Jedro

Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). V konkretnem primeru gre za obveznost iz gospodarske pogodbe, zato je treba uporabiti prvi odstavek 349. člena OZ, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pri čemer datum, od katerega je treba šteti zastaranje, ne more nastopiti, preden je tožena stranka sploh zvedela za morebitni nastanek škode.

Kar se tiče očitka o (ne)potrebnosti nagrade po tarifni št. 39 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo pooblaščenca ni imela. Zato se je med postopkom postavljeni pooblaščenec moral na narok pripraviti s pregledom dokumentacije (po tarifni številki 39/2 - 100 točk) in posvetom/poročilom stranki (po tarifni številki 39 - 50 točk), zaradi česar so bili ti stroški potrebni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.632,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in njene pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je toženi stranki dolžna v roku 8 dni plačati pravdne stroške v znesku 257,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino zaradi kršitve Pogodbe št. 031/2008 oziroma 351-301/2008 O605 podpisane s strani tožeče stranke 3. 10. 2008 in s strani tožene stranke 1. 10. 2008 (v nadaljevanju Pogodba – A2). Ugotovilo je namreč, da je tožbeni zahtevek zastaral. 7. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V konkretnem primeru gre za obveznost iz gospodarske pogodbe, zato je treba uporabiti prvi odstavek 349. člena OZ, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pri čemer datum, od katerega je treba šteti zastaranje, ne more nastopiti, preden je tožena stranka sploh zvedela za morebitni nastanek škode (prim. II Ips 720/2007 z dne 30. 9. 2010).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka tožbeni zahtevek veže na trenutek pritegnitve novega izvajalca. Nadalje je ugotovilo, da je bilo tožeči stranki že konec leta 2013 znano, da potekajo dela izgradnje spornega pločnika z novim izvajalcem. 1. začasni račun – situacija št. 122/2013, ki je bil izdan za izvršena dela za september 2013 na objektu „izgradnja pločnikov na C. – B.“, iz katerega izhaja, da je kot nadzorni organ naveden J. – I. J. s. p. je namreč tožena stranka prejela 11. 10. 2013 (B3), zato ji je bilo takrat znano, da potekajo dela izgradnje navedenega pločnika in kdo je bil nadzornik. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednost, je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato pritožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zastaranje začelo teči že septembra 2013, najkasneje pa 28. 2. 2014, ko je tožeča stranka toženi stranki poslala dopis, da ji sporoči nameravani pričetek del na spornih objektih. Tožeča stranka je namreč v tožbi trdila, da je v naravi videla, da so se dela na odseku pri gradnji pločnikov C.-B. začela. Zaslišani prokurist tožeče stranke pa je izpovedal, da je v času, ko je bil poslan dopis vedel, da se bo cesta na levi strani Save, kjer so sporni pločniki, zaprla, in da je posledično ugibal, da se bodo dela na pločnikih takrat začela. Najkasneje od tega trenutka dalje je torej logično, da je tožeča stranka vedela oziroma bi kot skrben strokovnjak morala vedeti, da so se dela začela in ji je posledično nastala škoda zaradi kršitve pogodbe. Glede na navedeno, vprašanje ali je bila na gradbišču postavljena gradbiščna tabla (2. člen Pravilnika o gradbiščih) za odločitev niti ni odločilno in pritožbeno sodišče na pritožbene očitke v zvezi s tem ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Po povedanem se izkaže za pravilen zaključek, da je tožeča stranka vedela, da so se dela na pločnikih začela najkasneje 28. 2. 2014. Ker je bila tožba vložena 14. 4. 2017, je upoštevaje triletni zastaralni rok, tožbeni zahtevek zastaral in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o neustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (6. točka) in stroškovnika tožene stranke (B7) izhaja, da je toženi stranki priznalo 100 točk po tarifni številki 39/2, 300 točk po tarifni št. 300 in 50 točk po tarifni številki 39. Odločitev o stroških postopka je torej obrazložena. Kar se tiče očitka o (ne)potrebnosti nagrade po tarifni št. 39 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo pooblaščenca ni imela. Zato se je med postopkom postavljeni pooblaščenec moral na narok pripraviti s pregledom dokumentacije (po tarifni številki 39/2 – 100 točk) in posvetom/poročilom stranki (po tarifni številki 39 - 50 točk), zaradi česar so bili ti stroški potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala, kateri strošek oziroma nagrada toženi stranki naj ne bi šla in zakaj, zato pritožbeno sodišče konkretnejšega odgovora ni moglo dati.

12. Pritožbene navedbe niso utemeljene, odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbi zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).