Jedro

Z inšpekcijsko odločbo je bilo tožnici naloženo, da odstrani lesen pritličen objekt s pripadajočim betonskim platojem, zaključen z dvokapno streho, in oporne betonske zidove na južni in zahodni strani objekta z vmesnimi stopnicami, vse na parc.št. 10 k.o. ..., ter na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje. Tožnica je obveznost delno izpolnila s tem, ko je porušila pritličen lesen objekt, ni pa odstranila betonske plošče, na kateri je objekt stal, in betonski oporni zid z vmesnimi stopnicami. Zato je preostalo z inšpekcijsko določbo naloženo obveznost namesto tožnice opravil pooblaščeni izvajalec na njene stroške, na kar je bila tožnica predhodno opozorjena. Pooblaščeni izvajalec tako ni pospravil le material, temveč je odstranil betonsko ploščo, oporni zid in stopnice. Stroške, ki so s tem nastali, pa je dolžna plačati tožnica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.2.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 13.12.2002. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je bila opravljena upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 21.10.2002 in da znašajo stroški upravne izvršbe 955.920,48 SIT, kar je tožnica kot zavezanka dolžna plačati v roku 8 dni od dneva prejema sklepa.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da v tem upravnem sporu ni sporno, da bi morala tožnica izvršiti naloženo obveznost ter odstraniti nedovoljen poseg v prostor, prav tako ni sporno, da je tožnica rušitev začela, ni pa je dokončala. Sporno pa je plačilo stroškov upravne izvršbe in sama izvršba oziroma njena izvedba, saj tožnica navaja, da je bila izvršba nepotrebna pri tem pa ji je bila povzročena škoda. Ti tožbeni ugovori so po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeni, saj tožnica v tožbi sama navaja, da na dan, ko bi morala biti rušitev objekta končana, ta ni bila končana. Tožnica je bila pred začetkom upravne izvršbe opozorjena na posledice, v kolikor naloženega dejanja ne bo izvršila. Pooblaščeno podjetje pa je v skladu z inšpekcijsko odločbo opravilo ostala dejanja – do konca porušilo nedovoljen poseg v prostor in vzpostavilo prejšnje stanje. Tožnica je imela za to, da bi sama izvedla z inšpekcijsko odločbo naložena dejanja, dovolj časa, saj je bila inšpekcijska odločba izdana dne 29.1.1998, sklep o dovolitvi izvršbe pa 21.10.2002, torej več kot dve leti kasneje. Ker tožnica samemu plačilu ugovarja zgolj pavšalno, se sodišče do teh navedb ni opredeljevalo. Eventualne škode, ki naj bi jo izvajalci povzročili na njeni nepremičnini, pa tožnica v tem sporu ne more uspešno uveljavljati.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je zgodba o njenem objektu znana, zato problema ne navaja ponovno, prosi le da se ta njen problem pravično razsodi. Zgodila se ji je velika krivica. Objekt je bil porušen 2.11.2002. Nihče pa ni upošteval, da se material ne more tako hitro pospraviti, kot si je zamislil inšpektor, ki bi lahko počakal in ravnal človeško. Ker je stara 67 let in bolna, bi morali razumeti ta problem. Denarja pa nima.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnica v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta presojala zakonitost sklepa, s katerim so bili tožnici, kot inšpekcijski zavezanki, na podlagi določbe 117. člena ZUP v plačilo naloženi stroški upravne izvršbe. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, gre v tem sporu za izvršbo, opravljeno po drugih osebah na podlagi 297. člena ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni, ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugih osebah na zavezančeve stroške, zavezanca pa je potrebno na to poprej opozoriti. Kot izhaja iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji zaradi izrecne prepovedi, določene v 2. odstavku 85. člena ZUS-1, ni dovoljeno izpodbijati, tožnica naložene obveznosti ni v celoti izpolnila. Z inšpekcijsko odločbo z dne 29.1.1998 je bilo tožnici naloženo, da odstrani lesen pritličen objekt s pripadajočim betonskim platojem, zaključen z dvokapno streho, in oporne betonske zidove na južni in zahodni strani objekta z vmesnimi stopnicami, vse na parc.št. 10 k.o. ..., ter na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje. Tožnica je obveznost delno izpolnila s tem, ko je porušila pritličen lesen objekt, ni pa odstranila betonske plošče, na kateri je objekt stal, in betonski oporni zid z vmesnimi stopnicami. Zato je preostalo z inšpekcijsko določbo naloženo obveznost namesto tožnice opravil pooblaščeni izvajalec na njene stroške, na kar je bila tožnica predhodno opozorjena. Pooblaščeni izvajalec tako ni pospravil le material, temveč je odstranil betonsko ploščo, oporni zid in stopnice. Stroške, ki so s tem nastali pa je dolžna plačati tožnica. Kot že navedeno, po določbi 2. dostavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče navedb o tem, da naj bi bil objekt porušen 2.11.2002 in da (le) materiala ni bilo mogoče pospraviti, ni smelo presojati.

Tožnica ne navaja, katere bistvene kršitve določb upravnega spora naj bi bile v postopku storjene, zato jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je pri presoji tega revizijskega razloga vezano na v reviziji navedene razloge.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.