Jedro

Glede na to, da se je podržavljena sporna nepremičnina nahajala v zaokroženi prostorski celoti, ki je skupaj s prostori podjetja sestavljala nujno potrebno celoto, ki zagotavlja organiziranje in izvajanje poslovnega procesa, se je strinjati, da bi bil z njeno vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu v naravi namen izrabe preostalih nepremičnin bistveno okrnjen. To pomeni, da sta sodišči materialnopravno pravilno rešili predhodno vprašanje, torej da tožnici v denacionalizacijskem postopku sporna nepremičnina v naravi ne bi bila vrnjena tudi v primeru, če bi odvetnica za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po ZLPP vložila začasno odredbo. Tožnica torej ni izkazala, da bi ji bila v denacionalizacijskem postopku (v primeru vložitve začasne odredbe po ZLPP) sporna nepremičnina vrnjena v naravi, s tem pa ni izkazala vzročne zveze (kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Oz).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora prvi toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.703,00 EUR v 15 dneh.

III. Tožnica mora drugi toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.400,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (tudi) v petem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožnici plačati znesek 1,460.341,00 EUR z obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožnici plačati znesek 1,460.341,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da tudi v primeru, če bi odvetnica (prva toženka) vložila začasno odredbo, (tožnica) v denacionalizacijskem postopku ne bi bila upravičena do vrnitve sporne nepremičnine v naravi, ker so v obravnavanem primeru obstajale ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Meni, da navedba tožene stranke, da se sporna nepremičnina nahaja znotraj kroga I., ne predstavlja ustrezne trditvene podlage za uporabo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Poleg tega sta sodišči nepravilno šteli, da je dokazno breme za trditev, da ni ovir za vrnitev nepremičnine v naravi, na tožnici. Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa navaja, da bi lahko dobila zahtevano nepremičnino, če bi se denacionalizacijski postopek v razumnem roku (t. j. pred zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetja I. M.) zaključil, in da ji je zaradi zavlačevanja postopka nastala škoda. Zatrjuje še kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena obema toženkama in stranskemu intervenientu. Prva in druga toženka sta na revizijo odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti. Glede navržene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa zadostuje že odgovor, da tožnici pravica do sodelovanja v tu obravnavanem postopku ni bila odvzeta.

7. Tožnica primarno zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala, ker njena takratna odvetnica (prva toženka) za zavarovanje njenega denacionalizacijskega zahtevka ni vložila začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP).

8. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta tožnica in njena mati 24. 4. 1992 pooblastili prvo toženko za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, ki ga je ta vložila 27. 8. 1992, da prva toženka za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka do 7. 6. 1993 začasne odredbe po ZLPP ni vložila (čeprav je bila za to pooblaščena) in da je v postopku denacionalizacije po upravičencu A. A. upravni organ zavrnil zahtevo upravičenca za vrnitev podržavljene sporne nepremičnine v naravi in mu določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškdoninske družbe d., d. d. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je sporna nepremičnina (parc. št. 989/1 v izmeri 5.515 m2) skupaj z ostalimi nepremičninami tvorila prostorsko celoto, vse nepremičnine skupaj pa so bile funkcionalno nedeljivo povezane, tako da z vrnitvijo sporne nepremičnine uporaba tega prostorskega kompleksa ne bi bila več neovirana, in da bi se na ta način znatno poseglo v proizvodnjo in zaokroženo urejeno okolje. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Upoštevajoč slednjo dejansko ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da je podana izjema od načela vrnitve nepremičnine v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Sodišči sta namreč pravilno presodili pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin, ki je po tej določbi predpostavka, ki mora biti izpolnjena za to, da se nepremičnina ne vrne v naravi. Glede na to, da se je podržavljena sporna nepremičnina nahajala v zaokroženi prostorski celoti, ki je skupaj s prostori podjetja sestavljala nujno potrebno celoto, ki zagotavlja organiziranje in izvajanje poslovnega procesa, se Vrhovno sodišče strinja, da bi bil z njeno vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu v naravi namen izrabe preostalih nepremičnin bistveno okrnjen. To pa pomeni, da sta sodišči materialnopravno pravilno rešili predhodno vprašanje, torej da tožnici v denacionalizacijskem postopku sporna nepremičnina v naravi ne bi bila vrnjena niti v primeru, če bi prva toženka za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po ZLPP vložila začasno odredbo. Tudi po presoji revizijskega sodišča namreč tožnica ni izkazala, da bi ji bila v denacionalizacijskem postopku (v primeru vložitve začasne odredbe po ZLPP) sporna nepremičnina vrnjena v naravi. S tem pa tožnica ni izkazala vzročne zveze (kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika). Zato se odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi primarnega odškodninskega tožbenega zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno.

10. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega odškodninskega tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi nedopustne dolgotrajnosti njenega denacionalizacijskega postopka. V zvezi s tem je bilo sicer ugotovljeno, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen 27. 8. 1992, upravna enota pa je prvo dejanje opravila šele v juniju 1996, vendar samo prekoračitev instrukcijskega roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost države (druge toženke) po 26. členu Ustave.(1) Po presoji revizijskega sodišča namreč tožnica samo s tem, da so pretekla skoraj štiri leta pred prvim upravnim dejanjem, ni izkazala vzročne zveze med ravnanjem upravnega organa pri odločanju o njenem denacionalizacijskem zahtevku in morebitno škodo. Za obstoj odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave morajo biti namreč kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta. Zato se tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi podrejenega odškodninskega tožbenega zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno.

11. Ostale revizijske trditve (v zvezi z dokaznim bremenom pri odškodninski odgovornosti in zadostnostjo trditvene podlage) glede na že obrazloženo niso pravno pomembne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora prvi in drugi toženki povrniti njune stroške, ki sta jih imeli zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Poleg tega imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka, saj lahko stranka zaradi molka organa vloži pritožbo na instančni upravni organ (drugi odstavek 6. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 218. člena ZUP).