Jedro

Iz sodbe hrvaškega sodišča izhaja, da sta tudi v novem postopku pred istom prvostopenjskim sodiščem nasprotna udeleženca nasprotovala tožbenemu zahtevku v svojih ugovorih, torej sta v postopku sodelovala. Vprašanje, ali sta bila pravilno in pravočasno vabljena ma glavno obravnavo, in ali je bila sodba vročena, glede na povedano, sploh ni pomembno in tudi ustreznih potrdil ni potrebno priložiti (3. točka prvega odstavka 21. člena in 2. točka drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o zavrnitvi predloga za priznanje sodbe spremeni tako, da se glasi: "V Republiki Sloveniji se prizna sodba Trgovačkog suda Split, opr. št. XVP-4847/94 z dne 15. julija 1994."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlagatelj predložil sodbo Trgovačkog suda Split, opr. št. XVP-4847/94 z dne 15.7.1994 v izvirniku in overjenem prevodu in potrdilo o pravnomočnosti.

Ugotovilo pa je tudi, da je iz uvoda sodbe Trgovačkog suda Split razvidno, da nasprotna udeleženca (takrat kot toženca) nista bila prisotna na glavni obravnavi, na kateri je bila zoper njiju izdana sodba. Prvostopenjsko sodišče je zato zavrnilo predlog za priznanje. Mnenja je bilo namreč, da je glede na tretjo točko prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS - MP, št. 10/1994 - v nadaljevanju PPPH) predpostavka za priznanje hrvaške sodne odločbe predložitev potrdila, da je bil udeleženec pravočasno in pravilno vabljen na obravnavo. Poleg tega pa predlagatelj ni predložil potrdil o vročitvi sodbe Trgovačkog suda Split, kar bi sicer po mnenju prvostopenjskega sodišča tudi moral storiti za dosego priznanja.

Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložil pritožbo predlagatelj. V pritožbi je podal svoje mnenje, da priznanje tuje sodne odločbe ob uporabi 96. člena ZMZPP ni dopustno le, če nasprotni udeleženec ni mogel sodelovati v postopku, da pa tega nobeden od obeh nasprotnih udeležencev ni ugovarjal. Pritožba je utemeljena.

Predpostavke za priznanje civilne sodne odločbe, izdane po sodišču Republike Hrvaške, so opredeljene v prvem odstavku 21. člena PPPH in v drugem odstavku 22. člena PPPH. 3. točka prvega odstavka 21. člena PPPH posebej ureja predpostavke za priznanje v nenavzočnosti nasprotnih strank izdane sodbe, če se nasprotna udeleženca nista pojavila in nista sodelovala v postopku. V takšnem primeru morata biti nasprotna udeleženca vsaj pravilno in pravočasno obveščena o postopku, sicer priznanje tuje sodne odločbe ni dopustno. Iz besedila navedene norme je razvidno, da mora predlagatelj zatrjevati in dokazati pravilno in pravočasno obveščenost o postopku le v primeru, če se nasprotna udeleženca v postopku niti nista pojavila niti (kako drugače) sodelovala. Če pa sta v postopku sodelovala, na primer z vložitvijo odgovora na tožbo, potem predlagatelju ni potrebno niti zatrjevati niti dokazati pravilnosti in pravočasne obveščenosti o postopku. Glede na 2. točko drugega odstavka 22. člena PPPH predlagatelju tudi ni potrebno predložiti potrdila o pravilnem in pravočasnem vabljenju na obravnavo, če sta sodelovala v postopku.

Iz sodbe hrvaškega sodišča izhaja, da je bila sprva zoper nasprotna udeleženca 1993 izdana prvostopenjska sodba, ki jo je Visoki trgovački sud RH Zagreb deloma razveljavil in vrnil v novo sojenje. Tudi v novem postopku pred istim prvostopenjskim sodiščem sta nasprotna udeleženca nasprotovala tožbenemu zahtevku v svojih ugovorih (stran 3 prevoda sodne odločbe), torej sta v postopku sodelovala. Vprašanje, ali sta bila pravilno in pravočasno vabljena na glavno obravnavo, in ali je bila sodba vročena, glede na povedano, sploh ni pomembno in tudi ustreznih potrdil ni potrebno priložiti (3. točka prvega odstavka 21. člena in 2. točka drugega odstavka 22. člena PPPH).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je sodba Trgovačkog suda Split, katere priznanje se zahteva, pravnomočna in izvršljiva po hrvaškem pravu. Ker se sodba nanaša na znižanje plačila po 621. členu ZOR za opravljeno delo po podjemni pogodbi, zanjo ni podana izključna pristojnost slovenskega sodišča. Ugovori, da je že bila izdana sodna odločba v isti zadevi pred slovenskim sodiščem ali da teče že prej začeti pravdni postopek, niso bili podani in tudi niso sodno poznani. Vse predpostavke za priznanje sodbe Trgovačkog suda Split, opr. št. XVP-847/94 z dne 15. julija 1994, so torej podane.

Glede na 4. točko 358. člena ZPP v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP je predlagateljeva pritožba utemeljena, tako da ji je Vrhovno sodišče ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka. O stroških postopka ni odločalo, ker v to smer ni bil postavljen nikakršen zahtevek.