Jedro

Kasneje najden dokaz o dnevu smrti razlaščenke, ki je obstajal že v času, ko se je ugotavljalo njeno državljanstvo, pa tedaj ni bil znan, je podlaga za obnovo postopka in obnovitveni razlog po prvem odstavku 249. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 2352/97-12 z dne 24.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.8.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Oddelka za upravne notranje zadeve, Upravne enote P. z dne 18.6.1997. Z navedenim sklepom je prvostopni organ po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka zaradi ugotovitve državljanstva za pokojno P.W., ki je bil končan z dokončno pravnomočno odločbo z dne 30.7.1992. Podlaga za obnovo upravnega postopka so bila nova dejstva in dokazi, za katere je upravni organ izvedel po dokončnosti odločbe in bi, če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko privedli do drugačne odločitve.

Prvostopna odločba je temeljila na podatku o dnevu smrti P.W., kot ga je v postopku razglasitve za mrtvega, s sklepom z dne 28.1.1992 določilo takratno Temeljno sodišče v M., Enota v P. S tem sklepom je bil določen dan smrti P.W. za 31.12.1945. Po pravnomočnosti odločbe pa je prvostopni organ pridobil za imenovano izpisek iz matične knjige umrlih, matičnega urada G., Avstrija, z dne 11.4.1996 iz katerega je razvidno, da je P.W. rojena 5.8.1873 v P., dejansko umrla v G. dne 4.5.1971. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvama tožene stranke in upravnega organa, ki temeljita na pravilni uporabi 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Nov dokaz - mrliški list za P.W., ki izkazuje drug dan smrti, kot je bil ugotovljen s sklepom o razglasitvi za mrtvo in povzet v dokončno upravno odločbo, je dokaz, ki bi, če bi bil znan v prvem postopku, lahko vplival na drugačno odločitev o državljanstvu P.W. Zato je bil zakoniti pogoj za dovolitev obnove postopka izpolnjen in bo potrebno v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva ponovno oceniti, ali so izpolnjeni za priznanje državljanjstva P.W., zakoniti pogoji.

Tožnik v pritožbi navaja, da ne more biti dvoma v pravilnost sklepa s katerim je bila P.W. razglašena za mrtvo in da je umrla v Sloveniji v H. in ne v G. leta 1971, ko naj bi bila stara 98 let. V evidenci povojnih pobojev v zbirnem taborišču H. je imenovana navedena kot prva žrtev, to pa je potrdil tudi pokojni grobar K. in so ti dogodki opisani v kratkem izvlečku študije o povojnih pobojih v zbirnem taborišču H. in o žrtvah teh pobojev (Tednik). Zato kasneje pridobljeni dokaz o kasnejšem datumu njene smrti ne more spremeniti odločitve, ki jo potrjuje dokončna upravna odločba. Predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je le vprašanje, ali je podan obnovitveni razlog iz 1. odstavka 249. člena ZUP/86, na podlagi katere je upravni organ prve stopnje uvedel obnovo postopka zoper dokončno odločbo o ugotovitvi državljanstva P.W. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, je mrliški list pristojnega organa iz G. tak dokaz, ki bi lahko vplival na odločitev v prvem postopku, če bi bil tam uporabljen. Verjetna izkazanost take možnosti, pa je zakonita podlaga za dovolitev obnove postopka. Dokaze, ki jih tožnik navaja v pritožbi, bo imel možnost uporabiti v obnovljenem postopku in pri tem dokazati nasprotno, kar izkazuje mrliški list pristojnega avstrijskega matičnega urada. Zato tožnikove navedbe v pritožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo napak, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 73 ZUS).