Jedro

V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti (potrebne) stroške postopka, vendar pa ZDSS-1, ki je v razmerju do ZPP specialen zakon, v postopkih pred delovnim sodiščem v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja glede stroškov določa drugačno ureditev. V takšnih sporih namreč v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V tem individualnem sporu je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo vse tožnikove tožbene zahtevke glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri odločitvi o stroških pa je pravilno izhajalo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke: 1. za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2007 nezakonita; 2. za ugotovitev, da njegovo delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na njegovo delovno mesto in 3. da mu je tožena stranka dolžna priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja v roku 15 dni in sicer tako, da od bruto plače 728,31 EUR obračuna in za tožnika plača prispevke in davke, neto znesek v višini 600,00 EUR pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za posamezni mesec za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poziva nazaj na delo, vse do plačila (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je v delu odločitve, da sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožniku naloži, naj ji v roku 8 dni povrne vse priglašene stroške postopka (692,35 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je že v postopku na prvi stopnji opozarjala, da tožnik s tožbo in nadaljnjim pravdanjem zlorablja svoje pravice, sodišče prve stopnje pa se o teh trditvah ni izreklo. Po oceni tožene stranke tožnikovo zatrjevanje neresničnih in nepomembnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje predstavlja zlorabo pravic, saj je tako ravnanje v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Tožnik je tožbo očitno vložil le zato, da ne bi zamudil prekluzivnega roka. V postopku na prvi stopnji je zatrjeval napačna dejstva, jih zatrjeval prepozno ali pa zanje ni ponudil nobenih dokazov, se skliceval na predpise, ki so za ta spor popolnoma nepomembni, predlagal nepotrebne dokaze, nekatere njegove navedbe pa so bile tako pavšalne, da nanje ni bilo mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo nobenih pravnih vprašanj, vsebina predloženih listin pa je bila nedvoumna, zato je sodišče prve stopnje ni presojalo. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu moralo ugotoviti le, ali je tožena stranka na tožnikovem delovnem mestu zaposlila novega delavca in, ali je bil odpovedni razlog utemeljen. Prvo je zaslišan kot stranka zanikal že tožnik, odpovednega razloga pa niti ni izpodbijal. Tožnik tudi v izpovedbi ni navedel ničesar, kar bi mu koristilo. Od stranke se pričakuje vsaj povprečno skrbno pravdanje, tožnikovo ravnanje pa tega kriterija ne izpolnjuje. Tožena stranka se pravdanju ni mogla izogniti, zato so ji nastali nepotrebni stroški. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero tožena stranka smiselno opozarja v pritožbi, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med strankama v tem sporu ni sporno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2007 iz poslovnega razloga. Glede tega je sodišče prve stopnje v zadevi ugotovilo vsa relevantna dejstva in zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti (potrebne) stroške postopka, vendar pa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki je v razmerju do ZPP specialen zakon, v postopkih pred delovnim sodiščem v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja glede stroškov določa drugačno ureditev. V takšnih sporih namreč v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. ZDSS-1 definicije pojma zlorabe pravic ne vsebuje, ga pa v drugem odstavku 11. člena opredeljuje ZPP kot uporabo pravic z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

V tem individualnem sporu je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo vse tožnikove tožbene zahtevke, pri odločitvi o stroških pa izhajalo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in v II. točki izreka odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je tožnik v postopku na prvi stopnji zlorabljal svoje pravice, s čemer mu po vsebini očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje do tega jasno opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je zapisalo, da je glede na dejstvo, da v zadevi ni bila sporna le vsebina delovnega mesta, za katerega je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak vsaj še vprašanje toženkinega zaposlovanja drugih delavcev, ocenilo, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zlorabljal procesnih pravic.

Tožena stranka pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) v pritožbi uveljavlja le pavšalno, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje tožniku naložiti plačilo njenih pravdnih stroškov, ker je ta z vložitvijo tožbe in nadaljnjim (po oceni tožene stranke slabim) pravdanjem zlorabil svoje procesne pravice. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik z ravnanjem, na katerega je opozarjala v postopku na prvi stopnji in katerega opisuje tudi v pritožbi, toženi stranki namen škodovati ali, da je z njim zasledoval cilj, ki nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Zgolj vložitev tožbe, ki je neutemeljena, ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, saj bi to v skrajnem primeru pomenilo, da bi vsaka pravda pomenila zlorabo pravice do sodnega varstva (ali s strani tožeče stranke, ki je vložila neutemeljeno tožbo, ali pa s strani tožene stranke, ki se je zahtevku neutemeljeno upirala). Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da uveljavljanje sodnega varstva s strani tožnika ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, zato v celoti pritrjuje izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na izid.