Jedro

Predmet denacionalizacije je lahko le premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.4.2004, s katero sta bila na podlagi določbe 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list, št. SFRJ 47/86 p.b.) odpravljena dopolnila odločba Upravne enote Tolmin z dne 20.6.2003, ter popravni sklep istega upravnega organa z dne 30.6.2003. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se upravičencu A.A. za zaplenjene nepremičnine parc. št. 15 stavba v izmeri 173 m2, parc. št. 16 stavba v izmeri 64 m2, parc. št. 5 pašnik v izmeri 220 02 (s popravnim sklepom z dne 30.6.2003 popravljeno tako, da se glasi v izmeri 220 m2) in 3/2 travnik v izmeri 300 m2, vpisane v vl. št. 85 k.o. V., prizna odškodnina v obveznicah SOD v skupnem znesku 177.414,06 DEM, kar znaša 90.710,37 EUR, preračunano po fiksnem menjalniškem tečaju EUR do DEM na dan 1.1.2001 (1. točka izreka), ki jih je zavezanka dolžna izročiti v začasno upravljanje skrbnici B.B. v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), ter da so v postopku nastale stroške cenitve v znesku 68.810,00 SIT poravnale vlagateljice zahteve za denacionalizacijo (3. točka).

Odločitev tožene stranke, ki je odpravila prvostopno dopolnilno odločbo, temelji na stališču, da naj bi bile nepremičnine v vl. št. 85 k.o. V., o vrnitvi katerih se odloča v postopku denacionalizacije, izločene iz zaplembe, zato do njihove zaplembe oziroma podržavljenja sploh ni prišlo. Denacionalizacijski upravičenec naj bi bil upravičen le do denacionalizacije kupnine za obravnavane nepremičnine, ki naj bi jo G.G. po sodbi Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25.6.1948, moral plačati "splošni ljudski imovini".

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da do podržavljenja nepremičnin v vl. št. 85 k.o. V. naj ne bi prišlo. Obravnavane nepremičnine naj bi bile iz zaplembne mase izločene, zato niso mogle biti podržavljene zatrjevanemu denacionalizacijskemu upravičencu. S sodbo takratnega Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25.6.1948, je bilo namreč odločeno, da se obravnavane nepremičnine izločijo iz zaplembene mase in da pripadajo G.G. proti temu, da plača splošni ljudski imovini znesek 9.600 din. Odločitev takratnega sodišča temelji na obstoju dogovora, na podlagi katerega naj bi zatrjevani denacionalizacijski upravičenec kupil sporne nepremičnine prav za G.G. Na omenjeno pravnomočno sodbo in razloge, navedene v njej, pa naj bi bila tožena stranka glede na 158. člen Ustave RS vezana. Zato naj bi šlo v obravnavanem primeru za denacionalizacijo terjatve, kolikor je ta glede na 8. člen ZDen lahko sploh predmet odločanja v postopku denacionalizacije.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do listin, ki so bile priložene tožbi, oziroma, na katere se je v tožbi sklicevala. Sicer pa naj bi spregledalo okoliščine, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena, in sicer - A.A. naj bi bilo zaplenjeno vse premoženje, vključno z nepremičninami vl. št. 85 k.o. V., o vračanju katerih se odloča v tem postopku, tožba zaradi izločitve omenjenega vložka zato ni bila vložena zoper njega, temveč zoper splošno ljudsko imovino, subjektivne meje pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25.6.1948, se zato ne raztezajo na A.A. Pomeni, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga zaslišanje prič (A.U., M.G. in drugih), ki so bile priča takratnih dogodkom. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravi izpodbijana odločba tožene stranke, oziroma podrejeno, da se razveljavi izpodbijana sodba in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba tožeče stranke je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče jo je obravnavalo kot pritožbo po omenjenem zakonu na podlagi 2. odstavka 107. člena, saj je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta.

V zadevi je sporno ali so bile nepremičnine, ki so predmet postopka denacionalizacije (parc. št. 15, 16, 5 ter 3/2 vl. št. 85 k.o. V.) podržavljene A.A. na podlagi Zakona o zaplembi in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46), ki je v 19. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) naveden kot podlaga za denacionalizacijo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavanem primeru sporne nepremičnine z aktom o podržavljenju niso prešle v splošno ljudsko premoženje. Predmet denacionalizacije pa je po 2. odstavku 8. člena ZDen lahko samo tisto premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino, kar pa v obravnavanem primeru ni.

Zaplembenega postopka, kot ga je urejal Zakon o zaplembi in o izvrševanju zaplembe, po presoji pritožbenega sodišča, ni dopustno deliti na posamezne faze, ampak ga je treba obravnavati kot celoto. Zaplemba se je sicer res izvedla na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali kakega drugega državnega organa, ki ga je zakon določal (13. člen zakona), vendar pa so smele tretje osebe pri izvedbi zaplembe uveljavljati izločitvene zahtevke glede zaplenjenega premoženja (20. člen zakona). O izločitvenih zahtevkih, ki so se uveljavljali med izvrševanjem zaplembe, pa je odločalo sodišče, ki izvršuje zaplembo (1. odstavek 21. člena zakona).

Sodbo z dne 25.6.1948 je takratno Okrajno sodišče v Tolminu izdalo med izvrševanjem zaplembenega postopka. Na njeni podlagi je bila splošna ljudska imovina dolžna priznati, da se nepremičnine, vpisane pod vl. št. 85 k.o. V., izločijo iz zaplembene mase v zadevi A.A. in da te nepremičnine pripadajo tožeči stranki G.G. proti temu, da plača toženi stranki (torej splošni ljudski imovini) znesek 9.600,00 din. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo z navedeno sodbo odločeno o izločitvenem zahtevku tretje osebe - G.G. Na pravilnost takšnega zaključka kaže dejstvo, da v odločbi Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 19.11.1948, pod točko a) med nepremičninami, ki se po Zakonu o zaplembi in o izvrševanju zaplembe prenesejo v last FLRJ, kot splošno ljudsko premoženje, niso navedene nepremičnine, vpisane v vl. št. 85 k.o. V., pač pa se pod točko b) navaja kot gotovina, ki preide v splošno ljudsko premoženje, znesek 9.600,00 din po sodbi G 35/48. Na pravilnost navedenega zaključka, torej, da obravnavane nepremičnine niso prešle v splošno ljudsko premoženje, kaže tudi vpis v b) listu zemljiške knjige za vl. 85 k.o. V. Z njim je bila namreč izbrisana zaznamba zaplembenega postopka za nepremičnine v navedenem zemljiškoknjižnem vložku kot brezpredmetna.

Ker je bilo torej sporno nepremično premoženje v smislu 20. člena Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe izločeno iz zaplembenega premoženja, ni podlage za zaključek, da je bilo podržavljeno s pravnomočno odločbo, s katero je bilo uvedeno zaplembeno postopanje.

Z ozirom na ureditev v Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe so brezpredmetni pritožbeni ugovori, po katerih naj bi že z izdajo odločbe Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 13. maja 1948 obravnavane nepremičnine prešle v splošno ljudsko premoženje oziroma, da je podana pravna in dejanska podlaga za njihovo denacionalizacijo. S sodbo, ki jo je izdalo sodišče med izvrševanjem zaplembe, je bilo odločeno o izločitvenem zahtevku tretje osebe glede zaplenjenega premoženja, kar sta tožniku pravilno pojasnila tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje. Zaslišanje predlaganih prič pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljeno novoto. V pritožbi se smejo navajati nova dejstva in novi dokazi le ob pogojih, določenih v 1. odstavku 74. člena ZUS-1, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.