega postopka v znesku 1.818,85 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se ne strinja z določitvijo širina služnostne poti na 2,10 metra. Nasprotuje stališču sodišča, da ugodnejšega rezultata (širše poti) zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na razliko med vtoževano in dosojeno širino, ne more doseči. Sodišče je z meritvami ugotovilo širino poti in širino prevoznih sredstev, ki jih tožnik uporablja za vožnjo po služnostni poti. Glede na te meritve bo moral kljub ugotovljenim dimenzijam prevoznih sredstev prilagoditi vožnjo po služnostni poti le na vozila, ki ne presegajo širine 2,10 metra, kar pomeni, da z vsemi vozili, s katerimi se je doslej vozil po služnostni poti (in so bila podlaga za izkazovanje priposestvovanja), dejansko ne sme več voziti. Tako ravnanje sodišča pa je nepravilno in nezakonito, predstavlja pa tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Sodišče tudi ni odločilo o vseh dokazih, ki jih je predlagal tožnik (izvedenec), o tem pa ni navedlo nobenih razlogov. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka ter kršena pravica iz 22. in 25. člena Ustave RS.

4. Toženci pritožbo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov in najprej izpostavljajo, da je sodišče s tem, ko je tožniku priznalo stvarno služnost poti voženj s kmetijskimi stroji vključno s traktorskimi priključki in prikolicami, prekoračilo tožbeni zahtevek. Izpodbijana sodba je ponovno materialnopravno zgrešena, nepravična in neživljenjska. Podpira tožnikovo slabo vero in zlorabe in dopušča uničevanje lastnine tožencev. Uporaba sporne poti je bila dovoljena le do preklica. Dogovor o vzajemni služnosti je nedvomno obstajal in je vključeval tudi dogovor o tem, na kakšen način in zakaj vzajemna služnost preneha, torej s preklicem. Zaključek sodišča, da dogovor o vzajemni uporabi poti do preklica in dogovora o uporabi preklica ne gre enačiti, je nerazumljiv in sam sabo v nasprotju. Toženci so že v odgovoru na tožbo navedli, da je šlo za ustni dogovor o uporabi poti le do preklica, v nadaljnjih vlogah pa so le dodatno pojasnjevali vsebino vzajemnosti. Uporaba poti do preklica je lahko dogovorjena tudi vzajemno, na način „dokler lahko eni, lahko tudi drugi“. Služnost je obsegala le pot širine cca 1,5 metra in dolžine cca 60 metrov in to samo za hojo in vožnjo z vozovi ter kasneje ob tehničnem napredku z manjšimi traktorji in osebnimi vozili. Sodišče je prezrlo izpoved tožnika, ki je povedal, da dogovora s pravnimi predniki prve toženke, ne pozna. Ob upoštevanju tega, navedb tožencev, njihovih izpovedi in izpovedi prič A. in B., bi sodišče moralo zaključiti, da je prekarij dokazan. Sodišče je napačno ocenilo izpoved tožnika, posledično pa tudi izpoved iz pričevanj ostalih C . Tožnik je sam povedal, da so Č. vozili, kar ne zanika obstoja dogovora. Da je bila služnost dogovorjena ustno do preklica, potrjuje tudi dejstvo, da ni bila nikoli sklenjena pisna služnostna pogodba, saj bi sicer nedvomno sledila pogodba, vknjižba v zemljiški knjigi ter pisni dogovor o vzdrževanju poti. Toženci so dovolj jasno navedli in dokazali, da so preklicali dovoljenje za uporabo sporne poti, ker jim je bilo dovolj zlorab v smislu preobremenjevanja in širjenja poti, s tem pa tudi povzročanja škode in ker dejansko tožnik te poti več ne potrebuje. Sodišče je v prvem sojenju pravilno verjelo tožencem, da je obstajal dogovor o vzajemni uporabi do preklica v ponovljenem postopku pa zaključuje nasprotno in to na podlagi istih dokazov. Zmotna je tudi ocena, da tožnik ni bil nepošten pri izvrševanju služnosti, saj je brez dovoljenja lastnikov služečih zemljišč pot nerazumno širil v njihovo škodo in jo prekomerno utrjeval. Tako drastičnega širjenja in obremenjevanja poti ni mogoče pripisati tehničnemu napredku, saj ne vključuje zamenjave vprežnega voza s težkimi kamioni, priklopniki, velikimi traktorji s prikolicami ipd. Ni res, da toženci niso nasprotovali širjenju poti. Bistvena zloraba se je začela po letu 2005 in takrat so toženci na to tudi opozarjali in temu nasprotovali. Toženci nikoli niso dovolili izvrševanja služnosti poti v širini 2,10 oziroma v določenih delih 2,90 metra in v tem obsegu služnost ne more biti priposestvovana. Sodišče je napačno upoštevalo izpoved tožnika in na njeni podlagi štelo, da je bila leta 1975 pot dodatno razširjena s soglasjem Č. Sodišče je štelo priposestvovalno dobo od leta 1975 do 1995 in sicer za vsa prevozna sredstva vseh širin, kar je nedopustno. Služnost je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način kot se je dejansko izvrševala celo priposestvovalno dobo. Sodišče bi moralo v sodbi ugotoviti potek priposestvovalne dobe (začetek in konec) za posamezne služnosti, način izvrševanja služnosti in obseg. Le pavšalno je navedlo, da so po poti do tožnikove domačije vozili s kombiji, osebnimi vozili, traktorji in kamioni, nič pa od kdaj do kdaj s kakšnim prevoznim sredstvom in v kakšni širini poti. S težkimi gradbenimi stroji je tožnik vozil le zadnja leta in ne 20 let. Pot na začetku ni bila tako široka, kot jo je na kraju izmerilo sodišče in enostavno v tem obsegu priznalo služnost. Priznana širina tako zajema poleg stare širine prvotne poti tudi tisto širino, ki je nastala na račun zlorab tožnika, tudi tistih po letu 2005 pri čemer ne gre za tehnični napredek. Sodišče se ni natančno opredelilo do poteka poti po posameznih parcelah tožencev in njene širine, zato ni jasno, kolikšen obseg služnosti bremeni posamezne služeče nepremičnine. Izrek sodbe ni dovolj določen, ker ni opredeljen namen voženj. Odločitev o stroških postopka ni obrazložena, poleg tega pa sodišče ne bi smelo pobotati stroškov pritožbenega postopka po sodbi P 6/2015 z dne 30. 3. 2015. 5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožnik na pritožbo tožencev ni odgovoril, toženci pa so v odgovoru predlagali zavrženje tožnikove pritožbe, ker ugodnejšega položaja več ne more doseči. 6. Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo že četrtič, pred tem s sodbami z dne 26. 9. 2013, 21. 5. 2014 in 30. 5. 2015, ki so bile iz različnih razlogov razveljavljene. S sodbo z dne 21. 5. 2014 je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika v enakem obsegu kot s sedaj izpodbijano sodbo oziroma zavrnilo zahtevek v delu, ki predstavlja razliko(1) med vtoževano širino (3 metre po celotni dolžini poti) in dosojeno širino(2) služnostne poti Tožnik se je zoper zavrnilni del sodbe z dne 21. 5. 2014 sicer pritožil, vendar se je pritožba zaradi neplačane sodne takse štela za umaknjeno(3), posledično pa je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje z dne 21. 5. 2014 postal pravnomočen (prvi odstavek 319. člena ZPP). Ker je preostalemu delu tožbenega zahtevka z zadnjo sodbo v celoti ugodeno, tožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

O pritožbi tožencev

8. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek o nedoločenosti izreka. Sam potek poti je dovolj določen, opredelitev namena voženj pa ni nujna sestavina izreka. Tudi do očitane prekoračitve zahtevka ni prišlo, saj pojem „kmetijski stroji“ vsebuje tudi traktorske priključke in prikolice.

9. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Trdil je, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki uporabljal sporno pot po nepremičninah tožencev nemoteno in brez omejitev najmanj 50 let, vse do januarja 2012, ko so toženci uporabo poti preprečili s postavitvijo ovir oziroma jo zaprli. Zatrjeval je torej, da sta izpolnjena oba pogoja, ki sta bila v relevantnem obdobju potrebna za (nepravo) priposestvovanje stvarne služnosti in sicer: 1) da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let(4) in 2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragrafi 1460 - 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika – ODZ; prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Toženci so trdili, da je bila uporaba poti dogovorjena le do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR), poleg tega pa jo je tožnik zlorabljal s širitvami na njihovo škodo, zato so jo januarja 2012 zaprli .

10. Sodišče prve stopnje je po skrbni oceni izvedenih dokazov zaključilo, da toženci obstoja o uporabi služnostne poti do preklica niso uspeli dokazati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče v prvem sojenju štelo dogovor za dokazan, sedaj pa na podlagi istih dokazov zaključuje nasprotno. Višje sodišče je že v sklepu I Cp 2897/2014 z dne 26.11.2014 pojasnilo, da to ni neobičajno in nerazumljivo, še posebej v primeru, ko pritožbeno sodišče argumentirano izrazi pomisleke glede upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in opozori še na (ne)pravilno porazdelitev dokaznega bremena(5). Kot je bilo že poudarjeno v omenjenem sklepu, pa mora biti sprememba dokazne ocene argumentirana tako, da se lahko pritožbeno sodišče prepriča o utemeljenosti razlogov za njeno spremembo. Ti razlogi so v izpodbijani sodbi navedeni obširno in prepričljivo in jih pritožba ne more omajati.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča, da dogovora o vzajemni uporabi poti(6) in dogovora o uporabi poti do preklica ne gre enačiti, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne analize trditev tožencev ugotovilo, da zatrjujejo dva načina prenehanja služnostne pravice(7) in obširno in prepričljivo obrazložilo, da tožencem ni uspelo dokazati nobenega od njiju. Pritožba zaključkom glede nedokazanosti „dogovora o vzajemni uporabi do preklica“ ne nasprotuje, saj meni, da so zatrjevali le prekarij, z nadaljnjimi navedbami pa le dodatno utemeljevali vsebino dogovora, izrecno pa vztraja, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila uporaba sporne poti dovoljena le do preklica, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so stranke v izpovedbah le posplošeno omenjale vzajemno uporabo poti, nič konkretnega pa ni bilo povedanega o zatrjevanem dogovoru o preklicu, kar je upoštevajoč dobo izvrševanja služnosti (več kot 50 let) in dejstvo, da toženci ves čas očitajo predvsem neupravičeno širitev poti in (pravno irelevanten) obstoj druge poti, logično vodilo do zaključka, da sodišče ni moglo biti prepričano o obstoju dogovora. V dejansko podlago sodbe pa so lahko vključena le dejstva, ki so dokazana z dovolj visokim dokaznim standardom, v konkretnem primeru s prepričanjem. Pritožbena teza, da bi bila v primeru dogovora o trajni služnosti v nadaljevanju sklenjena tudi pisna pogodba, vknjižba v zemljiško knjigo in dogovor glede vzdrževanja poti, je le z ničemer podprto predvidevanje tožencev, ki na prepričljivost dokazne ocene ne vpliva.

12. Pritožba ne izpodbija dejanskega zaključka, da je tožnik sporno pot nemoteno uporabljal od leta 1975 in da se je priposestvovalna doba iztekla najkasneje leta 1995, zato ne morejo biti utemeljene pritožbene trditve, ki opisujejo zlorabe in širjenje poti po letu 2005. Ostane le še vprašanje v kakšnem obsegu je bila služnost priposestvovana, saj jo je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je dejansko izvrševala celotno priposestvovalno dobo.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le pavšalno navedlo, da se je vozilo z vsemi vrstami vozil, nič pa o tem, „od kdaj do kdaj s kakšnim prevoznim sredstvom in v kakšni širini poti“. Nasprotno, sodišče je na podlagi izpovedi strank in prič zanesljivo ugotovilo, da se je do tožnikove domačije po sporni poti v celotnem obdobju od 1975 do 1995 dostopalo z osebnimi vozili, kamioni in vsemi kmetijskimi stroji. Glede voženj s kamioni se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved prič, ki so izpovedovale o številnih vožnjah v relevantnem 20 letnem obdobju, enako velja za vožnje s traktorji in pripadajočo kmetijsko mehanizacijo. Dejanskim zaključkom o vrsti vozil, s katerimi se je vozilo po sporni poti, pritožba ne nasprotuje, ampak trdi, da je tožnik vozil z vedno večjimi vozili in s tem širil sporno pot oziroma jo zlorabljal. 14. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo da je tožnik v obdobju od leta 1975 do 1995 po sporni poti vozil z vedno večjimi traktorji, avtomobili in kamioni, ampak je to pripisalo tehničnemu napredku ne pa zlorabi. Zavzelo je stališče, da uporaba vozil, ki jih omogoča tehnični razvoj, ob nespremenjeni frekventnosti voženj in istem namenu služnosti, ne pomeni širitve služnosti. To stališče temelji na pravilnih materialnopravnih stališčih. Iz narave služnostne pravice, ki predstavlja omejitev lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, izhaja, da jo je treba izvrševati obzirno in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Od tod izvira tudi zahteva po utesnjevanju služnosti, kolikor dopuščata njena narava in namen, po drugi strani pa je treba z vidika položaja lastnika gospodujočega zemljišča upoštevati, da nove potrebe gospodujočega zemljišča (širitev kmetije) same po sebi še ne povzročijo razširitve služnosti. Za oceno, ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti, ali za razširitev služnosti, so zato odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečana(8).

15. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (zadnji odstavek 9. strani ter 10. in 11. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in izhaja, da gospodujoče zemljišče že od nekdaj predstavlja kmetijo, na kateri je bil že leta 1975 zgrajen hlev za 32 glav živine, v letih 1980-1982 pa še hlev za 20 konjev. Za namene gradnje in prevozov krme ter živine na pašo so se ves čas opravljali prevozi s tovornjaki, vozili s priklopniki ter kmetijskimi stroji, ki so spreminjali v okvirih tehničnega napredka. Prepričljiv je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v priposestvovalni dobi (1975-1995) pot na opisan način uporabljal mirno in nemoteno ter brez sile in zvijače, saj je tudi prva toženka povedala, da je do leta 1998 (takrat sta se priselila drugi toženec in tretja toženka) tožnik „vozil in gradil spoštljivo“ in da prevozov ni prepovedovala. To dokazuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je do sporov in prepovedi voženj prišlo dejansko šele leta 2005, ko je tožnik kupil traktor (še) večjih dimenzij in začel voziti večje število težkih bal sena naenkrat. Ovir za izredno priposestvovanje ob izteku dobe (1995) toženci torej niso dokazali (drugi odstavek 54. člena ZTLR).

16. Tudi glede širine služnostne poti je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila dogovorjena širina služnosti poti le 1,5 metra. Poleg tega, da dogovor ni dokazan, je dokazni postopek pokazal tudi, da se je tožnik že leta 1995 po sporni poti vozil z vozili, ki so širša od 1,5 metra. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče širino služnostne poti določilo tako, da je izmerilo obstoječo pot in tako priznalo tudi tisto širino, ki je nastala s tožnikovimi zlorabami.

17. Sodišče prve stopnje je res opravilo ogled in ugotavljalo širino služnostne poti na celotni vtoževani trasi, poleg tega pa še širino, dolžino in višino prevoznih sredstev, s katerimi se je tožnik po sporni poti vozil. Glede na ugotovljene izmere posameznih delov že obstoječe trase služnostne poti je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da je najožji del širok 2,1 metra, kar pomeni, da se bo lahko tožnik vozil po služnostni poti le z vozili, ki te širine ne presegajo. Dejansko to pomeni, da se tožnik ne bo mogel več voziti z največjimi traktorji in težjimi kamioni (kot se je v zadnjih letih), ki naj bi potrditvah tožencev povzročali škodo in širjenje trase, posledično pa tudi priznana širina ne more obsegati širitev po letu 2005. S tem pa je po oceni pritožbenega sodišča doseženo ustrezno ravnovesje med zahtevo po utesnjevanju služnosti (ki pomeni omejitev lastninske pravice tožencev) in varstvom položaja tožnika kot lastnika gospodujočega zemljišča. 18. Utemeljena pa je pritožba tožencev glede odločitve o stroških postopka. Poleg tega, da pritožba pravilno opozarja, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni jasno, kako je sodišče med samo pobotalo stroške pritožbenega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče štelo, da so toženci v pritožbenem postopku po izdani sodbi z dne 30.3.2015 s pritožbo uspeli, v nadaljevanju pravdnega postopka pa niso uspeli, da pa je bilo glede tožnikove pritožbe in uspeha v pravdi stanje ravno nasprotno. Tako izhodišče sodišča prve stopnje ni pravilno. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Tudi če ena od strank predhodno uspe s pritožbo mora toženi stranki po načelu uspeha povrniti vse pravdne stroške, če je sodišče v ponovljenem postopku izdalo pravnomočno zavrnilno sodbo(9).

19. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede preostalega dela (sodbe) pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Upoštevaje najožji del 0,9 metra.

Op. št. (2): Glej 1. točko obrazložitve te sodbe.

Op. št. (3): Sklep P 19/2014 z dne 25. 9. 2014, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2897/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (4): Načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4.4.1960. Op. št. (5): V prvem razveljavitvenem sklepu I Cp 3408/2013 z dne 19. 2. 2014 je višje sodišče opozorilo, da „se na dovoljeno služnost do preklica sklicuje tožena stranka in je na njej dokazno breme, da to dejstvo, torej služnost poti do preklica, dokaže.“ Op. št. (6): Sodišče se je opredeljevalo do vzajemnosti, ker je bilo med drugim zatrjevano, da je bilo dogovorjeno, da „dokler lahko eni, lahko tudi drugi“.

Op. št. (7): Da gre za dva različna načina prenehanja služnostne pravice je opozorilo že višje sodišče v sklepu I Cp 2437/2015. Op. št. (8): VSL I Cp 2779/2015 z dne 23. 3. 2016 in tam navedena sodna praksa.

Op. št. (9): Glej N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 29-30.