Jedro

Po 51. členu ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri tem ni pomembno, ali sta ga pridobila po tržni ali kakšni drugi ceni in kdo od zakoncev je formalni pridobitelj. V razmerju med zakonskema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega od njiju. Toženkin oče je s pisno privolitvijo po določbi 117. člena SZ nanjo prenesel le pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske skupnosti pridobili dvosobno stanovanje v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka, ki stoji na parceli št. 196 k.o..., v izmeri 56,23 m2. Delež tožnika na tako pridobljenem skupnem premoženju je 75% celote, toženkin pa 25%. Odločilo je tudi o nekaterih premičnih stvareh, ugotovilo, da tudi te spadajo v skupno premoženje in tudi glede teh opredelilo enako višino deležev.

Drugačen in višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženka je vložila nasprotno tožbo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi osebni avtomobil znamke VW Polo, letnik 1996, pri čemer je opredelilo enake deleže, kakor pri stanovanju in premičnih stvareh. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi toženke. Sprejelo je ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje, v vsem ostalem pa je pritožbi ugodilo, v obsegu nadaljnjega izopdbijanja pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila revizijo proti pravnomočni odločitvi, ki se nanaša na stanovanje, uveljavila bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlagala spremembo z zavrnitvijo zahtevka na ugotovitev, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank. Ob nakupu stanovanja je namreč bil imetnik stanovanjske pravice toženkin oče, ki je pravico do odkupa po privatizacijskih določbah (117. člen Stanovanjskega zakona - SZ) prenesel na toženko. Na tožnika te pravice nikoli ne bi mogel prenesti, saj bi to nasprotovalo določbam SZ. Tožnik torej ni v krogu upravičencev, ki bi imeli pravno podlago za odkup, zaradi česar tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na stanovanju. S tem, ko je prispeval del denarja za odkup stanovanja, ni mogel postati njegov solastnik. Do toženke ima le obligacijski zahtevek. Ker se izpodbijana sodba do takšnega stališča ni opredelila, je ostala v tem delu neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Izostanek razlogov o odločilnih dejstvih res pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar izpodbijani sodbi te napake v okviru revizijske trditvene podlage ni mogoče očitati. Revizijska teza, da ima tožnik do toženke le obligacijski zahtevek, ker je prispeval denar za nakup stanovanja, do katerega je po privatizacijskih določbah SZ bila upravičena le toženka, namreč meri na očitek zmotne pravne presoje. Ta pa je stvar sodišča; eventualno napačno uporabo materialnega prava je namreč mogoče korigirati tudi ob odločanju na pritožbeni ali revizijski stopnji. Revizijski očitek v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je torej zgrešen ne glede na to, da je sodišče druge stopnje v zadostni meri (in pravilno) argumentiralo tudi svojo pravno presojo.

Sporno stanovanje je po določbah SZ (117. člen) v času zakonske in ekonomske skupnosti pravdnih strank po pisni privolitvi svojega očeta kot imetnika stanovanjske pravice odkupila toženka. Denar za ugoden privatizacijski odkup sta prispevala oba zakonca. Po 51. členu ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri tem ni pomembno, ali sta ga pridobila po tržni ali kakšni drugi ceni in kdo od zakoncev je formalni pridobitelj. V razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega od njiju. Toženkin oče je s pisno privolitvijo po določbi 117. člena SZ nanjo prenesel le pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji. Stališče, da bi šlo za podaritev stanovanja nima opore niti v navedeni zakonski določbi, niti v dejanskih ugotovitvah. Ugodnosti privatizacijskega odkupa ne morejo same po sebi vplivati na velikost deleža enega od zakoncev, ali (same po sebi) enemu od njiju omogočiti le eventualni obligacijski zahtevek. Velikost deleža se namreč določi po kriterijih iz 59. člena ZZZDR. Pomembno je, da je bilo stanovanje pridobljeno v času zakonske skupnosti odplačno z denarjem, ki sta ga z delom pridobili obe stranki.

Zaradi opisane pravilne uporabe materialnega prava je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.