Jedro

Posebno varstvo invalidov v skladu s 1. in 2. odstavkom 116. člena ZDR je predvideno le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti druge ali tretje kategorije ali iz poslovnega razloga, in ne v primerih redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR kot prekluzivni materialni rok, torej rok, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.3.2005 (ki jo je prejel dne 11.3.2005), za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, vpis delovnega razmerja od 12.3.2005 dalje, izplačilo plače za to obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnik v času odsotnosti zaradi bolniškega staleža od 6.1. do 19.2.2005 huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v nasprotju z navodili zdravnika in z odločbo imenovanega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja in se ukvarjal s športnimi aktivnostmi. Očitane kršitve predstavljajo razlog za izredno odpoved delodajalca po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). Zaradi izgube zaupanja tudi ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. člena ZDR).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da bi mu tudi pri izredni odpovedi (tožnik je invalid tretje kategorije) pripadal odpovedni rok v trajanju 30 dni. Potrebno bi bilo uporabiti 116. člen v povezavi s četrtim odstavkom 92. člena ZDR. Tožniku je bila tudi neupravičeno zaključena delovna knjižica že z dnem vročitve odpovedi. V zvezi s samim odpovednim razlogom navaja, da njegova poškodba ni bila takšne narave, da bi terjala zadrževanje doma. Takšno navodilo je imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v svoji odločbi enostavno prepisal iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila - PB, Uradni list Republike Slovenije, št. 30/2003 in nadalj.). Prepisa splošne določbe Pravil ni mogoče šteti za navodilo, ki bi tožniku prepovedovalo odsotnost z doma. Določba 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je bila sprejeta še pred spremembo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 9/92 in nadalj.), kar delodajalci izkoriščajo v svojo korist. V konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da je tožnik v času odsotnosti opravljal kakršnokoli pridobitno delo, zaradi česar ni podan odpovedni razlog. Tožena stranka tudi ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uvodoma uveljavlja napačno odločitev o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi glede na to, da je tožnik invalid tretje kategorije. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na določbo 116. člena ZDR v povezavi s četrtim odstavkom 92. člena ZDR. Posebno varstvo invalidov (delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida) v skladu s prvim in drugim odstavkom 116. člena ZDR je namreč predvideno le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti druge ali tretje kategorije ali iz poslovnega razloga in ne v primerih redne odpovedi iz razloga nesposobnosti (ta odpovedni razlog je pri invalidih sicer v celoti izključila tedaj veljavna določba 1. odstavka 39. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI, Uradni list Republike Slovenije, št. 63/2004 in nadalj.), redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. in 111. členu ZDR. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na četrti odstavek 92. člena ZDR, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določa minimalni odpovedi rok 30 dni. Ta odpovedni rok se ne nanaša na primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 80. členu opredeljuje redno odpoved pogodbe kot odpoved z odpovednim rokom, izredno odpoved pa kot odpoved brez takšnega roka. Izredna odpoved učinkuje z vročitvijo delavcu (87. člen ZDR).

V primeru izredne odpovedi delodajalca so odpovedni razlogi izrecno navedeni v zakonu (111. člen ZDR v povezavi z tretjim odstavkom 81. člena ZDR). Razlog po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je opredeljen in podan v primeru, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Glede na dejanske ugotovitve, ki niso predmet revizije, in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), tožnik v času sicer upravičene odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil lečečega in imenovanega zdravnika. Večkrat je odpotoval iz kraja svojega bivanja ter se udeleževal športnih aktivnosti (igranja nogometa, treningov karateja, ipd.). Ugotovljeno je bilo, da je ravnal tudi v nasprotju z navodilom v obeh odločbah imenovanega zdravnika (odločbi z dne 7.2. in 14.2.2005), o tem, da mu je dovoljeno gibanje le v kraju prebivališča. To odgovarja opredelitvi dolžnega ravnanja zavarovanca v skladu z drugim odstavkom 233. člena Pravil. S tem je dokazan navedeni odpovedni razlog, zaradi česar so nasprotne revizijske navedbe neutemeljene. Pri tem ni mogoče upoštevati navedb o naravi tožnikove poškodbe, ki naj ne bi zahtevala zadrževanje doma, saj so bila navodila tožniku jasna in jih je bil dolžan spoštovati.

Revident nadalje opozarja na razmerje med ZDR in ZZVZZ, pri čemer naj bi bil ZDR sprejet že pred spremembo ZZVZZ, in kar delodajalci s pridom izkoriščajo. Iz teh splošnih revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, na kaj se nanašajo. Revident ne konkretizira sprememb oziroma dopolnitev ZZVZZ in tudi ne navaja konkretnih določb teh sprememb, ki bi lahko kakorkoli vplivale na uporabo 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Neutemeljeno je njegovo sklicevanje, da v času odsotnosti z dela zaradi nesreče ni opravljal pridobitnega dela in da zato odpovedni razlog ni podan. Za opredelitev odpovednega razloga po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni potrebno kumulativno izpolnjevanje vseh navedenih pogojev za odpoved, saj zakon tega ne določa. Zadošča že nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije ali brez njune odobritve odpotovanja s kraja bivanja. Tožniku tudi ni bilo očitano, da bi v času odsotnosti opravljal pridobitno delo.

Tožena stranka je tudi utemeljila pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR (če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), saj je tožnikovo ravnanje povzročilo večje nezadovoljstvo pri zaposlenih in poslovnih partnerjih tožene stranke. Glede na to tožnik neutemeljeno uveljavlja, da vsi razlogi za izredno odpoved niso bili izpolnjeni.

Ne glede na navedeno revizijsko sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotavlja, da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili tudi do pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ta rok sporen. Rok za izredno odpoved je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR kot prekluzivni materialni rok, torej rok na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po navedeni določbi mora stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Iz izredne odpovedi z dne 10.3.2007 izhaja očitek kršitev v času od 6.1.2007 do 19.2.2007, kar pomeni, da je celo od zadnjega dneva očitane kršitve do izredne odpovedi preteklo več kot 15 dni. Zato je za presojo odločilnega pomena, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu, opr. št VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006, sodbi VIII Ips 214/2006 z dne 10.10.2006, itd.) je že večkrat poudarilo, da je ta ugotovitev odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Ker se torej sodišči druge in prve stopnje nista izrekli o pravilni uporabi materialnega prava v zvezi s spornim rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je v skladu z določbo 2. odstavka 380. člena ZPP narekovalo razveljavitev sodb obeh sodišč nižje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila odpoved podana v zakonskem roku.

V posledici te odločitve je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).