Jedro

Iz tožbe in ostalih listin v upravnem spisu izhaja, da se je tožnik skliceval na specialistične naslove, ki jih je pridobil v Republiki Hrvaški, ki pa je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, zato uporaba določb ZPPKZ zanj od tega datuma dalje ne pride več v poštev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje št. 601-43/2012/29 z dne 6. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije „zdravnik specialist interne medicine“ (1. točka) in ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali dodatni stroški (2. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 25. 1. 2012 vložil zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije „zdravnik specialist interne medicine“ po Zakonu o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist (v nadaljevanju ZPPKZ). Ministrstvo za zdravje mu je 26. 6. 2012 izdalo sklep o dopolnilnih pogojih, v katerem mu je naložilo, da v roku 3 mesecev opravi preizkus strokovne usposobljenosti. Dne 4. 12. 2012 mu je rok za opravo preizkusa strokovne usposobljenosti podaljšalo še za tri mesece od vročitve navedenega sklepa. Ker tožnik do poteka roka ni opravil preizkusa, je toženka njegovo zahtevo zavrnila na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPPKZ.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge, zakaj meni, da mu ni treba opraviti preizkusa strokovne usposobljenosti. Pri tem med drugim navaja, da je 22 let zdravnik, 15 let specialist internist, subspecialist iz endrokrinologije in diabetologije s končanim postdiplomskim študijem iz nujnih stanj in biomedicine, torej z magisterijem znanosti in sedaj z doktoratom znanosti. Meni, da tako izpodbijana odločba, kot tudi vse prejšnje v tej zadevi, ne konkretizirajo potreb po dodatnem izpitu, zato se ne morejo preizkusiti. Opozarja še, da je Hrvaška, katere državljan je, dne 1. 7. 2013 postala polnopravna članica EU ter je s članstvom prevzela vso evropsko regulativo, med drugim tudi direktivi št. 75/362 in 75/363 s kasnejšimi dopolnitvami, ki urejata področje priznanj strokovnih kvalifikacij. Avtomatično se vse diplome in druge listine o strokovni usposobljenosti priznavajo v vseh članicah EU. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo opisala potek postopka in utemeljila, zakaj meni, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in na zakonu utemeljen. Glede tožbene navedbe, da je tožnik državljan članice Evropske unije, pa pripominja, da toženka ne more sama spreminjati zahtevka stranke. Ker je tožnik vložil zahtevek izključno na podlagi ZPPKZ, v tem postopku ni bilo mogoče odločati na podlagi drugih predpisov. Kot neresnično pa je ocenila tudi tožnikovo navedbo, da se diplome, pridobljene v EU, avtomatično priznajo, temveč je za priznanje le teh potrebno sprožiti upravni postopek in izpolnjevati pogoje, ki v tem postopku veljajo.

Tožnik v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da meni, da v predmetnem primeru zadošča le nostrifikacija diplome in strokovnega izpita in da poseben postopek ni potreben. Gre za spremenjeno okoliščino, ki jo je treba upoštevati. Meni, da je toženka ves čas postopka ravnala zavajajoče in tožniku ni dala ustreznih pojasnil, zato tudi ni sprožil upravnega spora zoper sklep z dne 26. 6. 2012. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPPKZ.

Predmet urejanja ZPPKZ je določen v prvem odstavku 1. člena tega zakona, in sicer določa pogoje in postopek priznavanja poklicne kvalifikacije zdravnik oziroma zdravnica (v nadaljnjem besedilu: zdravnik), zdravnik specialist oziroma zdravnica specialistka (v nadaljnjem besedilu: zdravnik specialist), doktor oziroma doktorica (v nadaljnjem besedilu: doktor) dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist za osebe, ki so poklicno kvalifikacijo zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist pridobile v tretjih državah (v nadaljnjem besedilu: oseba iz tretje države) in imajo ponudbo za delo v Republiki Sloveniji.

Navedeno pomeni, da ZPPKZ ureja pogoje in postopek priznanavnja poklicne kvalifikacije le za tiste osebe, ki določene poklicne specializacije niso pridobile v kateri od držav EU, držav članic Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije in imajo ponudbo za delo v Republiki Sloveniji.

Ker iz tožbe in ostalih listin v upravnem spisu izhaja, da se je tožnik skliceval na specialistične naslove, ki jih je pridobil v Republiki Hrvaški, ki pa je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, uporaba določb ZPPKZ zanj od tega datuma dalje ne pride več v poštev.

Izpodbijana odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPPKZ, je zato v obravnavanem primeru nezakonita.

Ker iz tožnikove vloge za priznanje poklicne kvalifikacije ne izhaja, da bi jo vlagal na podlagi določb ZPPKZ, je protispisna navedba toženke, da jo je vložil izključno na podlagi ZPPKZ. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da iz tožnikove vloge jasno izhaja, da želi priznanje specialističnega naslova, na morebiti navedeno pravno podlago v vlogi pa organ ni vezan.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti in tožnikovo vlogo obravnavati po določbah, ki se nanašajo na državljane držav članic Evropske unije, ki so v teh državah tudi pridobile poklicno kvalifikacijo.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).