Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Up 184/2008

ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.184.2008 Upravni oddelek

azil pospešeni postopek lažna predstavitev razlogov splošna verodostojnost upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi
Vrhovno sodišče
15. maj 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da je celotna tožnikova zgodba malo verjetna, saj so si tožnikove izjave o navedenih bistvenih dejstvih njegove zgodbe do take mere nasprotujoče in nekonsistentne, da jim ni mogoče verjeti. Zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno in upravičeno presodila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje (4. alineja 55. člena ZMZ), prav tako pa tudi za oceno, da na podlagi takih tožnikovih izjav oziroma njegove celotne zgodbe ni mogoče ugotoviti tožnikove splošne verodostojnosti kot predpogoja za izvedbo rednega oziroma nadaljnjega postopka. Zato je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ker ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost, po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ ni bilo treba ugotavljati in upoštevati informacij o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v 1. točki izreka zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.2008, z 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. S to odločbo je tožena stranka na podlagi četrte alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožene stranke in razloge za njeno odločitev ter presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni so tudi razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka pa nista podana. Tožena stranka je v upravnem postopku pravilno ugotovila, da je tožnik o istih dejstvih oziroma dogodkih izpovedal različno, prav tako tudi, da je njegova zgodba malo verjetna. Ena izmed dolžnosti, ki jo imajo v postopku mednarodne zaščite prosilci za mednarodno zaščito, je, da morajo govoriti resnico, ker navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni zaključek upravnega postopka zaradi očitno neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako morajo prosilci za mednarodno zaščito že v prošnji za mednarodno zaščito prepričljivo in verodostojno navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine (21. člen ZMZ), na kar je bil tožnik pred in ob podaji prošnje opozorjen. Kljub tej zakonski dolžnosti je tožnik v upravnem postopku kontradiktorno navedel, kdaj je izvedel, kakšno funkcijo ima mož ženske, s katero je imel sam ljubezensko razmerje; katerega leta je bil v zaporu zaradi nadlegovanja deklet; ali je njegova žena vedela za njegovo razmerje z drugo žensko. Zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik splošne verodostojnosti v postopku ni izkazal. Ob tem pa toženi stranki na podlagi 22. člena ZMZ ne bi bilo treba pridobiti informacij o njegovi izvorni državi, saj po mnenju sodišča prve stopnje ni smiselno preverjati navedb prosilca, za katerega se izkaže, da podaja neverodostojne izjave. Neutemeljen je tožbeni ugovor kršitve tretje alinee 7. člena ZMZ, saj iz prošnje za azil izhaja, da je tožnik potrdil, da prevajanje preko tolmača v celoti razume, zato se na svojo neukost in na neznanje jezika v tožbi ne more uspešno sklicevati. Niso utemeljeni niti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev 20. in 22. člena ZMZ, prav tako pa ne, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in ni logično argumentirana. Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, ko je ocenilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, ter da na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ki je sledilo navedbam tožene stranke in presodilo, da so navedbe tožnika nekonsistentne, protislovne in malo verjetne ter v nasprotju z informacijami o izvorni državi, ko je vendar jasno, da je tožnik v Iranu preganjan zaradi njegove intimne zveze s poročeno ženo in da zaradi utemeljenega strahu ni imel druge možnosti, kot da zapusti matično državo. Glede na te navedbe ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je očitno, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Nepravilno je povzelo dejansko stanje od tožene stranke in nepravilno uporabilo določbo četrte alinee prvega odstavka 55. člena ZMZ in prav tako nepravilno presodilo uporabo 20., 21., 22. in 23. člena ZMZ. Predlaga, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je bilo treba tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti v pospešenem postopku. Po določbi četrte alinee 55. člena ZMZ, na kateri temelji odločitev tožene stranke, pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz osme alinee 23. člena tega zakona. Po tej alinei 23. člena ZMZ pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji. Po četrtem odstavku 22. člena ZMZ pa pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz izjav tožnika izhaja, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe nekonsistentne in protislovne ter tudi malo verjetne. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni kontradiktornosti oziroma protislovja v tožnikovih izjavah, da je ta za funkcijo moža žene, s katero je imel intimno razmerje, izvedel po 14 oziroma 15 mesecih ali pa po enem letu, saj ima to njegovo protislovje v njegovih izjavah veliko večjo težo, glede na to, da gre po njegovih navedbah za odločilno dejstvo, ki je narekovalo vsa tožnikova nadaljnja ravnanja. Po njegovih lastnih navedbah se je za prekinitev intimne zveze odločil, ne glede na siceršnjo zagroženo kazen Iranu za prešuštvo (smrtna kazen s kamenjanjem) in na druga dejstva, ki jih je sam navedel (da naj bi imela ženska, s katero je imel razmerje, psihične težave oziroma da je neprištevna, da je njen mož od nje zahteval strogo disciplino, da naj bi za njuno razmerje vedeli sosedje in od njih tudi njegova žena), šele potem, ko je izvedel za status oziroma funkcijo njenega moža, to je, da je pastor oziroma pripadnik neke vrste iranske policije (sepah). Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podatek, kdaj naj bi tožnik izvedel za položaj tega moža, take narave, da bi si ga moral tožnik vsekakor natančno in nedvoumno zapomniti. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik konsistentno in jasno navedel, da sprva njegova žena ni vedela za njegovo razmerje s poročeno žensko, da pa je kasneje ženska ženi za to razmerje povedala. Pravilne so ocene tožene stranke in sodišča prve stopnje, da gre tudi v tem primeru za bistveno neskladje tožnikovih izjav o pomembnem dejstvu, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnik sprva izjavil, da žena in njen oče oziroma njegov tast za to intimno razmerje nista vedela in da sta mu pomagala pobegniti zato, ker naj bi ga ženska ustrahovala. V nadaljevanju pa je izjavil, da je žena za to razmerje izvedela že od sosedov, da je za njim poizvedovala, za to pa je izvedel tudi njegov tast, ki je zaradi tega ženo in otroke tudi zaradi varnosti preselil. Nazadnje pa je izjavil, da je žena za njegovo razmerje izvedela neposredno od njegove ljubice. Nasprotujočih si izjav o tem, da je bil po navedbah v tožbi zaradi javnega verbalnega nadlegovanja deklet 4 dni v zaporu v letu 2004, v vlogi za priznanje mednarodne zaščite pa je trdil, da je zaradi tega razloga bil v zaporu leta 1993, pa tožnik v pritožbi niti ne prereka.

Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje oceni, da je celotna tožnikova zgodba malo verjetna, saj so si tožnikove izjave o navedenih bistvenih dejstvih njegove zgodbe do take mere nasprotujoče in nekonsistentne, da jim ni mogoče verjeti. Zato sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno presodila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje (četrta alinea 55. člena ZMZ), prav tako pa tudi za oceno, da na podlagi takih tožnikovih izjav oziroma njegove celotne zgodbe ni mogoče ugotoviti tožnikove splošne verodostojnost kot predpogoja za izvedbo rednega oziroma nadaljnjega postopka. Zato je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ker ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost, po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ ni bilo treba ugotavljati in upoštevati informacij o izvorni državi iz osme alinee 23. člena ZMZ. Iz istega razloga se pritožbeno sodišče tudi pridružuje presoji sodišče prve stopnje, da zato na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, kakšna kazen je v Iranu zagrožena za kaznivo dejanje prešuštvovanja. Zato tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo pravilnosti uporabe 20. člena ZMZ, da bi moralo s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je tožnik v izvorni državi ogrožen oziroma da je za njegov subjektivni občutek ogroženosti podana dejanska podlaga iz 26. člena ZMZ ter da obstaja utemeljen razlog po 2. členu ZMZ za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti ni utemeljena zgolj pavšalna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka. Tožnik v pritožbi tudi ne navaja nobenih konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v obsegu bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni našlo. Niti ni našlo podlage za utemeljenost sicer pavšalnih pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo pravilnost postopka tožene stranke. Prav tako pa so bile pravilno uporabljene določbe 21., 22. in 23. člena ZMZ, zato so bili po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ, da lahko pristojni organ odloči v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena ZMZ. Podan pa je tudi materialno pravni pogoj za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, določen v četrti alinei 55. člena ZMZ.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člen ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia