Jedro

Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.

V obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg.

Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija), sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2018 in št. ... z dne 26. 2. 2018; da se tožeči stranki prizna pravica do zdravljenja v tujini in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe povrniti stroške zdravljenja v tujini v višini 49.424,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2018 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2018 in št. ... z dne 26. 2. 2018 in tožnici priznalo pravico do zdravljenja v tujini (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o višini stroškov zdravljenja v tujini, jih odmeri in izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh po prejemu sodbe povrniti stroške postopka v višini 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo tožena stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Zatrjuje, da v primeru izčrpanih možnosti zdravljenja čakalne vrste ne morejo obstajati, saj presežek čakalnih vrst predvideva možnost zdravljenja v Sloveniji, ki pa presega predpisano čakalno dobo. Ob dejstvu, da je tožnica operativni poseg odklonila, kot nepravilnemu nasprotuje stališču o teku čakalne dobe od leta 2015. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago, ker tožnica trditve o preseženih čakalnih dobah nikoli ni postavila kot razlog za odhod v tujino in nikoli ni omenjala poročila Komisije za presojo dejavnosti otroške kirurgije v UKC A. Navaja, da je dokazna ocena pomanjkljiva in enostranska. Poudarja, da je bistveno odgovoriti na vprašanje, zakaj do operacije v Sloveniji ni prišlo, saj v primeru, ko je za zavarovance v okviru javnega zdravstva poskrbljeno, pravice do zdravljenja v tujini ni možno priznati. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je razlog, zakaj se operacija v Sloveniji ni izvedla, odpoved sodelovanja z dr. B. B., menjava kirurgov in dejstvo, da tožnica nikoli ni imela na razpolago kardiokirurga, temveč le kardiologa. Opozarja, da pacient v okviru slovenskega javnega zdravstva privoli v poseg, ne pa k izbiri kirurga ali v kakšne druge pogoje, vključno z datumom izvedbe. Trdi, da ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dvomila v resnost zdravstvene ustanove, ker naj bi jo pošiljali na razne konzilije, saj za konzilij z dr. C. C. ni vedela, možnosti zdravljenja v tujini pa je iskala že aprila 2017. Navaja, da je bila tožnica obveščena, da je dr. B. B. postal župan in soglasja za poseg ni podala. Poudarja, da je bil cilj tožnice poprava zaklopke s čim manjšim tveganjem, da bi med operacijo prišlo do zamenjave, kar je iskala pri kirurgih v tujini, in da dr. D. D. od tožnice ni zahtevala privolitve po 20. členu Zakona o pacientovih pravicah1 (ZPacP), temveč soglasje za predajo v nadaljnjo obravnavo na kirurški oddelek. Meni, da je izbira termina ali izvajalca lahko pravica iz ZPacP, vendar te pravice niso nujno krite iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Navaja, da je čakalno dobo potrebno presojati od trenutka, ko je tožnica soglasje podala, in da tožnica zgolj trdi, da je željo po čimprejšnji operaciji izrazila dr. B. B. (na sestanku novembra), ko so se dogovorili, da premisli in soglasje sporoči. Zatrjuje, da je bil program operacij v letu 2017 organiziran prek tujih kirurgov, kar naj bi povečalo varnost slovenskih pacientov, in ne obratno, kot to zaključuje sodišče. Navaja, da dejstvo, da so operacije znotraj slovenskega javnega zdravstva opravljali tuji kirurgi, ni razlog za odhod v tujino na podlagi 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) in se je za predajo h kardiokirurgu čakalo tožničino soglasje. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP). Vztraja, da je tožnica imela možnost operacije pri dr. B. B., ki ji je ponudil rekonstrukcijo zaklopke in šele sekundarno, če ta ne bi bila možna, kar se lahko ugotovi šele ob operaciji, bi zaklopko zamenjal z biološko, pa se zanjo ni odločila. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bila dokumentacija dr. B. B. posredovana aprila 2017, da pa je tožnica aprila 2017 prevzela celotno dokumentacijo in si sama poskusila pridobiti informacije o zdravljenju pri drugih tujih kirurgih, in da je poseg v Sloveniji odklanjala. Poudarja, da tožnica ni trdila, da ji vsebina posega ne bi bila dovolj pojasnjena, da bi se lahko odločila za podajo soglasja. Sodišču prve stopnje očita napačen zaključek, da posega nista bila enakovredna, saj je bila pri obeh menjava zaklopke sekundarna možnost. Ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti iz II. in III. točke izreka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Soglaša, da ji v Sloveniji ni bila omogočena izvedba operacije rekonstrukcije trikuspidalne zaklopke, čeprav je že leta 2015 kardiologinja ocenila, da je operacija nujno potrebna. Trdi, da bi ji UKC A. teoretično operacijo rekonstrukcije srčne zaklopke nemara lahko zagotovil, vendar ji vse do 18. 10. 2017 ni bila omogočena obravnava pri otroškem srčnem kirurgu, ki bi bil pripravljen izvesti takšno operacijo. Navaja, da je bila po skoraj treh letih prizadevanj predstavljena kirurgu dr. B. B. iz Italije, ki je na konziliju 18. 10. 2017 sprejel izvedbo operacije, vendar ni določil njenega datuma. Zatrjuje, da je edina možna izvedba operacije postala nemogoča, ker je UKC A. z dr. B. B. prekinil sodelovanje. Navaja, da nikoli ni bila uvrščena v čakalni seznam, saj ni prišlo do odločitve, da bi operacijo izvedli v Sloveniji in ji UKC A. do 2018, ko je nastopil zadnji čas za izvedbi operacije, ni zagotovil ustreznega drugega tujega kirurga. Trdi, da dogovarjanja dr. D. D. z dr. E. E. iz bolnišnice na Češkem v februarju 2018, da bi operacijo izvedel dr. C. C., o čemer ni bila obveščena, ni mogoče šteti za realno možnost zagotovitve operacije. Poudarja, da govoriti o čakalnem seznamu za operacijo, na kateri bi imeli enega pacienta, ni smiselno, saj gre v takšnih primerih za vprašanje, ali je slovensko zdravstvo sposobno operacijo pravočasno opraviti. Meni, da je do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičena, ker ji ni bila dana možnost pravočasnega zdravljenja, kar je treba obravnavati enako, kot da bi čakala na seznamu. Trdi, da je dr. B. B. 18. 10. 2017 izrazila željo, da želi biti operirana čim prej, vendar ni imela možnosti formalno podati privolitve. Zatrjuje, da ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa tožena stranka meni, da je odklanjala operacijo, ki ji ni bila omogočena. Soglaša z odločitvijo o povrnitvi stroškov zdravljenja v tujini z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva, ko so nastali.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da ni podana pavšalno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so bile možnosti zdravljenja tožnice v Sloveniji izčrpane.

6. Predmet sodne presoje v tej zadevi je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 2. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga z dne 22. 1. 2018 za odobritev zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ta določa, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Gre za spor o pravici do zdravljenja v tujini in o povračilu stroškov operacije, rekonstrukcije srčne zaklopke (Ebsteinova anomalija), opravljene 7. 3. 2018 v F. (Anglija). Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bile pri tožnici izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji in presežena najdaljša dopustna čakalna doba, zato ji je pravico do zdravljenja v tujini priznalo.

7. O pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče prvič odločilo s sodbo Psp 123/2022 z dne 23. 2. 2022, tako da jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 3/2023 z dne 21. 2. 2023 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v obravnavanem sporu za presojo izčrpanih možnostih zdravljenja4 ni pomembno vprašanje različnih metod operacije, saj je bila tožnici v Sloveniji na voljo enakovredna metoda zdravljenja, kot je bila izvedena marca 2018 v F.5 Ob tem je opozorilo, da vprašanje, ali je upravičena odločitev tožnice, da ne opravi posega, ni v presoji izvedenca, temveč sodišča. Poudarilo je, da je za pravilno odločitev treba odgovoriti na vprašanje, zakaj tožnici ni bil zagotovljen operativni poseg, torej ali je po pogovoru z dr. B. B. dne 18. 10. 2017 dejansko prišlo do okoliščin oziroma razmer, ki bi jih lahko opredelili kot izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, ali pa se je tožnica pred tem oziroma takoj po tem sama odločila za poseg v F. Po napotilu Vrhovnega sodišča RS je bilo treba ugotoviti sosledje dogodkov v drugi polovici leta 2017 in odgovoriti na vprašanje, ali do operativnega posega v okviru javne zdravstvene mreže ni prišlo zaradi razlogov na strani tožnice ali tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji upoštevalo mnenje izvedenca dr. G. G., da tožnici vse od leta 2015, ko je bil indiciran operativni poseg, ni bil zagotovljen kardiokirurg, štelo je, da so bili tuji kirurgi fizično prisotni le v zvezi z izvajanjem operativnih posegov in niso bili stalno dosegljivi za paciente, da ni obstajala enakovredna metoda zdravljenja oziroma da je bilo pri tožnici treba opraviti poseg poprave zaklopke, a ji ni bil zagotovljen ustrezen kardiokirurg, s katerim bi se lahko pogovorila, zato je razumljivo, da je poseg odklonila. Sklenilo je, da je treba pravni standard izčrpanih možnosti zdravljenja kljub dejstvu, da ji je bila dana možnost posega rekonstrukcije srčne zaklopke oziroma (podrejeno) zamenjave srčne zaklopke v okviru UKC A., razumeti tako, da tožnici poseg ni bil zagotovljen, saj je prihajalo do prekinitev pogodb s pogodbenimi partnerji UKC A. in tako ni bila zagotovljena varna metoda oprave posega. Navedena presoja sodišča prve stopnje ni materialnopravno pravilna.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pri tožnici leta 2015 potrjena indikacija za operativni poseg; da je bila tožničina medicinska dokumentacija posredovana dr. B. B., ki je s tožnico 18. 10. 2017 opravil razgovor in ji pojasnil, da operacija ni bila nujna, vendar je bila indicirana; da je prišla v poštev rekonstrukcija trikuspidalne srčne zaklopke in da se šele operativno pokaže, ali je to mogoče oziroma ali je mogoča samo menjava; da je imel UKC A. od 22. 5. 2015 do 15. 11. 2017 sklenjeno pogodbo o sodelovanju z dr. B. B., dne 1. 11. 2017 pa je bil sklenjen sporazum z Univerzitetno bolnišnico v H. na Češkem, ki je bil veljaven do 30. 4. 2018. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bila po poteku tega sporazuma z dr. C. C. sklenjena podjemna pogodba; da je bil v obdobju 2017 in 2018 v tujino poslan en bolnik z Ebsteinovo anomalijo, pri katerem so napravili rekonstrukcijo trikuspidalne zaklopke 7. 1. 2018 v I. (Češka); da je bilo za bolnike med letoma 2015 do 2018 poskrbljeno in da je tožnica 3. 4. 2017 poseg odklonila.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila omogočena operacija od leta 2015 glede na dejstvo, da je tožnica operativni poseg odklonila. Iz dopisa UKC A. z dne 31. 3. 2015 (l. št. 40) namreč izhaja, da so na kongenitalnem kardiokirurškem konziliju 24. 3. 2015 pregledali tožničino dokumentacijo in podali mnenje, da obstaja indikacija za operacijo trikuspidalne zaklopke ter ji svetovali krajšo hospitalizacijo za preiskave. Lečeča kardiologinja dr. D. D., ki je spremljala njeno zdravstveno stanje, jo je prosila za pisno privolitev za hospitalizacijo oziroma operacijo. Nadalje iz dopisa z dne 28. 2. 2017 (priloga A 5), ki ga je tožnici posredovala dr. D. D. po prejemu izvida MR srca, izhaja, da so postavili indikacijo za operacijo in predoperativne preiskave že pred dvema letoma in da meni, da je sedaj čas za hospitalizacijo, opravo preiskav in predstavitev na kirurškem kongenitalnem konziliju. Dodatno je iz obvestila tožnici z dne 3. 4. 2017 (priloga C 4) razvidno, da se je tožnica strinjala s predvideno operacijo, vendar je odklanjala hospitalizacijo in poseg v A. Pri dr. D. D. se je 16. 3. 2017 zglasila, da bi se pogovorila glede indikacije za operacijo. Želela je prevzeti medicinsko dokumentacijo in jo poslati v tuj center.

11. Da tožnica vse do oktobra 2017 ni podala soglasja za operativni poseg v okviru UKC A., potrjuje obvestilo tožnici z dne 24. 10. 2017 (priloga A 6),6 iz katerega izhaja, da je bila tožnici po kardiološkem konziliju z dne 18. 10. 2017 v razgovoru z dr. D. D. in dr. B. B. predlagana rekonstrukcija srčne zaklopke.7 Mnenja so bili, da je bolje, da se tožnica operira, preden zanosi. Dr. B. B. ji je obrazložili srčno napako, predstavil možnost kirurškega zdravljenja in indiciral operacijo, ki ni bila nujna. V obvestilu pacientu o opravi razgovora je izrecno navedeno, da je takšno razlago tožnica razumela. Dogovorili so se, da bo o času operacije tožnica razmislila in bo odločitev sporočila dr. D. D. 12. Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini.8 Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako. Dr. D. D. je tožnico aprila 2017 predstavila na kongenitalnem kardiološkem konziliju kirurgu dr. B. B. iz Italije. Dr. B. B. je po konziliju v mesecu aprilu 2017 nato oktobra 2017 podal svoje mnenje. Navedeno izhaja iz pisnega odgovora dr. D. D. (l. št. 39). Kot ključne okoliščine ni mogoče šteti prekinitve sodelovanja UKC A. z dr. B. B. in začetek sodelovanja z novim referenčnim centrom, saj je bilo sodelovanje s tujimi referenčnimi centri oziroma s posameznimi kirurgi v spornem obdobju vedno zagotovljeno. Iz odgovora UKC A. z dne 21. 4. 2021 (l. št. 170), ki ga je povzelo tudi sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da so od leta 2015 do 2018 na področju otroške srčne kirurgije vseskozi sodelovali s tujimi kirurgi. Sprva z dr. B. B. iz Italije in nato do 30. 4. 2018 z referenčnim centrom iz Češke. Po poteku sporazuma so sklenili podjemne pogodbe s posameznimi kirurgi, tudi dr. C. C.9

13. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva. Pogodbe, sklenjene z referenčnim centrom iz Italije in nato iz I. (Češka) z UKC A., s pomočjo katerih so se težje in bolj tvegane operacije opravile v tujini, so zagotavljale srčnega kirurga, ki bi lahko opravil poseg tudi pri tožnici. Dejstvo, da so se operacije z napotitvijo k tujemu kirurgu v okviru javne zdravstvene mreže dejansko izvajale, izhaja iz odgovora UKC A. z dne 21. 4. 2021. Pojasnjeno je, da je bil 7. 1. 2018 v I. poslan en bolnik z Ebsteinovo anomalijo, ki so mu napravili rekonstrukcijo trikuspidalne zaklopke. Torej je bila v okviru UKC A. zagotovljena prav takšna operacija, ki jo je tožnica opravila v F. (Anglija). Operacija se tako v okviru javne zdravstvene mreže pri tožnici ni izvedla, vendar ne zato, ker so bile v Sloveniji možnosti zdravljenja izčrpane, temveč zato, ker se je tožnica tako odločila sama. Nenazadnje iz izpovedi tožnice izhaja, da se je že konec novembra oziroma v začetku decembra 2017 (l. št. 56) odločila za operacijo v F. 14. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg. Zapis tožnice v pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko upravno odločbo z dne 26. 2. 2018 potrjuje, da je bila z možnostjo operacije pri češkem kirurgu seznanjena.10 Iz besedila pritožbe izhaja, da je menila, da so bile zanjo v trenutku, ko je dr. B. B. prekinil pogodbo, izčrpane vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, ker ji je konzilij predlagal dr. B. B. kot prvo izbiro, kljub temu, da imela na voljo tudi možnost operacije v centru v I. 15. Po presoji pritožbenega sodišča osebna presoja tožnice o izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji v okoliščinah konkretnega primera ni odločilna. Iz tožničinega dopisa z dne 31. 1. 2018,11 naslovljenega na Kongenitalni kardiološki konzilij UKC A., izhaja, da se je odločila, da nadaljuje zdravljenje pri dr. J. J., saj on in njegova ekipa menijo, da je možno popravilo zaklopke po najnovejši in trenutno najbolj uspešni tehniki, ter ima dobre izkušnje z operacijo EA pri odraslih bolnikih, in ne zato, ker ji zdravljenje v Sloveniji ne bi bilo omogočeno. Tožnica naproša za odobritev zdravljenja v F. pri dr. J. J., ker si želi, da bi bila operacija uspešna, in da se ji na ta način omogoči normalno življenje. Izrecno je zapisala, da je na operacijo naročena 7. 3. 2018. 16. Na odločitev v zadevi ne vpliva, da je bila tožnica 15. 2. 2018 predstavljena še na kongenitalnem srčnem konziliju, ki je odločil, da bi operacijo izvedel dr. C. C. iz referenčnega centra v I. Tožničin dopis, datiran na dan 31. 1. 2018, je bil sestavljen pred konzilijem z dne 15. 2. 2018, o katerem tožnica ni bila obveščena. Dejstvo, da tožnica z izvedbo konzilija ni bila seznanjena, pri vprašanju izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji zato ni relevantno, saj se je tožnica še pred konzilijem dogovorila za operacijo pri dr. J. J. v F. in imela določen tudi datum operacije.

17. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so razlogi, kot izhajajo iz mnenja sodnega izvedenca dr. G. G., ki se sklicuje na pomanjkanje dostopa do kardiokirurga, neobstoj enakovredne metode zdravljenja in varne metode oprave posega, taki razlogi, ki bi utemeljevali odločitev o izčrpanih možnostih zdravljenja. Operacija je bila v obravnavnem primeru mogoča v okviru javne zdravstvene mreže s pomočjo tujega referenčnega centra oziroma pogodbenih partnerjev iz tujine, in sicer sprva s pomočjo dr. B. B. iz Italije, po prekinitvi njegove sodelovanja pa s pomočjo centra v I. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS je imela tožnica možnost uveljavljati pravico do enakovrednega posega, kot ga je bila deležna v F. v okviru izvajalcev javne zdravstvene službe. Na ta način ji je bil zagotovljen dostop do kardiokirurga in oprava potrebnega posega.

18. Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija),12 sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da v obravnavani zadevi niso bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji in tako niso izpolnjeni pogoji iz 44.a člena ZZVZZ. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 23. 4. 2018 in 26. 2. 2018 ter priznanje pravice do zdravljenja v tujini in povrnitve stroškov tega zdravljenja.

20. Sprejeta odločitev je vplivala na odločitev o stroških postopka. Ker tožnica v postopku ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije stroške postopka.13 1 Ur. l. RS, št. 15/2008 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 4 Pojem izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na okoliščine konkretnega primera zapolnjuje sodna praksa. Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da so v primeru, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. 5 To je rekonstrukcija trikuspidalne srčne zaklopke. 6 Na ta dopis se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. 7 Šele intraoperativno se lahko pokaže, ali je to mogoče. Obstajala je možnost, da bi bila mogoča samo menjava trikuspidalne zaklopke z biološko. 8 Izjemoma so kakšne druge okoliščine ključne pri presoji izčrpanih možnosti zdravljenja. Tako se je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 167/2018 z dne 4. 6. 2019 sklicevalo na poročilo Komisije za presojo dejavnosti otroške srčne kirurgije v UKC A. z dne 9. 7. 2015, ki je ugotovila, da ni varnega okolja, v katerem bi lahko nadaljevali z operacijo srčnih napak v A., in je za paciente, ki potrebujejo popravo prirojenih srčnih napak bolje poskrbljeno pri zunanjih ustanovah. V obravnavani zadevi poročilo ne more biti relevantno, saj se ne nanaša na obdobje, ko se je tožnica odločala za operativni poseg. 9 Dr. B. B. je nazadnje opravil operacijo v UKC A. novembra 2017. Pred tem je v letu 2017 operiral 21 bolnikov. 10 Ta se nahaja v upravnem spisu. 11 Tudi ta je v upravnem spisu. 12 Poizvedbo o operaciji v tujini je tožnica opravila že v mesecu aprilu 2017. 13 Stroški prevoda tolmača v višini 200,00 EUR.