Jedro

V postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja je zdravstveno stanje upoštevno le, če je tako, da so zanj kontraindicirani pogoji svojega dela po 36. čl. ZPIZ, ki je v konkretnem primeru pri tožniku - tehnik v proizvodnji, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, ne pa pogoji dela, ki je bilo tožniku kot brezposelni osebi ponujeno s strani zavoda za zaposlovanje oz. na katerem bi se tožnik, v kolikor bi bil zdrav, eventualno lahko zaposlil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se pri njem ugotovi I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tožnik tudi v pritožbi ne osporava pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, enakih, kot jih je pred tem sprejel toženec v svojem postopku, da je bil tožnik glede na pogoje svojega dela tehnik v proizvodnji zanj popolnoma zmožen, torej da ni nastala invalidnost, ki je definirana v 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 -54/98). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 36. člena zakona o tem, kaj se šteje za svoje delo in po kateri je, tako upoštevaje določbo 1., kot določbo 2. odst. 36. člena, tožnikovo svoje delo tehnik v proizvodnji. Tudi temu pritožba ne oporeka.

Glede na navedene zakonske določbe ne more biti pravno relevantna pritožbena trditev, da tožnik od 1.1.1993 prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, ne more dobiti zaposlitve zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Zdravstveno stanje je namreč v postopku priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevno le, če je tako, da so zanj kontraindicirani pogoji svojega dela, ki je kot že rečeno tehnik v proizvodnji, ne pa pogoji dela, ki je bilo tožniku kot brezposelni osebi morda s strani zavoda za zaposlovanje ponujeno oz. na katerem bi se tožnik, v kolikor bi bil zdrav, eventualno lahko zaposlil. Glede na vse obrazloženo tudi ne morejo biti pravno upoštevne pritožbene navedbe o tem, da tožnik nima finančnih sredstev.

Če pa se je tožniku zdravstveno stanje po zaključku postopka pri tožencu poslabšalo, kar je smiselno prav tako povzeti iz pritožbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče pristojno presojati zadevo samo po dejanskem stanju, podanem v času do zaključka pri tožencu, torej do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 23.11.1995, saj presoja zakonitost toženčevih odločb, konkretno prvostopenjske z dne 10.7.1995 in že navedene drugostopenjske odločbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.