Jedro

Primarni strah se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, in kot bolj ali manj enakomerno občutje lahko traja dalj časa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.990.000 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 190.000 tolarjev od 1.8.1994 dalje in od zneska 2.800.000 tolarjev od 27.6.1996 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 147.716 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je 18.3.1994 zavarovanec tožene stranke v prometni nesreči protipravno poškodoval tožnika in da je za to odgovorna tožena stranka, ki mora tožniku povrniti škodo za povzročene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.100.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000 tolarjev in za strah 200.000 tolarjev. Presežni del tožbenega zahtevka za navedene oblike nepremoženjske škode je zavrnilo. Poleg tega je prisodilo še nesporno ugotovljeni znesek 190.000 tolarjev zaradi izgubljenega osebnega dohodka in zavrnilo presežni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče in tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo glede glavne stvari, spremenilo pa je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, tako da mora tožena stranka plačati 178.896 tolarjev z obrestmi, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s prvo sodbo je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se prisojena odškodnina zniža za 1.300.000 tolarjev, za kolikor tožena stranka vlaga revizijo. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine meni, da sodišči nista pravilno ocenili trajanja bolečinskega obdobja tožnika in opisuje, da izvedenec ni ugotovil bodočih občasnih telesnih bolečin, zato bi zadoščala odškodnina 500.000 tolarjev. Izvedenec je sicer res navedel, da se bodo pri tožniku pojavljale bolečine pri forsirani gibljivosti ramenskega sklepa, toda ta vrsta bolečin se ocenjuje pri tožnikovem zmanjšanju življenjske aktivnosti, kjer se upošteva tožnikova omejenost pri težjem fizičnem delu. Ker pa so pri tožniku ohranjene vse vitalne funkcije, ki mu omogočajo opravljanje vseh življenjskih in poklicnih aktivnosti meni, da zadošča odškodnina 900.000 tolarjev. Tožnik še vedno opravlja svoje delo, le da mora vlagati več napora, pri nekaterih aktivnosti (npr. pri plavanju) pa je omejen. Glede strahu revidentka trdi, da z izvedeniškim mnenjem ni izkazano, da bi tožnik trpel intenziven in dolgotrajen strah, zato zadošča 100.000 tolarjev odškodnine.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru na revizijo poudarja tožnikovo invalidnost, ocenjeno na 15% in dejstvo, da je pri delu tako omejen, da bo moral opustiti opravljanje svoje dejavnosti.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili pravna pravila, ki v našem pravnem sistemu zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete in sicer Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91), razne ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ter zlasti v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) navedeni določili 200. in 203. člena. Ti pri nepremoženjski škodi predvidevata satisfakcijo (tolažbo, zadoščenje), ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica.

Sodišči, ki sta ugotovili, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja (telesnih in duševnih) bolečin in strahu ter njihovo trajanje, opravičujejo denarno odškodnino, sta morali določiti pravično vsoto. Na podlagi vseh izvedenih dokazov sta ugotovili in ocenili dejansko stanje, ki ga v reviziji po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni več mogoče izpodbijati. Zato ni mogoče upoštevati revizijskega očitka o nepravilni oceni trajanja tožnikovega bolečinskega obdobja, ker ga izvedenec ni navedel. Ker sta sodišči na podlagi tožnikove izpovedi ugotovili, da je trpel zelo hude bolečine in so te še vedno prisotne (tretji odstavek na 3. strani prve sodbe), sta jih pravilno upoštevali pri določitvi odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Prisojeni znesek 1.100.000 tolarjev je pravična odškodnina za vse tožnikove prestane bolečine in nevšečnosti (200. člen ZOR), ki so v sodbah natančno opisane, in za vse bodoče bolečine (203. člen ZOR), ki jih bo tožnik po normalnem teku stvari trpel, ko bo kljub za eno tretjino normale omejeni gibljivosti desne rame, v vsakdanjem življenju in zlasti pri delu naredil kak forsiran gib.

Pri določitvi odškodnine za strah (zlasti drugostopenjsko) sodišče ni upoštevalo tako imenovanega primarnega strahu, ki se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Je pa upoštevalo tožnikov strah v širšem smislu, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, in kot bolj ali manj enakomerno občutje lahko traja dalj časa. Ta je bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da upravičuje priznanje zneska 200.000 tolarjev, saj je trajal 28 dni in je bil bolj intenziven zlasti v prvi polovici, poudarjen pa je bil tudi zaradi tožnikovega poklica.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, kot posledice poškodbe, v znesku 1.500.000 tolarjev je pravična. Tožnikova zmožnost je zmanjšana za 15 odstotkov in se nedvomno odraža v vsakdanjem življenju in pri tožnikovem delu. Nobene potrebe ni, da bi morale biti za priznanje take odškodnine prizadete vitalne funkcije (kot navaja revizija). Zadošča, da razmeroma mlad tožnik, zaradi tretjino zmanjšane gibljivosti desne rame, težje opravlja določena opravila in je moral celo opustiti plavanje. Žal se težave kažejo tudi pri opravljanju poklica, kjer mora pogosto počivati, si masirati ramo in biti bolj pozoren, da kako opravilo sploh lahko naredi. Čeprav se telesne bolečine upoštevajo posebej, pa je treba tu upoštevati tožnikove duševne bolečine zaradi večjih naporov, ki se odražajo celo v misli po prekvalifikaciji. Same spremembe poklica pa sodišči nista upoštevali, saj do nje dejansko ni prišlo.

Tako se izkaže, da je prisojena odškodnina pravična in da je sodišče pri določanju pravične odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo, ker ta ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP), predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo pa je zavrnilo, ker v njem ni bilo nič takega, kar ne bi izhajalo že iz izpodbijane sodbe (prvi odstavek 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).