Jedro

Sodišče pa ne more in tudi ne sme glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) samo ugotavljati dejstev (to sme le izjemoma v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki), ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz predloženih računov. Le sklicevanje na izstavljene račune brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo njihovo višino, ne more zadostiti zahtevi glede utemeljenosti zahtevka po višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 12092/2005 z dne 14. 12. 2005, s katerim je dolžniku v roku 8 dni naloženo plačilo glavnice v znesku 71,69 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti glavnice do 29. 11. 2005 v znesku 15,78 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 87,47 EUR od 30. 11. 2005 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 97,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne. Ugotovilo je, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu, temveč je zahtevano pravno posledico opiral le na predložen dokaz, ne da bi zatrjeval dejstva, ki bi jih ta dokaz potrjeval. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravilo o materialnem procesnem vodstvu. Poleg tega toženka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožnika z dne 23. 8. 2010, katero je po vsebini šteti kot tožbo, zaradi česar bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Navedel je tudi, da omenjene terjatve vtožuje na podlagi priloženih računov, pri tem pa je pojasnil temelj, ceno in način izračuna višine terjatve iz naslova plačila okoljske dajatve. V tej smeri je podal ustrezno trditveno podlago. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ji v celoti ugodi, toženka pa mu povrne stroške pritožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V zvezi s kršitvijo pravila o materialnem procesnem vodstvu je najprej pojasniti, da navedene kršitve v postopku v sporih majhne vrednosti glede na zgoraj navedeno ni mogoče uveljavljati. Pa tudi sicer materialno procesno vodstvo v teh postopkih ne more biti uspešno, saj se dejstva in dokazi, navedeni po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP ne upoštevajo (453. člen ZPP). Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, saj gre v konkretni zadevi za postopek, ki se je po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljeval v pravdi, toženka pa je svoje navedbe, s katerimi je nasprotovala plačilu zahtevane terjatve, podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

7. Tožnik v konkretnem primeru od toženke zahteva plačilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode. Sodišče druge stopnje v tej zvezi v izogib ponavljanju v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal ustreznih trditev glede višine tožbenega zahtevka. Glede na pritožbeno grajo pa je še dodati, da zgolj navedba, da omenjene terjatve vtožuje na podlagi predloženih računov, ne da bi ob tem tožnik pojasnil, iz katerega obdobja te izvirajo in na kakšen način je bila izračunana višina v konkretnem primeru, ne zadosti trditveni podlagi oziroma zahtevi po sklepčnosti zahtevka. Res je sicer tožnik navedel pravno podlago, na podlagi katere so porabniki vode dolžni plačevati okoljsko dajatev in tudi, na kakšen način se računa višina okoljske dajatve, vendar pa za vtoževano terjatev ni podal nobenega konkretnega izračuna, kako je višino terjatve izračunal glede na porabljeno količino vode, niti koliko je bilo porabljene vode in tudi ni navajal, za katero obdobje terjatev vtožuje, kar bi glede na konkretizirane ugovorne navedbe toženke o porabljeni količini vode in plačilu terjatve vsekakor moral. Sodišče pa ne more in tudi ne sme glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) samo ugotavljati dejstev (to sme le izjemoma v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki), ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz predloženih računov. Le sklicevanje ne izstavljene račune brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo njihovo višino, torej ne more zadostiti zahtevi glede utemeljenosti zahtevka po višini.

8. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).