Jedro

Predlog tožnice po oceni Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje zahtev iz 367.b člena ZPP. Pooblaščenec tožnice je v predlogu sicer izpostavil štiri vprašanja, vendar jih je oblikoval tako, da so slabo razumljiva, predvsem pa ni utemeljil, zakaj bi revizijska obravnava posameznega vprašanja presegla pomen konkretne zadeve in bi bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V povezavi s prvima dvema vprašanjema v predlogu zatrjuje, da je sodišče druge stopnje prezrlo tožničino zvišanje zahtevka iz naslova premoženjske škode zaradi uničenih stvari, obenem pa se ne opredeli do razlogov, ki jih je sodišče druge stopnje v zvezi s tem navedlo v 19. opombi obrazložitve. V predlogu obsežno opisuje po njegovem mnenju nekorektno vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje in del tožničine zgodovine pred sodnimi postopki, ob tem pa ne utemelji povezave z izpostavljenimi vprašanji. Tako sploh ne obrazloži, zakaj naj bi bilo napačno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica v tem delu zahtevka ni postavila dovolj določno in zakaj odločitev sodišča druge stopnje odstopa od uveljavljene sodne prakse. Nikakor namreč ne drži, kar navaja v predlogu za dopustitev revizije, da ni sodne prakse v zvezi z izpostavljenim vprašanjem, ki se nanaša na nesklepčnost tožbe zaradi pomanjkljivih trditev (na primer II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj toženi državi naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 85.607,00 EUR, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilne prodaje stanovanja v izvršilnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je toženki naložilo plačilo 57.680,00 EUR odškodnine, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama toženke in stranskega invervenienta glede odločitve o stroških pravdnega postopka, sicer pa je njuno pritožbo in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe dopusti revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj:

1.) Ali je sodišče prve stopnje v dani situaciji, ki je bila razvidna najprej iz tožbe in k njej priloženih dokazov, nato pa iz pripravljalnih vlog tožeče stranke in k tem vlogam priloženih dokazov, ter vseh pravočasno predlaganih dokazov, pravilno ravnalo in ustrezno zagotovilo pravno varnost tožeči stranki, ko je odškodninski zahtevek za 20.000,00 EUR pod 24. obrazložitve bežno le omenilo, namesto 20.000,00 EUR pa celo navedlo „vtoževanih 10.000,00 EUR“, saj se vsa ostala obrazložitev nanaša pravzaprav na s tožbo zahtevanih 12.000,00 za nevšečnosti in zdravstvene posledice, ki trajajo od deložacije dalje, niso pa predmet tega predloga in ta del zahtevka pravzaprav sploh ni obrazložen?

2.) Ali je tudi sodišče druge stopnje pravilno ravnalo in ustrezno zagotovilo pravno varnost tožeči stranki, ko pod 21 obrazložitve odškodninski zahtevek za 20.000,00 EUR prav tako bežno le omenja, in tudi namesto 20.000,00 EUR navaja „10.000,00“, čeprav je tožeča stranka ta del zahtevka posebej obrazložila tudi v pritožbi pod „glede zahtevka za plačilo 10.000,00 EUR“ in pojasnila, da je glede tega razširila tožbo za vlogo z dne 27. 2. 2018, ter pojasnila zakaj sama ni imela možnosti natančno specificirati posamezne predmete in navedla, da jih bo specificirala takoj, ko bosta izvedenca opravila ogled in podala mnenje. Ni torej spregledala, da tega dela ni ustrezno specificirala, temveč pojasnila, da ga bo specificirala po opravljenem ogledu? 3) Ali je eno in drugo sodišče na podlagi predlaganih in v spis vloženih dokazov ter obrazložitve teh dokazov in razlogov tožnice za nezadostno specifikacijo tega dela tožbenega zahtevka, v dani situaciji imelo dovolj podatkov za upoštevanje razlogov za zadostno specifikacijo tega dela tožbenega zahtevka? 4) Ali je sodišče druge stopnje imelo dovolj razlogov za ugoditev pritožbi tožeče stranke glede tega dela njenega tožbenega zahtevka?

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v četrtem odstavku 367.b člena določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse. Po petem odstavku 367.b člena ZPP mora predlagatelj revizije, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javne objavljene. Če teh zahtev stranka ne izpolni, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367.b člena ZPP). Prav zaradi strokovne zahtevnosti postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi je z zakonom predpisano obvezno odvetniško zastopanje (tretji odstavek 86. člena ZPP).

6. Predlog tožnice po oceni Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje zahtev iz 367.b člena ZPP. Pooblaščenec tožnice je v predlogu sicer izpostavil štiri vprašanja, vendar jih je oblikoval tako, da so slabo razumljiva, predvsem pa ni utemeljil, zakaj bi revizijska obravnava posameznega vprašanja presegla pomen konkretne zadeve in bi bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. V povezavi s prvima dvema vprašanjema v predlogu zatrjuje, da je sodišče druge stopnje prezrlo tožničino zvišanje zahtevka iz naslova premoženjske škode zaradi uničenih stvari, obenem pa se ne opredeli do razlogov, ki jih je sodišče druge stopnje v zvezi s tem navedlo v 19. opombi obrazložitve. V predlogu obsežno opisuje po njegovem mnenju nekorektno vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje in del tožničine zgodovine pred sodnimi postopki, ob tem pa ne utemelji povezave z izpostavljenimi vprašanji. Tako sploh ne obrazloži, zakaj naj bi bilo napačno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica v tem delu zahtevka ni postavila dovolj določno in zakaj odločitev sodišča druge stopnje odstopa od uveljavljene sodne prakse. Nikakor namreč ne drži, kar navaja v predlogu za dopustitev revizije, da ni sodne prakse v zvezi z izpostavljenim vprašanjem, ki se nanaša na nesklepčnost tožbe zaradi pomanjkljivih trditev (na primer II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012).

7. Vrhovo sodišče je tako ocenilo, da predlog tožnice že formalnih zahtev iz četrtega in petega odstavka 367.b člena ZPP ne izpolnjuje, zato ga je na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).