24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2585/2001 z dne 23. 10. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. In 2000/00027 z dne 7. 8. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor pritožnikov (v izvršilnem postopku dolžnikov) zoper sklep o izvršbi kot prepoznega ter pritožnikoma naložilo plačilo stroškov izvršilnega postopka. Pritožnika sta se zoper tak sklep pritožila, Višje sodišče v Mariboru pa je njuni pritožbi delno ugodilo, in sicer glede višine izvršilnih stroškov, ter v tem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata odločitev sodišča o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi. Zatrjujeta kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev pravice do zagotovitve sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravice do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave), kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pritožnika v ustavni pritožbi opozarjata na nepravilnosti ob vročanju sklepa o izvršbi. Sodišču prve stopnje očitata, da je sklep o zavrženju ugovora izdalo izven naroka, ne da bi se pri tem ukvarjalo s celo vrsto nepravilnosti v tem izvršilnem postopku. Tudi Višje sodišče se po mnenju pritožnikov sploh ni ukvarjalo z bistvom zadeve, temveč se je zadovoljilo z razlogi prvostopenjskega sklepa. Pritožnika pa v ustavni pritožbi tudi obširno navajata nepravilnosti, ki se nanašajo na sam sklep o izvršbi.

B.

3.Predmet izpodbijanih sklepov je le procesna odločitev o (ne)pravočasnosti ugovora zoper sklep o izvršbi, zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe omejiti le na ta vidik. Argumentov ustavne pritožbe, ki se nanašajo na sam sklep o izvršbi (npr. da listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, niso verodostojne listine, da te listine pritožnikoma sploh niso bile nikoli vročene, itd.), v postopku presoje ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa zato ni mogoče upoštevati.

4.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče se je v obravnavani zadevi omejilo na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v postopku pred sodišči poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Izpodbijana odločitev sodišča se nanaša le na obstoj procesne predpostavke - tj. pravočasnosti ugovora zoper sklep o izvršbi. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložili svojo odločitev, pri čemer sta se tudi dovolj jasno opredelili do odločilnih dejstev, tj. do okoliščin v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi. Glede očitka pritožnikov, da je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je bil ugovor vložen dne 2. 12. 1992, kar bi pomenilo, da je bil vložen pravočasno, Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, sicer pa tudi iz ustavni pritožbi priloženega ugovora izhaja, da je bil le ta vložen dne 9. 12. 1992. Kršitve ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, pa tudi ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta tudi kršitev 15. člena Ustave, ki pa ne more biti samostojna podlaga za uveljavljanje človekovih pravic, ker ne vsebuje posamičnih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načela o sodnem varstvu teh pravic in svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger