Jedro

Financiranje po posameznih postavkah (od kod se torej pokrijejo celotni potni stroški in stroški tehnike ter katere postavke dejansko so-financira tožena stranka), v vsebinskem in finančnem delu ni usklajeno. Glede na to je prijava tožeče stranke po kriteriju 17 - kakovost zasnove upravičenih stroškov pravilno ocenjena z 0 točkami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se ne sofinancira program tožeče stranke A., s katerim se je ta prijavila na javni razpis za sofinanciranje mladinskih dejavnosti v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju MOM) za leti 2017 in 2018. Iz obrazložitve izhaja, da je vloga tožeče stranke po dveh merilih, to je realnost ocenjene celotne vrednosti programa in kakovost zasnove upravičenih stroškov, ocenjena z 0 točkami, zaradi česar ne izpolnjuje kriterijev za sofinanciranje projekta.

2. Glede merila pod zaporedno številko 16 - realnost ocenjene celotne vrednosti programa je zapisano, da je celotna vrednost prijavljenega programa A. ocenjena izrazito preveč glede na primerljive programe. Na javni razpis za sofinanciranje mladinske dejavnosti v MOM za leti 2017 in 2018 - nevladni in nepridobitni mladinski centri je prispelo 9 prijav. 8 programov se giblje v vrednostnem razponu od 29.050,00 € do 75.098,55 €, medtem ko program tožeče stranke s celotno vrednostjo 127.420,00 € bistveno odstopa od ostalih prijavljenih programov. Hkrati program tožeče stranke za najvišjo celotno vrednost programa predvideva najmanjše število vključenih mladih iz lokalnega okolja - 13 aktivno sodelujočih in 70 preostalih, kar dodatno potrjuje nerealnost ocenjene celotne vrednosti programa v primerjavi z drugimi prijavljenimi programi, ki za manjšo vrednost programa vključujejo bistveno večje število mladih.

3. Po pregledu finančne konstrukcije celotnega programa komisija ugotavlja, da vrednost programa izrazito dvigujejo sredstva Urada RS za mladino v višini 68.000,00 €. Po navedbah tožeče stranke v prijavi in podatkov pridobljenih v okviru zahteve za dostop do informacij javnega značaja pri Uradu RS za mladino ter na podlagi javno dostopnih podatkov, objavljenih na spletni strani tega urada, je tožeča stranka v letu 2017 s strani Urada RS za mladino pridobila sredstva preko javnega poziva za sofinanciranje programa mladinskega dela v letih 2016 in 2017 in v okviru javnega razpisa za spodbujanje aktivnega državljanstva mladih za večjo zaposlenost 2016 – 2018 s projektom Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve, ki se glede na navedbe 9. točke javnega razpisa za spodbujanje aktivnega državljanstva mladih za večjo zaposlenost 2016 - 2018 sofinancira v celotni 100 % vrednosti. Tožeča stranka z umeščanjem dela finančnih sredstev projekta Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve v prijavo na razpis MOM nerealno dviguje celotno vrednost programa, hkrati pa ne sledi posebnim pogojem v razpisni dokumentaciji, v skladu s katerimi se lahko na predmetni razpis prijavijo projekti z udeleženci, ki se izobražujejo, delajo in bivajo na območju MOM ter bodo vse prijavljene aktivnosti izvedene na območju MOM. Iz pridobljenih podatkov s strani Urada RS za mladino namreč izhaja, da je prijavitelj pri njih prijavil nacionalni projekt – vzhodna in zahodna kohezijska regija (sklop B), kar pomeni, da je pridobil sredstva za širše območje, kot je MOM.

4. Z umeščanjem finančnih sredstev projekta Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve v finančno konstrukcijo prijavljenega programa na razpis tožene stranke projekt tožeče stranke prav tako ne sledi zahtevam razpisa tožene stranke, po katerem mora prijavitelj izjaviti, da stroškov in izdatkov, ki jih bo uveljavljal za sofinanciranje programa s strani MOM, ne bo uveljavljal pri kateremkoli drugem sofinancerju, saj so na podlagi 9. točke javnega razpisa za spodbujanje aktivnega državljanstva mladih za večjo zaposlenost 2016 – 2018 aktivnosti 100 % sofinancirane.

5. Glede merila pod zaporedno številko 17 – kakovost zasnove upravičenih stroškov je v prvostopni odločbi zapisano, da sklicujoč na obrazložitev pri merilu 16 in pridobljene podatke s strani Urada RS za mladino podatki v vsebinskem in finančnem delu prijave programa tožeče stranke niso usklajeni ali pa so v nasprotju. Glede na pavšalne navedbe sofinancerjev za posamezne postavke, kot so: plače, honorarji, študentsko delo v višini 50.660,00 € in navedene sofinancerje, je iz prijave prijavitelja, tako iz vsebinskega kot finančnega dela, nemogoče razbrati, kolikšen delež prijavljenega programa in s kakšnim namenom, naj bi ga sofinancirala tožena stranka. Pavšalno pojasnjena oziroma v prijavi nerazdelana postavka potni stroški v višini 39.760,00 € izrazito dviguje celotno vrednost programa, hkrati pa je ponovno v nasprotju s posebnimi pogoji razpisne dokumentacije, da se bodo vse prijavljene aktivnosti izvajale na območju MOM.

6. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, župan Mestne občine Maribor pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo zavrnil. Drugostopni organ v celoti pritrjuje prvostopni odločitvi in njeni obrazložitvi ter jo v svoji odločbi povzema. Glede obrazložitve kriterija pod zaporedno številko 16 dodatno navaja, da iz prijave izhaja, da je predvideno število mladih, ki jih bo vključeval program, 13. Glede na v prijavi navedene stroške je to po mnenju drugostopnega organa še dodatna okoliščina, ki kaže na to, da je program vrednostno ocenjen nerealno. Za obravnavani ocenjevalni kriterij je temeljnega pomena vrednostno odstopanje, ki je glede ostalih prijavljenih programov zelo veliko. Razen tega drugostopni organ navaja, da je tožeča stranka prejemnik sredstev v višini 68.000,00 € za projekt Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve od Urada RS za mladino v okviru Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Pri tem gre za financiranje celotne prijavljene aktivnosti, torej 100 %. Ko tožeča stranka stroške tega projekta sedaj uveljavlja tudi v konkretnem javnem razpisu, obstaja utemeljen dvom v dvojno financiranje. Ta sredstva pa tudi nerealno dvigujejo vrednost projekta na predmetnem javnem razpisu. Višina sofinanciranja s strani MOM se namreč prizna v odstotku ter je zato višja, kolikor je višja celotna vrednost prijavljenega programa. Pri tem je treba ločiti sofinanciranje od dvojnega financiranja, zato so brezpredmetne navedbe tožeče stranke, ki zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru samo za sofinanciranje.

7. Razen tega drugostopni organ ugotavlja, da iz vsega navedenega tudi izhaja, da tožeča stranka ne namerava prijavljenih aktivnosti izvajati zgolj na območju MOM, ampak na širšem območju, za katerega se je prijavila na javni razpis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, to je za vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Po presoji drugostopnega organa je prvostopni organ tudi pravilno zaključil, da so navedbe tožeče stranke glede sofinancerjev zgolj pavšalne, saj iz prijave tožeče stranke ni mogoče razbrati, v kolikšnem deležu naj bi bilo predvideno sofinanciranje s strani MOM, kar je bistveno za odločitev. Pri tem pa izjemno izstopajo potni stroški v višini 39.760,00 €.

8. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zatrjuje tudi diskriminatorno ravnanje tožene stranke. Glede ocenjevalnega kriterija pod točko 16 - realnost ocenjene celotne vrednosti programa - tožeča stranka navaja, da je vsak prijavljeni program gotovo specifičen, z različnim obsegom aktivnosti, dejavnosti in različnimi ukrepi za spodbujanje in razreševanje problematike s področja mladinske dejavnosti v MOM. Zato je v vseh teh programih predvideno tudi različno število vključenih oseb. V prijavi je bilo jasno opredeljeno, da se bodo predvidene aktivnosti za reševanje problematike mladih izvajale primarno v Mariboru v prostorih tožeče stranke na naslovih ... in ..., le določena neformalna izobraževanja pa tudi v ostalih mestih po Sloveniji. Tožeča stranka je v svoji prijavi na javni razpis navedla, da bo v projektu aktivno sodelovalo 22 oseb in ne 13, kot se to zmotno navaja v izpodbijani odločbi.

9. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je realno ocenila in predvidela odhodke programa, vsota le-teh pa znaša 127.420,00 €. Ta ocena je realna glede na predhodne izkušnje tožeče stranke s tovrstnimi programi, to pa utemeljujejo tudi uradni poslovni izkazi iz AJPES-a za poslovanje tožeče stranke v preteklih letih. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da z umeščanjem projekta Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve, s katerimi je bila uspešna na javnem razpisu Urada RS za mladino v višini 68.000,00 €, nerealno dviguje celotno vrednost prijavljenega projekta. Dodaja, da iz razpisne dokumentacije izhaja kot posebni pogoj, da mora prijavitelj zagotoviti sofinanciranje s strani drugih sofinancerjev, pri čemer ta sredstva ne smejo izhajati iz proračuna MOM. Raznolikost virov sofinanciranja programa je tudi eden od ocenjevalnih kriterijev pod točko 18, po katerem je bil projekt tožeče stranke ocenjen z najvišjo oceno, to je štirimi točkami. Glede tega izpodbijana odločba prihaja sama s seboj v nasprotje. Tožeča stranka tako meni, da je zadostila kriteriju, da so udeleženci aktivnosti projekta mladi, ki se izobražujejo, delajo in bivajo na območju MOM in bodo vse prijavljene aktivnosti tudi izvedene na območju MOM.

10. V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje, da je v svoji prijavi določno navedla, da se bo celotna vrednost prijavljenega projekta v znesku 127.420,00 € po predmetnem javnem razpisu financirala zgolj v deležu 15,62 %, torej v znesku 19.900,00 €. Prav tako je pod predvidenimi odhodki določeno, katere postavke se bodo financirale po tem predmetnem razpisu. Glede na to nikakor ne gre za dvojno financiranje posameznih odhodkov, ampak za sofinanciranje, kar je skladno s pogoji javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije in pogojev javnega razpisa pa ne izhaja zahteva, da bi prijavitelj na razpis v svoji prijavi moral opredeliti natančen delež, ki bi ga naj sofinancirala MOM. Glede zneska potnih stroškov v višini 39.760,00 € pa tožeča stranka pojasnjuje, da iz njene prijave izhaja, da sofinanciranje po tej postavki s strani tožene stranke ni predvideno. Glede na to to ne more biti razlog za ocenjevanje kriterija pod zaporedno številko 17. 11. Tožeča stranka še dodaja, da je glede na številne zavrnjene prijave na javne razpise tožene stranke v letih 2015 in 2016 prepričana, da tožena stranka do nje ravna diskriminatorno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podredno pa, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške upravnega spora. Povzema razloge iz prvostopne in drugostopne odločbe in dodaja, da že iz prijave tožeče stranke na predmetni javni razpis izhaja, da se bodo aktivnosti izvajale v Mariboru, neformalna izobraževanja pa po Sloveniji: Maribor, Ljubljana, Novo mesto, Murska Sobota, Izola, Velenje, Metlika. S tem je tožeča stranka kršila eno od temeljnih določil javnega razpisa, po katerem morajo biti vse prijavljene aktivnosti izvedene na območju MOM. Že zgolj ta razlog je sam po sebi zadostna podlaga za zavrnitev sofinanciranja tožnikovega programa. Pred sprejemom predmetne odločitve pa je prvostopni organ pridobil še nekatere dodatne podatke in dokumentacijo pri Uradu RS za mladino in ugotovil, da je bil tožnik že tam prijavljen s projektom z nazivom Mladi za manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve. Kljub temu, da je bil ta projekt 100 % financiran, se sedaj z njim ponovno prijavlja na predmetnem javnem razpisu.

13. Sodišče je s sklepom št. II U 35/2018-10 z dne 28. 1. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev ali so izpolnjeni pogoji javnega razpisa za sofinanciranje mladinske dejavnosti v MOM, kar pomeni, da gre za po dejanski in pravni plati enostavno zadevo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V predmetni zadevi je bila glavna obravnava opravljena 18. 3. 2021. Obe stranki sta pri svojih stališčih vztrajali tudi na glavni obravnavi. Pri tem je tožeča stranka dodala, da je pri izpodbijani odločitvi viden pojav anticiganizma. Tožeča stranka je namreč v javnosti poznana po tem, da se ukvarja s problematiko Romov in je zaradi tega večkrat deležna diskriminatorne obravnave. Samo njeno ime se namreč povezuje z Romi in v veliko primerih, kot tudi v predmetnem, je to glavni razlog, da se njihovih projektov ne financira. Pri tem tožeča stranka dodaja, da je bila vedno financirana s strani Urada za mladino RS, nasprotno pa še nikoli ni bila financirana s strani tožene stranke. To po mnenju tožeče stranke kaže na diskriminatorno ravnanje tožene stranke do tožeče. 16. V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo podatke spisa in v upravnem sporu predložene listine, kar je sodišče, glede na to, da gre po ustaljeni sodni praksi v tovrstnih zadevah za postopek v tako imenovanih drugih javnopravnih stvareh po 4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem se določbe tega zakona uporabljajo smiselno, kolikor niso ta področja urejena s posebnim postopkom, ter glede na to, da je bil predmetni postopek predvsem listinski, in so se stranke v enakopravnem položaju srečale šele v upravnem sporu, štelo kot pravočasne in dovoljene dokaze (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

17. V postopku je sodišče zaslišalo tožečo stranko, kar pomeni njenega zakonitega zastopnika (drugi odstavek 260. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Ta je v svoji izpovedbi povedal, da se tožeča stranka ukvarja predvsem z Romi (Romi predstavljajo dobre ¾ odjemalcev njenih storitev), ki so več stoletij zapostavljena skupina, in ima iz tega razloga veliko težav. Zato je pri toženi stranki diskriminirana, ta pojav pa se imenuje anticiganizem. Na vprašanje, kakšen je odnos med programoma, s katerim se je tožeča stranka prijavila na predmetni javni razpis pri toženi stranki, in programom, s katerim se je prijavila pri Uradu RS za mladino, je zakoniti zastopnik tožeče stranke povedal, da sta programa ločena računovodsko, gotovo pa je v Mariboru porabljeno več kot znesek 19.900,00 €, s katerim je tožeča stranka kandidirala na predmetnem javnem razpisu. V Mariboru tožeča stranka porabi gotovo 100.000,00 € na leto.

18. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, kot je povzeta zgoraj, in s katero je bilo odločeno o prijavi tožeče stranke na javni razpis tožene stranke za sofinanciranje mladinske dejavnosti v MOM za leti 2017 in 2018 – nevladni in nepridobitni mladinski centri. Predmet tega javnega razpisa je sofinanciranje nevladnih in nepridobitnih mladinskih centrov v MOM, katerih namen in cilj je dvig državljanskih, medkulturnih in socialnih kompetenc mladih, še posebej mladih z manj priložnostmi in izvedba programa usposabljanja in učnih procesov na področju mladinskega dela, ki prispevajo k vidnosti in razvoju mladinskega sektorja na več prednostnih področjih.

19. Javni razpis je v točki 3. določal splošne in posebne pogoje za kandidiranje na javnem razpisu. Vloge prijaviteljev, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 3. točke javnega razpisa, bodo po odprtju prijav izločene iz nadaljnje obravnave (9. točka predmetnega javnega razpisa). Vloge, ki bodo navedene pogoje izpolnjevale, bodo ocenjene v skladu z v javnem razpisu določenimi merili (7. točka javnega razpisa). Prijavitelj lahko zbere največ 80 točk, v postopku ocenjevanja pa je treba zbrati vsaj 70 % točk od vseh možnih, to je 56 točk. Ocena 0 točk pri posameznem merilu pomeni izključevalni kriterij oziroma neizpolnjevanje meril za sofinanciranje programa.

20. Tožena stranka v izpodbijani odločbi v okviru ocene po kriterijih 16 in 17 ugotavlja, da se projekt ne bo izvajal samo na območju MOM, kar je bil eden od razpisnih pogojev (3. točka javnega razpisa). Glede tega sodišče pripominja, da tožena stranka vloge tožeče stranke po odprtju ni izločila iz nadaljnje obravnave, ampak je to ocenila po merilih iz točke 7 javnega razpisa. Sodišče razišče in preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), izhajajoč pri tem iz v izpodbijani odločbi postavljenih dejanskih in materialnopravnih okvirjev. Glede na to, da vloga tožeče stranke ni bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja splošnih in posebnih pogojev iz 3. točke javnega razpisa, se sodišče v upravnem sporu ne ukvarja z vprašanjem, ali so ti pogoji izpolnjeni. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka štela, da vloga tožeče stranke pogoje iz 3. točke javnega razpisa izpolnjuje, in je le to ocenila po merilih iz 7. točke javnega razpisa. Predmet presoje v tem upravnem sporu je tako ocena tožničine vloge po merilih 16 in 17 iz 7. točke javnega razpisa.

21. Vloga tožeče stranke je bila ocenjena s 67 točkami, zavrnjena pa je bila zato, ker je bila z 0 točkami ocenjena po kriterijih 16 in 17. Kriterij 16 je realnost ocenjene celotne vrednosti programa. Po tem kriteriju je bilo mogoče oceniti program s 5 točkami (celotna vrednost programa je ocenjena v okviru ostalih primerljivih programov), 2 točkama (celotna vrednost programa je v manjšem delu prikazanih stroškov ocenjena v okviru ostalih primerljivih programov) ali 0 točkami (celotna vrednost programa je ocenjena izrazito preveč ali premalo glede na primerljive programe).

22. V okviru tega merila tožena stranka ugotavlja, da vrednost projekta tožeče stranke izrazito odstopa od ostalih primerljivih programov. Pri tem izhaja iz vrednosti projektov, ki se pri ostalih osmih prijaviteljih gibljejo od 29.050,00 € do 75.098,55 €, medtem ko je projekt tožeče stranke ocenjen na 127.420,00 €. Pri tej vrednost projekt vključuje 13 aktivno sodelujočih in 70 preostalih, kar po oceni toženi stranke dodatno potrjuje nerealnost ocenjene celotne vrednosti. Razen tega je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka v prijavo na predmetni projekt v celoti vključila projekt, s katerim se je prijavila na Urad RS za mladino, to je Mladi z manj priložnostmi s pomočjo mladinskega dela do zaposlitve, ki je bil s strani tega urada v celoti, to je 100 % financiran, in katerega vrednost znaša 68.000,00 €. Po oceni tožene stranke se z vključevanjem tega projekta v prijavo na predmetni javni razpis nerealno dviguje vrednost celotnega programa, razen tega pa je to v nasprotju s pogoji o lokaciji izvedbe projekta in z izjavo, dano v okviru prijave na predmetni javni razpis, da se predmetni stroški in izdatki ne bodo uveljavljali pri kateremkoli drugem sofinancerju.

23. Kot zgoraj obrazloženo okoliščin v zvezi z lokacijo izvedbe projekta, ki predstavlja pogoj po 3. točki javnega razpisa, v fazi ocenjevanja vloge tožeče stranke po kriterijih iz 7. točke javnega razpisa ni mogoče upoštevati, sama ta okoliščina pa za oceno po 16. merilu - realnost ocenjene celotne vrednosti programa - ni relevantna. Prav tako v okviru tega kriterija ni mogoče upoštevati, da je tožeča stranka kandidirala in bila uspešna tudi na javnem razpisu Urada RS za mladino. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je glede tega zaslišan povedal, da sta projekta računovodsko ločena, sicer pa je, kot je v tožbi izpostavila tudi tožeča stranka, raznolikost virov sofinanciranja programa merilo št. 18 po 7. točki javnega razpisa, tožeča stranka pa je bila po tem merilu ocenjena z maksimalnim številom točk. 24. Ocena po 16. kriteriju v izpodbijani odločbi temelji izključno na v znesku izraženi vrednosti programa in pri tem izpostavlja še število udeležencev, vendar pa tega ne primerja z drugimi primerljivimi programi. V odločbi je le pavšalno in nekonkretizirano zapisano, da drugi programi vključujejo večje število mladih brez navedbe, kateri in koliko udeležencev ter ob kakšni vrednosti programov. Ali so ostali prijavljeni programi primerljivi ali ne, samo na osnovi v denarju izražene vrednosti programa ni mogoče ugotoviti, saj vsebina ostalih programov v odločbi ni pojasnjena in primerjava med njimi ni narejena. Tudi zgolj število udeležencev v projektu tožeče stranke ne zadošča za ugotovitev glede realnosti ocenjene vrednosti programa, glede na to, da niti po tej okoliščini, namreč številu udeležencev programa, ni bila narejena ocena glede na druge primerljive programe. V tem delu je torej dejanska podlaga izpodbijane odločitve pomanjkljiva.

25. Sodišče pa se strinja z v izpodbijani odločbi navedeno oceno vloge tožeče stranke po 17. kriteriju - kakovost zasnove upravičenih stroškov. Ta po javnem razpisu prav tako nudi oceno v treh nivojih, in sicer 5 točk, če vse posamezne postavke odhodkov odražajo dejanske stroške vseh aktivnosti ter so podatki v vsebinskem in finančnem delu usklajeni, 2 točki, če manj kot polovica posameznih postavk odhodkov odraža dejanske stroške vseh aktivnosti ali samo nekaterih aktivnosti ter 0 točk, če nobena od posamezni postavk odhodkov ne odraža dejanskih stroškov vseh aktivnosti ali podatki v vsebinskem in finančnem delu niso usklajeni ali pa so v nasprotju.

26. Tožeča stranka je za svoj projekt predvidela strukturo odhodkov programa po posameznih finančnih postavkah tako: plače, honorarji, študentsko delo 50.660,00 € (sofinancerji: Urad RS za mladino – URSM, Ministrstvo za gospodarski razvoj, znanost in tehnologijo RS – MGRT, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS – MDDSZ in MOM), tisk, promocijski materiali 8.000,00 € (sofinancerji: URSM, MOM, MGRT), materialni stroški 15.000,00 € (sofinancerji: URSM, Ministrstvo za kulturo – MZK, MOM), potni stroški 39.760,00 € (sofinancerji: URSM, MGRT, MDDSZ), stroški obratovanja 8.000,00 € (sofinancerji: URSM, MDDSZ, MOM), tehnika 6.000,00 € (sofinancerja: URSM, MDDSZ).

27. Iz prijave izhaja, da celotni stroški programa znašajo 127.420,00, na predmetnem javnem razpisu pa tožeča stranka pričakuje sofinanciranje 15,62 % celotnega programa, torej znesek 19.900,00 €. Sicer je predviden znesek od ostalih sofinancerjev: URSM 68.000,00 €, MZK 12.500,00 €, MDDSZ 15.000,00 €, MGRT 9.000,00 €, 500,00 pa prinesejo članarine.

28. Tožeča stranka je v postopku izpostavila, da od tožene stranke ne zahteva stroškov sofinanciranja potnih stroškov, ki predstavljajo znesek 39.760,00 €, iz njene prijave na javni razpis (v okviru navedbe strukture odhodkov po posameznih finančnih postavkah) pa izhaja, da pri potnih stroških in tudi pri stroških tehnike v višini 6.000,00 € tožena stranka ni navedena kot sofinancer. Vendar pa ne glede na to tožeča stranka v svoji prijavi na javni razpis zahteva sofinanciranje 15,62 % deleža od celotnega zneska vrednosti projekta 127.420,00 € (ki vključuje tudi potne stroške in tehniko) in zahteva znesek 19.900,00 €. To pomeni, da ta % uveljavlja tudi od zneska potnih stroškov in tehnike. Tožeča stranka v okviru svoje trditvene podlage (tudi na glavni obravnavi) sicer zatrjuje, da sofinanciranja potnih stroškov ne uveljavlja in poudarja, da zahteva samo 15,62 % delež, vendar pa je tega izračunala v deležu od celotnega zneska 127.420,00 €, kar pomeni, da podatki iz tožničine prijave, kažejo, da je dejansko (čeprav je zatrjevala drugače), zahtevala (so)financiranje tudi potnih stroškov (in tehnike).

29. S tem pa se poruši celotna finančna konstrukcija, navedena v tožničini prijavi na javni razpis tako po predvideni strukturi odhodkov programa po posameznih finančnih postavkah kot po strukturi predvidenih sofinancerjev programa. Tožeča stranka namreč v odstotku 15,62 dejansko zahteva od tožene stranke tudi financiranje potnih stroškov in tehnike, čeprav po teh postavkah tožena stranka ni navedena kot (so)financer. Navedeno pa pomeni, da ni jasno financiranje po posameznih postavkah (od kod se torej pokrijejo celotni potni stroški in stroški tehnike ter katere postavke dejansko so-financira tožena stranka z zneskom 19.900,00 €), kar pomeni da podatki v vsebinskem in finančnem delu niso usklajeni. Glede na to je prijava tožeče stranke po kriteriju 17 - kakovost zasnove upravičenih stroškov pravilno ocenjena z 0 točkami. To pa glede na točko 7.2. javnega razpisa pomeni, da je podan izključevalni kriterij oziroma gre za neizpolnjevanje meril za sofinanciranje programa. Ta je podan, če je vloga že po enem od kriterijev ocenjena z 0 točkami, zato pogoji za uspeh tožeče stranke na predmetnem javnem razpisu niso izpolnjeni.

30. Glede trditve tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev posledica anitciganizma oziroma diskriminacije tožeče stranke, ker se predmetni projekt večinsko ukvarja z Romi, pa je ugotoviti, da tožeča stranka to gradi na okoliščini, da na predmetnih javnih razpisih tožene stranke (tako v letu 2016 kot predmetnem vse do leta 2019) ni bila uspešna. Po presoji sodišča samo neuspeh na javnem razpisu diskriminacije ne dokazuje. Za uspeh na javnem razpisu morajo biti izpolnjeni v razpisu določeni pogoji, v nasprotnem primeru je takšna vloga zavrnjena. V obravnavani zadevi sodišče v postopanju tožene stranke, ki je vlogo tožeče stranke ocenila po vsebini upoštevajoč z razpisom določene kriterije, ne najde elementov diskriminacije.

31. Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi. Sodišče se sicer ne strinja s toženo stranko glede presoje izpolnjevanja 16. kriterija - realnost ocenjene vrednosti programa, a ker se, kot je zgoraj obrazloženo, strinja z oceno 0 točk po 17. kriteriju - kakovost zasnove upravičenih stroškov, to pomeni, da je podan izključevalni kriterij oziroma gre za neizpolnjevanje meril za sofinanciranje programa. Odločitev o slednjem temelji na podatkih, razvidnih iz vloge tožeče stranke vložene na predmetni javni razpis, na te pa drugi dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v tem upravnem sporu, ne vplivajo, zato se sodišče v okviru dokazne ocene z njimi ni podrobneje ukvarjalo.

32. Po obrazloženem je sodišče (iz delno drugačnih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem aktu) presodilo, da je odločitev pravilna in je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

33. Glede stroškov, katerih povrnitev zahtevata tako tožeča kot tožena stranka, je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.