Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi VL 94289/2014 z dne 11. 7. 2014, pa se je nadaljeval v pravdi (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi z dne 11. 7. 2014 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 799,65 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3. V obrazložitvi je pojasnilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je s toženo stransko sklenila podjemno pogodbo za dela, ki so predmet tožbenega zahtevka. Poleg tega pa dela in material po vtoževanem računu tudi niso specificirana in ovrednotena. Ugotovilo je še, da je obnovitvena dela za toženo stranko v lokalu, ki ga je ta imela v najemu, brezplačno opravil A. A., ki je bil takrat s toženo stranko v intimnem razmerju.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno ugotovilo, da med pravdnima strankama podjemna pogodba ni bila sklenjena. Zmotno je ugotovilo tudi, da sta bila tožena stranka in A. A. v intimnem razmerju in da je bil to razlog, zaradi katerega je slednji za toženo stranko brezplačno izvedel obrtniška dela. Izpostavila je tudi, da iz izpovedbe tožene stranke ter prič B. B. in C. C. izhaja, da je tožena stranka s tem, ko je A. A. plačevala za vgrajeni material, konkludentno priznala, da je med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, oziroma da je bila le-ta realizirana. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, predvsem določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo sklenitev pogodbe in podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo, da delo in material po vtoževanem računu nista specificirana in ovrednotena. Ali je bil vtoževani račun izdan v skladu z davčnimi predpisi, pa v tem postopku ni pravno relevantno. Ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh z njene strani predlaganih dokazov, ji je odvzelo pravico do izjave v postopku. Grajala je tudi obrazložitev stroškovne odločitve, rekoč da je nezadostna. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

5. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi Pritožba ni utemeljena.

_Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo_ _- glede pogodbene podlage_

6. Med pravdnima strankama je sporno, ali je bila med njima sklenjena podjemna pogodba in posledično, ali je tožeča stranka od tožene stranke upravičena zahtevati plačilo obrtniški del, ki jih je za toženo stranko izvedel A. A. (sicer mož tožeče stranke).

7. Za presojo, kdaj se šteje, da je pogodba sklenjena so materialnopravno relevantna v nadaljevanju navedena določila OZ. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (prvi odstavek 51. člena OZ). Pogodba se lahko sklene tudi po zastopniku, pri čemer upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev) (69. člen OZ). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (tretji odstavek 70. člena OZ).

8. Tožeča stranka je v prid presoji, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo, navedla naslednja dejstva: (1) v lokalu, ki ga ima tožena stranka v najemu, so bila v obdobju od januarja 2014 do junija 2014 izvedenega sledeča dela: sanacija kopalnice, hodnika, pisarne, predprostora, delovnega prostora in zunanja dela; dobavljena je bila tudi oprema, (2) pri nabavi materiala v X. d. o. o. se je uporabljala kartica P., imetnik katere je tožeča stranka, (3) vso nabavo materiala, vključno z nabavo v X. d. o. o., je plačala tožeča stranka, (4) D. D., lastnik lokala, ki ga je imela v najemu tožena stranka, je bil seznanjen z naročili tožene stranke, opisanimi v vtoževanem računu, (5) vsa naročila je tožena stranka ustno ali preko SMS sporočil posredovala neposredno možu tožeče stranke A. A., (6) ta je dela za toženo stranko opravil v skladu s podjemno pogodbo, ki jo je imel sklenjeno s tožečo stranko in (7) A. A. je pri opravi del pomagal E. E. 9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da med pravdnima strankama podjemna pogodba ni bila sklenjena iz sledečih razlogov: (1) računi, izstavljeni na ime tožeče stranke, ne dokazujejo, da so bili izdani za material, ki je bil vgrajen v lokal, ki ga je imela v najemu tožena stranka, (2) ti računi tudi ne dokazujejo, da je material kupoval A. A. na račun tožeče stranke oziroma kar tožena stranka sama, (3) tožeča stranka ni dokazala, da je bil A. A. z njo v poslovnem odnosu preko podjemne pogodbe, torej da je pri toženi stranki delal za tožečo stranko in njen račun (4) pravdni stranki se (vse do naroka) nista nikoli osebno srečali. Poleg tega je zapisalo, da je A. A. toženi stranki brezplačno ponudil svoje storitve zaradi intimnega razmerja z njo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo. Iz nobene od prej povzetih navedb tožeče stranke konkretno ne izhaja, kdaj, kako in na kakšen način naj bi pravdni stranki sploh sklenili podjemno pogodbo. Res je, da je tožeča stranka zatrjevala, da so bila naročila dana A. A. Ob tem pa ni navedla, da je bil ta pooblaščenec v smislu prej citiranih zakonskih določil niti da je tožena stranka to vedela. Tudi SMS sporočil, na katere se je tožeča stranka sklicevala, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Šele za izpolnitveno fazo, ki naj bi sledila sklenitvi pogodbe, je zatrjevala, da je A. A. pri toženi stranki delal zanjo preko pisno sklenjene podjemne pogodbe. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeči stranki niti pogodbenega razmerja z A. A. ni uspelo dokazati.

11. Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje. To naj bi po njenem izhajalo iz predloženih računov. Po oceni sodišča prve stopnje pa iz njih ne izhaja, da je gradbeni material za toženo stranko kupoval A. A. v imenu in za račun tožeče stranke. Pritožbeno sodišče po vpogledu v te račune (priloge A1-46) s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje soglaša in pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju sklicuje na 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Tožeča stranka je v pritožbi tudi navedla, da je priča A. A. na zaslišanju potrdil vse za predmetni postopek relevantne navedbe tožeče stranke, in sicer da je bil pri tožeči stranki »pogodbeno zaposlen« in je obrtniška dela za toženo stranko opravil v imenu in za račun tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je A. A. ob zaslišanju res izpovedal, da je imel s tožečo stranko sklenjeno pisno podjemno pogodbo. Ker pa tožeča stranka te pogodbe ni predložila, in to kljub temu, da se je k temu zavezala na naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2016, je sodišče prve stopnje ne glede na izpoved A. A. utemeljeno štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil A. A. z njo v poslovnem odnosu preko podjemne pogodbe. Ker je A. A. mož tožeče stranke je namreč življenjsko pričakovati, da je po razdoru intimne zveze s toženo stranko izpovedal v prid tožeče stranke. Poleg tega pa tožeča stranka niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj pisne podjemne pogodbe ni predložila. Tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je A. A. potrdil vse njene relevantne navedbe ne more uspeti tudi iz razloga, ker so bile že njene navedbe v zvezi s sklenitveno fazo pogodbe nesklepčne1. 13. Tudi iz pritožbene navedbe, da je tožena stranka s tem, ko naj bi denar za material izročila A. A., konkludentno priznala obstoj pogodbenega razmerja s tožečo stranko oziroma da naj bi bila s tem pogodba realizirana, ne izhaja, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. V postopku je bilo namreč sporno ravno to, ali je bila tožena stranka v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, ali pa je dela zanjo zaradi obstoja intimnega razmerja opravil A. A. brezplačno. Izročitev denarja A. A. tako ne predstavlja jasno izražene volje, da naj bi bila tožena stranka v pogodbenem razmerju s tožečo stranko.

14. Zadnji pritožbeni očitek v okviru uveljavljanja kršitve zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bil, da sodišče prve stopnje ugotovitve o obstoju intimnega razmerja ne bi smelo opreti na izpovedbe tožene stranke ter prič B. B. in C. C. Ti priči sta bili po mnenju tožeče stranke pristranski zaradi razmerja, v katerem sta do tožene stranke, tožena stranka pa je zainteresirana za izid postopka.

15. Tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Res je, da sodišče prve stopnje ni verjelo A. A., možu tožnice, da z njo ni bil v pogodbenem razmerju, tudi če je zatrjeval, da je bil. Na drugi strani pa je mami tožene stranke B. B., ki je izpovedala, da je bil A. A. intimni partner tožene stranke, verjelo. Vendar s tem ni kršilo določila o presoji dokazov (8. člen ZPP), kot v pritožbi tožeča stranka smiselno očita sodišču prve stopnje. Za presojo, da je je A. A. bil intimni partner tožene stranke, je namreč našlo oporo ne le v izpovedbi matere tožene stranke, ampak tudi v izpovedbi prič C. C. in F. F. Nobeden od njiju pa ni v takem razmerju s toženo stranko, da bi bil zainteresiran za izid pravde. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da ne drži pritožbena navedba, da je bila C. C. (oziroma da je) zaposlena pri toženi stranki. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 22. 9. 2016, je samozaposlena. Tožeča stranka pa ni dokazala, da to ne drži. V prid presoje, da je A. A. bil intimni partner tožene stranke, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da na vprašanje o tem ni želel odgovoriti. Ker tožeča stranka ni navedla drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v verodostojnost prič in tožene stranke, je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

16. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bil pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da dela in material po vtoževanem računu niso specificirana in ovrednotena, pravno relevanten le v primeru, če bi tožeči stranki uspelo dokazati obstoj pogodbenega razmerja.

_- glede neupravičene obogatitve_

17. Tožeča stranka je v trditveni podlagi tudi navedla, da je bila tožena stranka dvakrat neupravičeno obogatena (drugi odstavek na list. št. 33). Do te obogatitve naj bi prišlo s tem, ko naj bi D. D. kot najemodajalec tožene stranke, toženi stranki od najemnine odštel stroške sanacije, ki jih ji je zaračunala tožeča stranka, teh pa tožena stranka ni plačala.

18. Da bi tožeča stranka na tej podlagi lahko uspela, bi morala poleg ostalih predpostavk neupravičene obogatitve tudi dokazati, da se predloženi računi (ki jih je plačala) sploh nanašajo na material oziroma opremo, uporabljeno za lokal, ki ga je imela v najemu tožena stranka. Hkrati bi morala navesti, kolikšen del od vtoževanega računa odpade na dela in kolikšen na vgrajeni material. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da podjemna pogodba med tožečo stranko in njeni možem ni bila sklenjena, bi lahko neupravičeno obogatitev predstavljal kvečjemu le tisti del vtoževanega zneska, ki se nanaša na zatrjevano vgrajeni material. Koliko ta znaša, pa tožnica ni navedla. Zato je tožbeni zahtevek tudi iz naslova neupravičene obogatitve po višini nesklepčen in že iz tega razloga neutemeljen.

_Odgovor na očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka_

19. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D. D. (ki ga je sicer že dopustilo s sklepom z dne 22. 9. 2016) in E. E. ter s postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

20. Sodišče v pravdnem postopku ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev pravno odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če sodišče tako ne ravna, lahko krši pravico stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko spremeni.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, katere dokaze je izvedlo, ostale dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo z obrazložitvijo, da je pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov. Na koncu 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je zapisalo še: »...ni uspela dokazati, da je s toženo stranko sklenila pogodbo za dela, ki so predmet tožbenega zahtevka. Sodišče je zato kot nepotrebne zavrnilo ostale dokazne predloge za zaslišanje prič ter imenovanje izvedenca gradbene stroke.« Iz takšne obrazložitve sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da je ostale dokaze zavrnilo, ker niso bili namenjeni ugotavljanju pravno odločilnih dejstev. To pa so bila v prvi vrsti dejstva, ki bi dokazovala obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

23. Tožeča stranka je v pritožbi navedla: (1) da bi D. D. lahko izpovedal o tem, da je izvedba obrtniških del v lokalu, ki ga je imela tožena stranka v najemu, potekala v dogovoru z njim kot lastnikom lokala in da toženi stranki ni obračunal najemnine v vrednosti teh del, (2) da sodišče ni zaslišalo E. E., ki je pomagal A. A. pri izvedbi del v lokalu tožene stranke in (3) da bi sodni izvedenec gradbene stroke lahko ocenil vsa opravljena dela v lokalu tožene stranke in jih natančno ovrednotil. Za D. D. je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navedla še, da je bil seznanjen z naročili tožene stranke iz vtoževanega računa.

24. V zvezi z gornjimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz teh navedb niti iz navedb pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi bili ti dokazi predlagani za ugotovitev dejstev v zvezi z (ne)obstojem pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

25. Glede na navedeno pravica do izjave tožeči stranki ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

26. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave niti v zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka. Obrazložitev odločitve o stroških mora vsebovati odločilne razloge glede odločitve po temelju. Sodišče prve stopnje je zadovoljivo zadostilo temu kriteriju s tem, ko je stroške naložilo v plačilo tožeči stranki in se sklicevalo na prvi odstavek 154. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Obrazložitev odmere stroškov po višini, to je po posameznih postavkah skladno s posameznimi odločitvami iz sodne prakse pa ni nujno potrebna in zadostuje, da je razvidna že iz stroškovnika v spisu.2 Res pa je, da je del sodne prakse drugačen. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z višino odmerjenih stroškov sklicevalo na specificiran stroškovnik tožene stranke z dne 6. 1. 2017 in uradni zaznamek sodišča na l. št. 94 spisa, iz katerega je razvidno, katere od stroškov je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo (155. člen ZPP). Stroškovnik z uradnim zaznamkom sodišča prve stopnje pa je bil tožeči stranki na voljo, saj bi v sodni spis lahko vsak čas vpogledala.3

27. Tožeča stranka je v uvodu pritožbe sodišču prve stopnje očitala tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa v nadaljevanju teh očitkov ni konkretizirala, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

Sklepno

28. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

29. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (III. točka izreka). Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je toženi stranki na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT) priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1) in 10 točk za materialne stroške, skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znese 234,09 EUR. Na ta znesek je sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 51,50 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni (II. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.).

1 Primerjaj 10. točko te obrazložitve. 2 Prim. N. Betetto v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 59 in VSL sklep I Cpg 565/2016 z dne 6. 7. 2016 3 Tako tudi VSL sodba I Cpg 304/2012 z dne 30. 5. 2012.