Jedro

Kljub dejstvu, da je oškodovanec gluhonema oseba, se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da sta obdolženec in oškodovanec med seboj brez težav komunicirala. Glede na tak njun odnos je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec utemeljeno pričakoval, da mu bo obdolženec, ko bo prodal stanovanje, kot je trdil, denar vrnil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovancu povrne 21.454,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 21.454,00 EUR, v presežku pa je bil napoten na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s 95. členom ZKP pa mu je naložilo v plačilo potrebne izdatke oškodovanca, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti oziroma naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da se dokazi ne skladajo z obrazložitvijo sodbe. Kršitev ni podana. Za tako imenovano protispisnost namreč gre tedaj, če sodišče napačno reproducira kakšen dokaz (navedbe prič oziroma listinske dokaze), vendar kaj takšnega pritožba ne konkretizira. S pritožbenimi navedbami, da je bil oškodovanec v svoji izpovedbi neverodostojen in finančno nezmožen posojila, medtem ko je bila obdolženčeva družina finančno preskrbljena in tako ni potrebovala posojila za gradnjo hiše, pa zagovornik podaja lastno interpretacijo dokazov in ponuja zgolj drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja. Na ta način pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ni opredelil, ampak jo po pritožbeni obrazložitvi zatrjuje kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, ker gre za dva različna izpodbojna razloga z različnimi pravnimi posledicami iz prvega odstavka 392. člena ZKP oziroma iz prvega odstavka 394. člena ZKP. Posledici se ne dopolnjujeta, temveč se izključujeta, saj če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, do uporabe kazenskega zakona, pravilne ali napačne, ne more priti. To je mogoče le ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, čemur pa zagovornik po izrecno uveljavljanem izpodbojnem razlogu po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP nasprotuje.

6. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

7. Bistvo pritožbe zagovornika je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj da je sledilo izpovedbi oškodovanca, čeprav ni izpovedoval verodostojno. Njegova izpovedba naj ne bi bila konsistentna, prav tako pa po stališču pritožnika ni podprta z dokazi v spisu, saj se zneski posojila matematično ne izidejo. Zagovornik kot nelogično izpostavlja, da bi bil edini dokaz posojila zgolj oškodovančev list, na katerega si je sam zapisoval zneske in datume posojila. Nadalje graja tudi, da sodišče prve stopnje po eni strani ni preverilo, ali je oškodovanec sploh imel denar za posojilo, po drugi strani pa povsem spregledalo, da je obdolženčeva družina dokaj premožna, zaradi česar s strani obdolženca nikoli ni bilo potrebe po posojilu denarja.

8. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanca pravilno ocenilo kot verodostojnega. Pritožba namreč prezre, da je oškodovanec navajal različne zneske posojila iz tega razloga, ker je uveljavljal premoženjskopravni zahtevek z glavnico in obrestmi skupaj, medtem ko je sodišče prve stopnje ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku zgolj v višini posojenega denarja, kot to izhaja iz točke 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je edini dokaz list, na katerega si je oškodovanec zapisoval datume in zneske posojila. Prvostopenjsko sodišče je jasno in prepričljivo navedlo razloge, ki tehtno utemeljujejo, da je izpovedba oškodovanca podkrepljena tudi z drugimi dokazi. Tako je upoštevalo tudi oškodovančeva sredstva na transakcijskem računu v inkriminiranem obdobju, finančni položaj obdolženca in njegove družine, pri tem pa zagovor obdolženca ter izpovedbe prič in obdolženčevih ožjih družinskih članov pravilno ocenilo. Pri dokazni oceni razbremenilnih prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. namreč ni spregledalo dejstva, da sta tako obdolženec kot njegov zet C. C. skozi celoten kazenski postopek vztrajno zanikala, da bi si od oškodovanca 11. 6. 2017 izposodila 1.000,00 EUR. Prav tako sta trdila, da podpis na listini, ki navedeno dejstvo potrjuje, ni obdolženčev. Vendar je zagovor obdolženca in izpovedbo priče C. C. prepričljivo ovrgel sodni izvedenec za preiskave rokopisov in dokumentov dr. G. G., ki je ugotovil, da je sporni podpis in primerjalne rokopise podpisala ista oseba, torej obdolženec. Poleg tega so navedene priče med kazenskim postopkom izpovedale, da oškodovanec pri sami gradnji ni bil prisoten, kar pa je bilo ovrženo tako s strani oškodovanca predloženimi fotografijami (ki izkazujejo navzočnost oškodovanca na gradbišču in pri delu na lestvi ob zidu hiše), kot z izpovedbo priče H. H. - soseda obdolženca, izpovedbo priče I. I. in celo izpovedbo C. C. Tako so se tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedbe prič, ki so si prizadevale razbremeniti obdolženca, zaradi navedenih razlogov izkazale za pristranske, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki izpostavljajo izpovedbo oškodovanca, ki naj bi najprej trdil, da je obdolžencu posodil 6.000,00 EUR, kasneje pa izpovedal, da ima ta znesek doma, zagovornik v pritožbi selektivno in izven konteksta celotne izpovedbe izvzema besede oškodovanca. Slednji je namreč na glavni obravnavi 15. 3. 2023 pojasnil, kako je bilo s tem zneskom, in sicer se nič več spomnil, prav tako papirja, na katerega je zapisal ta znesek, ni našel. Ne glede na takšno, sicer izkustveno sprejemljivo pojasnilo oškodovanca, pa ne gre prezreti, da je slednji določno navedel datume in višino posojila iz opisa dejanja ter v dokaz temu predložil listine, na katere si je zneske tudi zapisoval. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča tudi ne morejo omajati pritožbene navedbe o domnevno nerazumnem sklepanju prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec prejemal denar od oškodovanca, slednji pa si je to le zabeležil. Pritožnik v zvezi s tem še izpostavlja, da je sicer oškodovanec H. H. denar posodil proti podpisu, prav tako je bilo enkrat tako tudi z obdolžencem. Vendar zagovornik ob navedenih pritožbenih navedbah prezre, da je obdolženec vsakršno posojilo od oškodovanca zanikal, ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je oškodovanec obdolžencu očitno zaupal, da mu bo denar vrnil, ne da bi od njega terjal podpise, saj mu je v obravnavanem obdobju tudi pomagal pri gradnji hiše. Kljub dejstvu, da je oškodovanec gluhonema oseba, se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da sta obdolženec in oškodovanec med seboj brez težav komunicirala. Glede na tak njun odnos je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec utemeljeno pričakoval, da mu bo obdolženec, ko bo prodal stanovanje, kot je trdil, denar vrnil. 10. Pritožbi prav tako ni priznati uspeha glede očitka, da sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo premoženjskega stanja obdolženčeve družine, ki naj bi bila dokaj premožna in tako ni potrebovala nikakršnega posojila od oškodovanca. Slednji po drugi strani, kot trdi pritožnik, ni uspel dokazati, da je razpolagal z denarnimi sredstvi. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe upoštevalo finančni položaj oškodovanca in ugotovilo, da predloženi bančni izpiski potrjujejo izpovedbo oškodovanca, da je v obdobju dajanja posojila (torej od 1. 1. 2015 do 28. 8. 2018) razpolagal z večjo vsoto denarja. Pri tem pravilno ni prezrlo, da so v navedenem obdobju iz oškodovančevih bančnih izpiskov razvidni dvigi večjih zneskov gotovine v skupnem znesku 19.000,00 EUR in še drugi dvigi od 10,00 do 500,00 EUR v skupnem znesku prek 26.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov o zaključkih prvostopenjskega sodišča, da je oškodovanec v inkriminiranem obdobju dajanja posojila razpolagal z večjo vsoto denarja. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da je obdolženčeva družina premožna in tako ni potrebovala nikakršnega posojila, pa je sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako pravilno ocenilo, da se navedeno zatrjevanje ni izkazalo za verjetno, saj ni podprto z listinskimi dokazili (bančni podatki obdolženca in njegovih družinskih članov). Pri tem tudi ni prezrlo, da je obdolženčeva družina v letih gradnje hiše občasno prejemala redno ali izredno denarno pomoč, da so bila njihova sredstva predmet izvršbe in da se je zoper zeta C. C. leta 2021 vodil celo postopek osebnega stečaja. Navedene okoliščine tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pripeljejo do zaključka, da je obdolženčeva družina s svojimi sredstvi lahko sama financirala gradnjo hiše, ampak ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obdolženčeva družina v inkriminiranem obdobju ni bila zmožna sama financirati gradnje hiše, medtem ko je oškodovanec takrat bil finančno preskrbljen in zmožen posojila, kar vse je v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Vendar pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen in preizkusna doba ustrezno odmerjeni. Izrečene kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri tudi ob preizkusu po 383. členu ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Čeprav pritožba obrambe ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.