Jedro

Predmet podržavljenja je bila celotna nepremičnina (stavbišče in dvorišče, ki v naravi predstavlja gostinski objekt, gospodarsko poslopje, prizidek in romarske sobe), zato se v denacionalizacijskem postopku na podlagi zahtevka vrne celotna nepremičnina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 20.4.1993, s katero je ta vzpostavila lastninsko pravico v korist F.F. na nepremičnini parc. št. ... stavbišče v izmeri 2.048 m2, vpisane v vložek št. .... Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da bi bilo potrebno nepremičnino razdeliti v tri sklope in vsakega posebej vrednotiti, zlasti še gostinski del. Takšno cenitev je napravil sodni izvedenec, ki pa v izpodbijani odločbi ni bila upoštevana.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo na podlagi cenitve podržavljene nepremičnine ugotovljeno, da se vrednost nepremičnine ni bistveno povečala niti zmanjšala. Ugovor pritožitelja o razdelitvi nepremičnine na tri dele in o vrednotenju vsakega dela posebej, je tožena stranka zavrnila, češ, da se nepremičnine vrednotijo kot celota in ne po posameznih delih.

Tožeča stranka je zoper tako odločbo dne 21.9.1993 vložila tožbo, v kateri navaja, da je bil postopek voden nepravilno, ker se upravni organ sploh ni ukvarjal z vprašanjem očitne investicije 200.000 DEM, o čemer niti odločba prve stopnje niti odločba druge stopnje nimata razlogov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne ponovno v odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge navedene v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožničin ugovor, da se upravni organ ni opredelil do novih vlaganj ne drži. Upravni organ v prvostopenjski odločbi navaja, da je nepremičnino ocenil cenilec, ki je v elaboratu ugotovil, da se podržavljena nepremičnina t.j. bivše gostišče sestoji iz gostilniškega objekta, prizidka, gospodarskega poslopja in romarskih sob. Izvedenec je ugotovil, da je vrednost celotne nepremičnine ob podržavljenju 511.896 DEM, sedanja vrednost pa 453.595 DEM. Prvostopni upravni organ je na podlagi te cenitve ugotovil, da se vrednost nepremičnine ni bistveno zmanjšala in da se v skladu s 25. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 28/91-I in 31/93) vrne nepremičnina brez poračunavanja razlike v vrednosti. Z vrnitvijo nepremičnine v naravi in vzpostavitvijo lastninske pravice na njej se je ob razpravi dne 21.1.1993 strinjal zavezanec. Zavezanec tudi ni imel pripomb na cenitev.

Vlaganja v gostinski del podržavljene nepremičnine in s tem bistveno povečanje vrednosti zaradi novih investicij sta uveljavljala najemnika, katerima je tožena stranka oddala v najem nekdanjo gostilno, ki se danes imenuje Gostišče Z. Njune navedbe o povečani sedanji vrednosti gostinskega lokala zaradi njunih investicij podpira izvedenec. Prvostopni upravni organ je ugovor najemnikov, da je potrebno upoštevati povečana vlaganja v gostinski del podržavljene nepremičnine, zavrnil, z utemeljitvijo, da se pravice in obveznosti iz najemnega razmerja ne urejajo v denacionalizacijskem postopku. O pravicah iz naslova vlaganj v poslovni prostor v primeru spora med najemodajalcem in najemnikom odloča sodišče v civilnem postopku. Po mnenju sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila predlog o vrednotenju le posameznega dela podržavljene nepremičnine, to je samo gostinskega lokala. V konkretnem primeru je bila predmet podržavljenja celotna nepremičnina podržavljena pok. F.F., to je parcela št. .... stavbišče in dvorišče v izmeri 2.048 m2, ki v naravi predstavlja gostinski objekt, gospodarsko poslopje, prizidek in romarske sobe. Po opravljenem denacionalizacijskem postopku je upravni organ odločil, da se vrne celotna nepremičnina. Po mnenju sodišča ni nobenih utemeljenih razlogov, da bi upravni organ z delno odločbo odločal o vrnitvi le enega dela nepremičnine, to je gostinskega objekta.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo. ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis RS, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).