Jedro

Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da odsotnost tožeče stranke iz Republike Slovenije ni bila posledica enega izmed razlogov, ki jih določa 1. č člen ZUSDDD, s tem pa njena odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožeča stranka vložila dne 18. 7. 1913 na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da je na podlagi zbranih dokazov in potrdil iz uradnih evidenc ugotovil, da je bila tožeča stranka na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Srbije, da je imela dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da ji je prijava stalnega prebivališča prenehala dne 26. 2. 1992. Tožeča stranka je v postopku sicer zatrjevala, da je v Republiki Sloveniji bivala vse do 9. 4. 1992, za kar je predložila potrdila o plačilu stanarine za stanovanje na naslovu v A. in da šele od 10. 4. 1992 dalje biva v Srbiji na naslovu ..., sedaj ..., na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Beogradu pa je izjavila, da je RS zapustila konec julija 1991, ko je peljala svojo družino v Srbijo. Republiko Slovenijo je zapustila zato, ker ji je pomočnik komandirja rekel, naj jo čim prej zapusti, ker ne bo mogla več delati na carini in da ji ne morejo zagotoviti varnosti. Pred zapustitvijo RS ni poskušala pridobiti dovoljenja za prebivanje ali slovensko državljanstvo. Kdaj točno se je vrnila v Slovenijo se ne spominja, tudi dokazov o tem nima, saj je bilo stanovanje v katerem je prebivala njeno. Delovno razmerje v carinarnici ji ni bilo odpovedano z dnem 31. 7. 1991, saj se je s 1. 8. 1991 zaposlila v Carinarnici B. v Srbiji, kjer je delala le začasno. V Srbiji ni bila prijavljena, saj je bila še zmeraj prijavljena v A. in je imela slovenske dokumente. V Slovenijo se je vrnila, ko je predala stanovanje. Bila je večkrat pri organu prve stopnje, kjer so ji pojasnili, kaj je potrebno urediti v zvezi s postopkom pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. V Slovenijo se je vrnila večkrat z vizumom zaradi postopka pred sodiščem, ker ji Slovenija ni izplačala 30 % vrednosti stanovanja. V času odsotnosti iz Slovenije je imela s prijatelji v Sloveniji stike, dovoljenje za stalno prebivanje pa bi želela imeti zato, ker je v Sloveniji preživela najlepša leta svojega življenja.

3. Tožeča stranka je na poziv upravnega organa svojo prošnjo dopolnila z overjeno kopijo delovne knjižice, overjeno kopijo potrdila o plačani stanarini z dne 10. 4. 1992, vabilom na narok Temeljnega sodišča v Novi Gorici z dne 15. 11. 1993, kopijo vizuma za zasebni obisk z veljavnostjo od 24. 4. 2009 do 23. 4. 2010, kopijo vizuma za zasebni obisk z veljavnostjo od 17. 9. 2008 do 15. 10. 2008 ter kopijo vizuma za zasebni obisk z veljavnostjo od 10. 12. 2007 do 24. 1. 2008, kopijo osebne izkaznice SFRJ, kopijo obvestila Zavoda SR Slovenije za statistiko o določitvi EMŠO številke ter kopije izkaznic ZZZS z dne 23. 4. 1990. 4. Po mnenju organa prve stopnje je tožeča stranka dejansko življenje v Republiki Sloveniji prekinila julija 1991, ko je z družino odšla v Srbijo, ne glede na to, da prebivališča ni odjavila in je posedovala slovenske dokumente. Plačilo najemnine v Republiki Sloveniji na dan 10. 4. 1992 ni zadosten dokaz, da je do tega datuma v Sloveniji tudi dejansko prebivala, saj ji je 31. 7. 1991 prenehalo delovno razmerje v Republiki Sloveniji in je bila od 1. 8. 1991 dalje zaposlena v Carinarnici B., kar po mnenju upravnega organa prve stopnje dokazuje, da je tam tudi dejansko prebivala. V Republiko Slovenijo je sicer še nekajkrat prišla na obisk in si za ta namen pridobila turistične vizume, vendar ne z namenom dejanskega prebivanja, saj ne pred odhodom iz Republike Slovenije niti po tem ni zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje ali slovensko državljanstvo. Ker je njena odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot eno leto, bi morala izkazati, da je bila odsotna zaradi razlogov, ki so taksativno našteti v 1.č členu ZUSDDD. Razlog, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo, ne predstavlja upravičene odsotnosti, kot je navaja 1.č člen ZUSDDD in zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je zato njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 5. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi organ druge stopnje) je z odločbo št. 2140-93/2016/2 (1312-18) z dne 19. 5. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjski organ v postopku tožečo stranko seznanil z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in ji dal možnost, da se o njih izjavi. Pridružil se je ugotovitvi prvostopenjskega organa, da razlogi, ki jih tožeča stranka navaja za odhod iz Republike Slovenije, niso upravičeni razlogi odsotnosti, kot jih določa tretji odstavek 1. č člena ZUSDDD. Odsotnost tožeče stranke ni bila posledica zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo, saj tožeča stranka za to ni predložila nobenega dokaza ali predlagala njegove izvedbe. Iz potnega lista ni razvidno, da bi ji bil vstop v Republiko Slovenijo zavrnjen, saj je pridobila vizume za vstop. Tožeča stranka pa tudi nikoli ni zaprosila za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali pridobitev državljanstva. Prav tako ni izkazano, da bi tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila zaradi razlogov izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je bila s 1. 8. 1991 premeščena v Carinarnico v B. in takrat je tudi prišlo do njenega odhoda in odhoda njene družine, torej pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil dne 26. 2. 1992. Tožeča stranka bi, skladno z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, lahko nadaljevala z delom v Carinarnici C. kot delavec upravnega organa Republike Slovenije, vendar te možnosti ni izkoristila, pač pa se je odločila, da z delom nadaljuje v Carinarnici B. Tožeči stranki je pojasnila, da njena premestitev iz Carinarnice C. v Carinarnico B. ne pomeni, kot zmotno meni tožeča stranka, da je bil poslana na začasno delo iz Republike Slovenije v Republiko Srbijo ter da je tako izkazan razlog za upravičeno odsotnost iz 2. alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. V skladu z navedeno določbo ZUSDDD je namreč odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, če je osebo poslala na delo v tujino, torej izven Republike Slovenije, pravna oseba iz Republike Slovenije, tožeča stranka pa je bila premeščena v B. na podlagi odločitve upravnega organa nekdanje SFRJ.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je iz vseh dokazil, ki jih je predložila k svoji vlogi razvidno, da je do 10. 4. 1992 bivala v A., kar dokazuje potrdilo o plačani najemnini in pogodba o predaji stanovanjske pravice. V Sloveniji je pridobila tudi matično številko občana, ki jo ima še danes. V upravnem spisu se nahajajo tudi druga dokazila, ki po mnenju tožeče stranke zadoščajo za ugotovitev, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter spremeni tako, da se njeni prošnji ugodi.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa le navedla, da vztraja pri vseh svojih ugotovitvah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja:

10. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter imel na dan 31. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, potrjeni z odločbo upravnega organa druge stopnje, da odsotnost tožeče stranke iz Republike Slovenije ni bila posledica enega izmed razlogov, ki jih določa navedena zakonska določba, s tem pa njena odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

11. Tožeča stranka v tožbi, enako kot v pritožbi zoper prvostopno odločbo, zatrjuje, da je pred odhodom iz Republike Slovenije živela in delala v A., da je imela za stanovanje v A. poravnano najemnino do 10. 4. 1992, da je do takrat tam tudi živela, da je večkrat skušala vstopiti v Republiko Slovenijo, kar ji ni uspelo in da je z dokazili izkazala, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče tožbenim navedbam tožeče stranke ne more slediti, saj jih izključujejo podatki iz uradnih evidenc, zbrani dokazi in izjava tožeče stranke, ki jo je podala v postopku. Sodišče soglaša z ugotovitvijo upravnega organa prve stopnje, da plačilo najemnine na dan 10. 4. 1992, in to za nazaj, ne pomeni, da je tožeča stranka do takrat tudi bivala v A. Iz upravnega spisa, prošnje, njenih nadaljnjih pisnih vlog, kakor tudi iz njene izjave na zapisnik namreč izhaja, da je Republiko Slovenijo zapustila ob koncu junija 1991 ter s seboj odpeljala tudi svojo družino. Tožeča stranka je s 1. 8. 1991 pričela z delom pri Carinarnici v B., kamor je bila premeščena. Da v B. ni bila začasno premeščena zaradi dela v tujini, pa je toženi stranki že pravilno obrazložil upravni organ druge stopnje, ki je posebej izpostavil, da je tožečo stranko trajno na delo v Republiko Srbijo premestil carinski organ SFRJ. Tožeča stranka bi lahko na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z delom nadaljevala kot uslužbenka upravnega organa Republike Slovenije, vendar se je očitno odločila za odhod v Srbijo. Tožeča stranka tam s svojo družino živi in sodišče ne dvomi, da je tam središče njenih življenjskih interesov. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izogibalo ponavljanju, sodišče pridružuje, kar obenem pomeni, da pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.