Jedro

Tožniku je bila pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH. Iste dobe pa ni mogoče upoštevati tudi pri odmeri pokojnine, ki je bila tožniku priznana pri toženi stranki. Tožnik je namreč izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila zato skladno z 21. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2014 v celoti in odločba št. ... z dne 11. 11. 2013 v delu glede višine starostne pokojnine in da se ta določi v višjem znesku, ter da se izplačani zneski poračunajo in razlika izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik navaja, da je dopolnil 13 let 4 mesece in 14 dni delovne dobe v času od 4. 1. 1971 pa do 31. 8. 1986 v skupni državi SFRJ. Doba torej ni bila dosežena v tuji državi. Če sodišče in tožena stranka enako uporabljata Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, kot to izhaja iz razlogovanja v izpodbijani odločbi, so v tem primeru tožniku kratene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mu gredo po ustavni ureditvi Republike Slovenije. Gre za kršitev tako ekonomskih kot tudi socialnih pravic. Državljani Republike Slovenije so pred zakonom enaki. Zavarovanci, ki so upokojeni do uveljavitve prej navedenega Sporazuma so imeli drugačne pravice od tistih, ki so se upokojili po uveljavitvi Sporazuma. Do uveljavitve Sporazuma se je delovna doba, dopolnjena v BIH štela kot slovenska delovna doba. Po mnenju tožnika Sporazum ne predstavlja mednarodne pogodbe. Nadalje tožnik še navaja, da mu je tožena stranka odmerila pokojnino za 26 let in 6 mesecev, ne pa tudi za 3 mesece in 19 dni, kljub temu da so bili za omenjeno obdobje plačani prispevki za pokojninsko zavarovanje. Odmerjena pokojnina za 3 mesece in 19 dni znaša 5,35 EUR na mesec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 11. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 578,60 EUR na mesec od 10. 8. 2013 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

7. Glede na pritožbene navedbe ni sporno, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 26 let 9 mesecev in 19 dni. Uveljalja pa, da bi se mu tudi doba, ki jo je sicer dopolnil v BIH, gre za 13 let 4 mesece in 14 dni, upoštevala kot slovenska zavarovalna doba, kar pomeni, da bi mu morala biti pokojnina odmerjena na podlagi dopolnjenih 40 let 2 meseca in 3 dni zavarovalne dobe.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH (gre za 13 let 4 mesece in 14 dni) ni mogoče šteti kot slovenske zavarovalne oziroma pokojninske dobe.

9. V 5. alineji 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno. Tožnik v obdobju, kot ga navaja v pritožbi, torej od 4. 1. 1971 pa do 31. 8. 1986 v zavarovanje ni bil vključen pri slovenskem nosilcu zavarovanja, temveč pri nosilcu zavarovanja v BIH. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS-MP, št. 10/2008 in 3/2011). Gre za mednarodno pogodbo. Iz odločb Ustavnega sodišča RS in pa sodb Vrhovnega sodišča RS(1) izhaja, da lahko mednarodne pogodbe tudi v razmerju do Ustave RS in slovenske zakonodaje na specifičen način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi in to velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj. Sporazum z BIH kot mednarodna pogodba, je pravice in obveznosti državljanov BIH in Republike Slovenije, ki so bili v različnih obdobjih vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri nosilcih zavarovanj ene in druge pogodbenice, specifično uredil in s tem v teh razmerjih izključil veljavnost ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2. 10. Iz dokumentacije v spisu izhaja in kar med strankama tudi ni sporno da je bila tožniku pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH že priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine za čas od 10. 8. 2013 dalje z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013. Sorazmerni del pokojnine je bil priznan za 13 let 4 mesece in 14 dni dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH. Iste dobe torej ni mogoče upoštevati tudi pri odmeri pokojnine, ki mu je bila priznana pri toženi stranki. Tožnik je namreč izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.

11. V tem primeru torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot to v pritožbi navaja tožnik. Vsaka država s svojimi predpisi ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, med tem ko skupna vprašanja, ki se nanašajo na socialno zavarovanje, države med seboj urejajo z mednarodnimi pogodbami oziroma v konkretnem primeru z že citiranim Sporazumom. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe v tisti državi, kamor so se tudi plačevali prispevki.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pri odmeri pokojnine upoštevati 3 mesece in 19 dni pokojninske dobe. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 26 let 9 mesecev in 19 dni pokojninske dobe. Skladno s 1. odstavkom 37. člena ter 5. odstavkom istega člena je bil določen odmerni odstotek v višini 40,38 in sicer za 26 let v višini 39,75 % in za 6 mesecev še 0,63 % (39,75 % + 0,63 %). Za upoštevanje še preostalih treh mesecev in 19 dni, kot to uveljavlja tožnik, pa ni podane pravne podlage, saj je v 5. odstavku 37. člena ZPIZ-2 izrecno določeno, da če pokojninska doba ne znaša eno leto, znaša pa vsaj 6 mesecev, znaša odmerni odstotek iz 1. odstavka tega člena 0,63 %. Navedeni člen torej ne omogoča povečanja odmernega odstotka v primeru, če pokojninska doba znaša manj kot 6 mesecev.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 in sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 89/2014 z dne 22. 9. 2014