Jedro

Ugotovljena vsebina dogovora se nanaša le na višino vrednosti del. Ko pa je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ji je pravilno obračunala tudi 20 % DDV, saj je vedela, da je investitor stanovanjske hiše A.A., in ne tožena stranka, zaradi česar ni imela podlage v ZDDV, ki je veljal v času izdaje računa za obračun DDV po nižji stopnji.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni : - v 1. odstavku izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 2006/00264-3 z dne 11. 12. 2006 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za 1.836,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 440.000,00 SIT za čas od 10. 9. 2006 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in od zneska 1.836,09 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila ter v 3. točki izreka za 48,17 EUR izvršilnih stroškov, - v 2. odstavku izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 201,56 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 240,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 2006/00264-3 z dne 11. 12. 2006 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka), tožečo stranko pa je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 767,54 EUR.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke, ki je izvajala gradbena dela na stanovanjski hiši last investitorja A.A., kot njen podizvajalec izvedla krovsko - kleparska dela in da ni dvoma o tem, da je tožeča stranka pogodbeno prevzeta dela v celoti in kvalitetno opravila, tako da jih je investitor A.A. brez pripomb prevzel. Pogodbeno razmerje med toženo in tožečo stranko je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pravno kvalificiralo kot pogodbo o delu.

Med pravdnima strankama torej ni sporen predmet podjema, prav tako tudi ne dejstvo, da naj bi bilo plačilo s pogodbo o delu tudi določeno, sporna je le vsebina dogovora o višini plačila, ki se ga je zavezala tožena stranka, kot naročnik del, plačati tožeči stranki, kot podjemniku. Sodišče prve stopnje je v procesu ugotavljanja spornih dejstev, po presoji izvedenih dokazov zaključilo, da se pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe nista dogovorili, da se plačilo določi po izvedbi del glede na dejanske izmere, kar je trdila tožeča stranka pač pa, da je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke, da izvede dela za 2.200,000,00 SIT.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z navedbo nasprotujočih razlogov v 3. odstavku na 3. strani obrazložitve, s tem ko naj bi najprej zapisalo, da pogodbeni stranki nista sklenili pogodbe za v ponudbi navedeno ceno, v nadaljevanju pa da sta določili fiksno ceno, ni podana. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo svojo dokazno oceno o tem, da je ponudbo B.B. tožeča stranka že po sprejemu naročila sama popravila z ročno pripisanimi podatki (A8) in da cena, kot izhaja iz tako popravljene ponudbe, ob sklenitvi pogodbe ni bila dogovorjena. Med to ugotovitvijo in zaključkom, da je tožnik prevzel posel za ceno 2.200.000,00 SIT, torej ni nobenega nasprotja in se nanj pritožnica neutemeljeno sklicuje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj bolj verjame izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke kot izpovedi zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o vsebini dogovora o ceni del utemeljilo skladno z določbo 8. člena ZPP glede na uspeh celotnega dokaznega postopka. Sicer pa na podlagi primerjave prvotne ponudbe s popravljeno, ne držijo trditve tožeče stranke, da je v svojem obračunu del, na podlagi katerega je izstavila sporni račun (A1) upoštevala kot fiksne cene, cene na enoto iz ponudbe B.B., zato tudi pritožbeno sodišče ne more slediti njenemu stališču, da so bile dogovorjene cene na enoto, količina pa naj bi bila prepuščena končnim izmeram.

Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zaračunanimi deli, ki jih je bilo treba opraviti zaradi spremembe naklona strehe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka o potrebi po dodatnih delih, ki niso bila predvidena v ponudbi, ni nemudoma obvestila naročnika, je materialnopravno pravilno uporabilo pravilo iz 3. odstavka 643. člena OZ, po katerem v takšnem primeru podjemnik izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. Ob tem, da tožeča stranka tega relevantnega dejstva s pritožbo ne izpodbija, se izkažejo njeni očitki sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, za odločitev nepomembni. S tem pa pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritrjuje pa pritožbeno sodišče pritožbenim trditvam, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva v zvezi z dogovorom o plačilu in dejstvom, da je tožena stranka plačala tožeči stranki 2.200.000,00 SIT, zmotno sklepalo, da je njena obveznost v celoti prenehala. Kakšno stopnjo DDV je v ponudbi upošteval B.B., za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, saj iz podatkov spisa ni razvidno, ali je le-ta v ponudbi upošteval, da tožena stranka ni investitor stanovanjskega objekta, kar je pomemben podatek za obračun in plačilo DDV, na kar pravilno opozarja pritožnica. Ponudba B.B. vsebuje vrednost del 1.935.270,00 SIT, obračun za plačilo z 8,5% DDV pa 2.099.768,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dogovorjeno vrednost del tako na podlagi izpovedi zastopnika tožene stranke, da je vedel, da je kritina dekra dražja in da je zato ceno iz predračuna v višini 2 mio SIT zvišal na 2,2 mio SIT, kot tudi izpovedi zastopnika tožeče stranke, ki je potrdil, da mu je toženec zaradi druge vrste kritine ponujal okrog 200.000,00 SIT več od zneska predračuna B.B. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa logično izhaja, da je tožeča stranka pristala na povečano vrednost del iz predračuna brez obračunanega DDV, sicer bi sodišče prve stopnje ugotovilo dogovor o ceni z vključenim DDV v višini 2.299.768,00 SIT. Ugotovljena vsebina dogovora se tako lahko nanaša le na višino vrednosti del. Ko pa je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun, ji je po stališču pritožbenega sodišča pravilno obračunala tudi 20% DDV, saj je vedela, da je investitor stanovanjske hiše A.A. in ne tožena stranka, zaradi česar ni imela podlage v ZDDV, ki je veljal v času izdaje računa, za obračun DDV po nižji stopnji. Naročnik pa je dolžan plačati tudi pravilno obračunan DDV, zato s plačilom zneska 2.200.000,00 SIT njegova obveznost še ni prenehala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da dolguje tožena stranka tožeči stranki glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, še neplačani del terjatve v višini 440.000,00 SIT (20% od dogovorjene vrednosti del v višini 2.200.000,00 SIT).

Tožeča stranka je od premalo plačanega računa vtoževala zamudne obresti od 10. 9. 2006 (A2), zapadlosti računa pa tožena stranka ni ugovarjala, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (3. točka 358. člena ZPP) tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo za 1.836,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 440.000,00 SIT za čas od 10.9.2006 do 31.12.2006 v evrski protivrednosti in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.836,09 EUR za čas od 1.1.1007 do plačila ter v tem delu sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi. Glede na 71% uspeh, ji je v tem odstotku priznalo tudi odmerjene izvršilne stroške in 3. točko izreka sklepa o izvršbi posledično vzdržalo v veljavi za 48,17 EUR.

Glede na obrazloženo pa je v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu zavrnilne sodbe za 756,32 EUR s pripadki potrdilo 1. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Pri odločitvi o pravdnih stroških je upoštevalo dosežen uspeh v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP). Od priznanih stroškov toženi stranki v višini 767,54 EUR, ji gre po načelu doseženega uspeha v višini 29%, 222,58 EUR. Pravdne stroške tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in sicer za odvetniške stroške 980 točk po OT (449,82 EUR), za kilometrino 32 EUR, za pričnino 16 EUR, vse povečano z 20% DDV, skupaj 597,38 EUR. Stroška s plačilom takse za sodbo pa tožeča stranka ni izkazala, zato ji tega stroška pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Glede na 71% uspeh je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške v višini 424,14 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 201,56 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je s pritožbo prav tako uspela v višini 71%, zato ji je pritožbeno sodišče v tem procentu tudi priznalo odmerjene pritožbene stroške (za sestavo pritožbe 375 točk po OT z 20% DDV in takso za pritožbo 131,36 EUR) v višini 240,00 EUR.