Jedro

Tožnik je svoj večji solastniški delež na nepremičnini utemeljeval z vlaganji v nepremičnino, ki so bila opravljena v soglasju s toženko, in ki naj bi po njegovem mnenju privedla do spremembe solastniških deležev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo vlaganja, četudi opravljena s soglasjem drugega solastnika, ne morejo spreminjati stvarnopravnih razmerij med solastnikoma. Soglasij toženke namreč ni mogoče šteti za soglasje o spremembi solastniških deležev, temveč tako, kot so bila ta dana: kot soglasja solastnika za potrebe upravnih postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za gradnjo in kot soglasja solastnika, potrebna za upravljanje solastne stvari (15. člen ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 58.050,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik dejanski lastnik 1/4 nepremičnin, vknjiženih v vl. št. 1087 k.o. T., kjer je vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik do 1/2, skupaj s pristoječo pravico uporabe na parcelah, vpisanih v vl. št. 1082 k.o. T., s čimer se je idealni delež toženke zmanjšal za 1/4 napram celoti tako, da ostane solastnica vl. št.1087 in 1082 k.o. T. le še do 1/4, kar je toženka dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri njej lastni 1/4 teh nepremičnin vknjižila lastninska pravica za tožnika do 1/4, toženka pa bo ostala solastnica do 1/4. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 287.744,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po

1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo postopek, ker se ni izjasnilo o vseh izvedenih dokazih oziroma se je izjasnilo samo o pričanju moža toženke R.B. Sodba je v razlogih tako nepopolna, da se o njej ne da izjasniti in je v odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami v postopku. Sodišče pri odločanju ne upošteva vseh vidikov Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), predvsem pa napačno zaključuje, da bi šel tožniku višji solastniški delež le ob izrecnem, očitno po mnenju sodišča pisnem dogovoru pred gradnjo ali po njej oziroma če bi tožnik z adaptacijami ustvaril novo stvar v smislu 21.-23. člena ZTLR.

Vlaganja v tujo, analogno pa tudi solastno nepremičnino imajo pod določenimi pogoji za posledico pridobitev solastninske pravice v višjem deležu. Sodišče v tej zadevi ni smiselno uporabilo določb

24.-26. člena ZTLR. Sporazum med strankama, zlasti če gre za družinske člane, med katerimi ni spora, ponavadi formalno ni sklenjen pred začetkom gradnje - adaptacije, čeprav se gradnja - adaptacija izvaja s soglasjem solastnika. Dejansko bi moralo sodišče ugotavljati pravo voljo strank, ne pa da je nekritično sledilo samo izjavi moža toženke, ki je sedaj s tožnikom v sporu in mu negira vsa vlaganja, izrecno dogovorjena in dovoljena. Sodišče se ne opredeli do vseh dokazov v spisu, saj je dejansko tožnik v bistvu zgradil novo stavbo, s tem pa je na njej pridobil tudi višji solastni delež. Ob stari stavbi pa je zgradil še nov del iz bivše verande ter na novo postavil garažo. Tožnik je od toženke pridobil pisno soglasje v letu 1985, pred pričetkom adaptacije je priglasil vzdržervalna dela, zaprosil za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Iz teh dokumentov je jasno razviden obseg del, ki se je v soglasju s toženko izvedel. Sodišče se do teh dokazil, ki izrecno priznavajo tožniku opravo adaptacij oziroma zgraditev novih objektov, ni opredelilo, čeprav sta obe stranki, tako toženka kot tožnik izpovedali, da je toženka tožniku zagotavljala, da bo vse, kar bo vložil v hišo, njegovo, to pa so smiselno izpovedale tudi priče. Kaj pa lahko drugega pomenijo takšne izjave med ožjimi sorodniki, kot dovoljenje za gradnjo in s tem pridobitev višjega solastninskega deleža. Tožnik pa je vsa leta gradil tudi v dobri veri, da mu bo toženka vlaganja, kot je bilo dogovorjeno, v smislu višjega solastninskega deleža tudi priznala.

Kot pisni dogovor med strankama se smiselno lahko uporabijo tudi vsa pisna soglasja k adaptaciji, ki jih je dala toženka pred sporom s tožnikom. Tožnik je zaupal sestri, ki mu je zagotavljala, da bo vse, kar bo investiral, njegovo, da mu bo to pripoznala - kaj je to drugega kot soglasje k adaptacijam, katerih izvedba pa je v naravi dejansko doprinesla do višjega solastninskega deleža tožnika na nepremičnini, tako na stari povsem prenovljeni stavbi, kakor na dveh novo zgrajenih objektih. V konkretnem primeru je prišlo do spojitve, pripojitve, kakor tudi popolnoma na novo zgrajene zgradbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodbi prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa pritožba ob prepisu zakonskega besedila, v katerem je opredeljena ta postopkovna kršitev, konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila podana v obravnavanem primeru. Če pa na to kršitev meri s trditvijo, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o vseh izvedenih dokazih, je treba pritožniku pojasniti, da mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti zahtevek strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odstavek

324. člena ZPP). Potem, ko je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, katera so odločilna dejstva v sporu, ni bilo dolžno posebej ocenjevati vseh izvedenih dokazov - tudi tistih, ki teh relevantnih dejstev niso dokazovala - zlasti to velja za oceno izpovedi tistih prič, ki so le pojasnjevale, katere adaptacije so bile izvršene. Tožnik je svoj večji solastniški delež na nepremičnini utemeljeval z vlaganji v nepremičnino, ki so bila opravljena v soglasju s toženko, in ki naj bi po njegovem mnenju privedla do spremembe solastniških deležev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo vlaganja, četudi opravljena s soglasjem drugega solastnika, ne morejo spreminjati stvarnopravnih razmerij med solastnikoma. Zato pritožba neuspešno opozarja na številne dokumente, ki dokazujejo toženkino soglasje in sodišču prve stopnje tudi ne utemeljeno očita, da se do teh dokumentov ni opredelilo. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli trdil, da bi se s toženko sporazumela za spremembo solastniških deležev, zaslišan kot stranka, pa takšnega dogovora ni potrdil, temveč je nasprotno povedal, da je toženka rekla, da dela za sebe, da ima svoje stanovanje spodaj, ona pa zgoraj in da o spremembi lastništva nista govorila. Drugačne pritožbene trditve tako predstavljajo ne le navajanje novih dejstev (kar po 1. odstavku 337. člena ZPP ni dopustno), temveč tudi nedopustno spremembo dejanske podlage tožbe (1. in 2. odstavek 184. člena ZPP). Soglasij toženke, pa kot že povedano, ni mogoče šteti za soglasje o spremembi solastniških deležev, temveč tako, kot so bila ta dana: kot soglasja solastnika za potrebe upravnih postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za gradnjo in kot soglasja solastnika, potrebna za upravljanje solastne stvari (15. člen ZTLR). Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da ni obstajal niti usten, neformalen dogovor pravdnih strank o spremembi solastniških deležev, ugotovilo, da tožnik večjega solastniškega deleža ni mogel pridobiti niti na podlagi zakona (21. člen ZTLR). Pravilno je pojasnilo, da z obnovitvenimi (četudi obsežnimi) deli ni nastala nova stvar. Pri tem si je pomagalo z izvedencem gradbene stroke in njegovim mnenjem, iz katerega izhaja, katera dela so bila opravljena. Trditve o tem, da je tožnik dejansko zgradil novo stavbo, zato niso utemeljene. Tudi zgolj gradnja garaže ne more imeti vpliva na solastniške deleže - garaža ob stanovanjski hiši je praviloma zgrajena kot objekt, ki funkcionalno spada k hiši in je namensko zgrajena za potrebe stanovalcev hiše. Enako velja za prizidano verando - ta lahko izboljšuje stanovanjske razmere stanovalcev, ne predstavlja pa samostojne gradnje ali gradbene celote. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo uporabo pravil o ustvaritvi nove stvari. Iz istih razlogov pa tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu - ni namreč šlo za zgraditev gradbenega objekta v smislu 1. odstavka 24. člena ZTLR, temveč le za njegovo adaptacijo, izboljšavo oziroma povečanje in izboljšanje za bivanje uporabne površine v že obstoječi hiši. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom

154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti stroški obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo (375 odvetniških točk), 20% DDV in sodne takse (8.550,00 SIT po tar. št. 1/2).