Jedro

Toženca sta se v sporno stanovanje vselila brez veljavnega pravnega naslova, torej nezakonito, dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah pa ne omogočajo sklepanja o morebitnem saniranju takšne vselitve. Tako je pravna ocena izpodbijane sodbe, temelječa na določbi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), sprejemljiva. Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, to stanovanje uporablja nezakonito. Lastnik (tožeča stranka) je zato utemeljeno vložil proti tožencema tožbo na izpraznitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata izprazniti dvosobno stanovanje v stanovanjski hiši v M., prvo nadstropje, št. 5 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sporno stanovanje sta se res vselila brez pravnega naslova, vendar sledeč vzgledu in ob vzpodbudi številnih vseljencev, ki so se v času, ko so se praznila oficirska stanovanja, vseljevali v hišo na G. 39 v M. in drugod. Prepričana sta bila, da bosta izposlovala sklenitev ustrezne najemne pogodbe. Hišni svet njuni vselitvi ni nasprotoval. Kasneje sta razmišljala o nakupu stanovanja in sta ga pripravljena odkupiti še danes. V kratkem se bo povečala njuna družina, zaradi česar bi z izselitvijo bila ogrožena njuna življenjska eksistenca.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Sklicevanje na ravnanje tožeče stranke v zatrjevanih drugih podobnih ali enakih primerih je pravno neupoštevno. Toženca sta se v sporno stanovanje vselila brez veljavnega pravnega naslova, torej nezakonito, dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah pa ne omogočajo sklepanja o morebitnem saniranju takšne vselitve. Tako je pravna ocena izpodbijane sodbe, temelječa na določbi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), sprejemljiva. Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, to stanovanje uporablja nezakonito. Lastnik (tožeča stranka) je zato utemeljeno vložil proti tožencema tožbo na izpraznitev. Ravnanje hišnega sveta ob vselitvi teh ugotovitev ne spreminja.

Predmet revizijske presoje pa tudi ne morejo biti revizijske navedbe, ki se nanašajo na željo tožencev, da bi s tožečo stranko sklenila najemno pogodbo ali stanovanje morebiti odkupila. Isto velja za trditve socialnega značaja, ki se nanašajo na zatrjevano povečanje družine tožencev in s tem povezano eksistenčno ogroženost ob izselitvi.

Ob ugotovitvi, da niso podani niti razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).