Jedro

Prvih devet pogodb o zaposlitvi razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni vsebovalo. S sklenitvijo sporazuma in pogodbe o prenehanju delovnega razmerja za določen čas, ki sta ju stranki podpisali po prenehanju delovnega razmerja, ni sanirana nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Ker se je z njima skušalo prikriti nezakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas in nezakonito prenehanje delovnega razmerja, gre za navidezni pravni posel (66. člen ZOR v zvezi z določbo 1060. čl. OZ), saj tožnica dejansko na sporazumno prenehanje delovnega razmerja nikoli ni pristala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tudi po 6.2.2001 kot delovno razmerje za nedoločen čas, razveljavilo sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.1.2001 in pogodbo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas ter ugodilo reintegracijskemu, reparacijskemu zahtevku in zahtevku za plačilo regresa za leto 1997, 1998, 1999 in 2001. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 84.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2002, katere je dolžna nakazati na žiro račun Delovnega sodišča v Mariboru.

Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V prvi vrsti izpodbija ugotovitev sodišča, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil razlog prenehanju neprimerna izobrazba tožnice. Tako dejstvo ne izhaja iz dejanskega stanja. Direktorica tožene stranke je namreč pojasnila, da ni bilo več enostavnih del, ki jih je do takrat opravljala tožnica in za katere se je zaposlila, zato iz take izpovedbe nikakor ni mogoče zaključiti, da naj bi bil enak obseg dela na razpolago tudi naprej. Ravno zato sta stranki sklenili tudi sporazum z dne 23.1.2001. Z njim tožena stranka nikakor ni hotela prikrajšati tožnice za njene pravice na Zavodu za zaposlovanje, pač pa ga je na željo tožnice celo popravila in ji izdala sklep o prenehanju dela, čeprav le-ta ni bil potreben (pravilno: Pogodbo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas). Sporazum torej ni bil sestavljen zaradi izigravanja predpisov za primer brezposelnosti, temveč zaradi ureditve medsebojnih pravic med strankama, zato ni mogoče šteti, da je ničen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz spisovnega gradiva predmetne zadeve namreč izhaja, da je tožena stranka sprva zatrjevala (pripravljalna vloga z dne 30.11.2001), da je bil razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas nadomeščanje delavke za čas porodniške oziroma drugih odsotnosti, kasneje pa je direktorica tožene stranke v zaslišanju na glavni obravnavi z dne 29.1.2002 zatrjevala obstoj razloga povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da prvih devet pogodb o zaposlitvi razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sploh ni vsebovalo, zadnji dve pa sta kot razlog navedli dejstvo, ki je v očitnem nasprotju z zakonom, saj porodniška odsotnost in koriščenje letnega dopusta nista navedena med razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (17. člen Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju ZDR). Odsotnost katerih delavk naj bi v tem času tožnica nadomeščala in kako se je izkazoval povečan obseg dela ne izhaja ne iz izpovedi njene direktorice, ne iz izpovedi direktoričinega moža, še manj iz listovnega dokaznega gradiva. Nasprotno je, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v zaslišanju direktorica tožene stranke izrecno izjavila, kar je enako potrdil tudi njen mož, da bi s tožnico delovno razmerje nadaljevali, če bi imela ustrezno izobrazbo. Pritožbene navedbe, da pri toženi stranki v spornem obdobju ni bilo več enostavnih del, ki jih je do takrat opravljala tožnica, pa so popolnoma nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče po določilu 337. člena ZPP ni upoštevalo, pri čemer še dodaja, da je tudi to dejstvo zgolj pavšalno navedeno, brez ustrezne utemeljitve in ne bi moglo vplivati na zaključek, da je bilo pred tem s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas nezakonito.

Obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa tudi ne dokazujeta "pogodbi" (sporazum z dne 23.1.2001 in pogodba o prenehanju delovnega razmerja za določen čas), ki sta ju stranki podpisali po prenehanju delovnega razmerja, niti le-ti ne sanirata nezakonitost prenehanja spornega delovnega razmerja, četudi naj bi ju po zatrjevanju tožene stranke tožnica podpisala prostovoljno in zavestno. Pritožbeno sodišče meni, da se je z navedenima "pogodbama" zgolj poskušalo prikriti nezakonitost tožničinega delovnega razmerja za določen čas in njegovo nezakonito prenehanje. Gre torej za tako imenovani navidezni pravni posel (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR), saj tožnica dejansko na sporazumno prenehanje delovnega razmerja nikoli ni pristala. S sklenitvijo navidezne pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja naj bi bilo prikrito nezakonito prenehanje delovnega razmerja za določen čas tožnici. Po določilu 1. in 2. odst. navedenega določila ZOR sta zato oba akta o domnevnem prenehanju sporazumnega prenehanja delovnega razmerja neveljavna in za rešitev sporne zadeve neupoštevna, četudi pritožbeno sodišče verjame toženi stranki, da s sporazumom z dne 23.1.2001 tožnice ni hotela prikrajšati za njene pravice na Zavodu za zaposlovanje.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožničino delovno razmerje pri toženi stranki vseskozi nezakonito sklenjeno za določen čas, je tako popolnoma pravilna. Hkrati pa je sodišče , v skladu s 1. odst. 18. člena ZDR pravilno štelo, da je bila zato tožnica vseskozi v delovnem razmerju za nedoločen čas, oziroma da ji delovno razmerje pri toženi stranki s 6.2.2001 ni zakonito prenehalo.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).