Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka bi morala dokazati, da je tožena stranka klice v spornem obdobju opravljala. Zgolj trditve tožeče stranke o tem ne zadostujejo.
Trditev tožeče stranke ni moč oceniti za resnične zgolj zato, ker tožena stranka ni dokazala, da klicev ni opravljala.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Ptuju, opr. št. I 3302/94 z dne 28.11.1994 za glavnico 63.041,50 SIT s pp. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala mobilni telefon v obdobju od aprila 1994 do avgusta 1994. Zato mora vtoževane račune poravnati.
Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ne more slediti izhodišču izpodbijane sodbe, da bi tožena stranka morala dokazovati, da mobilnega telefona v spornem obdobju ni uporabljala. Ob takšnem ugovoru tožene stranke, je na tožeči stranki dokazno breme o nasprotnem. Na njej je dokazno breme zato, ker so zatrjevane storitve podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek in je to dejstvo njej v prid (219. čl. ZPP/77), o obstoju negativnega dejstva pa direktnih dokazov tako ali tako ni. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je tožena stranka klice v spornem obdobju opravljala. Zgolj trditve tožeče stranke o tem ne zadostujejo, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Povedano drugače, trditev tožeče stranke ni moč oceniti za resnične zgolj zato, ker tožena stranka ni dokazala, da klicev ni opravljala. V konkretnem primeru niso sporne (stvarne) napake izpolnitve (pri čemer sodišče prve stopnje ne pove, katero izpolnitev ima v mislih), temveč je, upoštevaje trditve tožene stranke, sporno, ali je tožena stranka zaračunane usluge sploh (lahko) koristila. Doslej razloženemu je še dodati, da je tožena stranka svoj ugovor natančno obrazložila, v dokaz pa je predložila številne dopise, ki naj bi jih pošiljala tožeči stranki v spornem obdobju in s katerimi je zavračala plačilo računov zaradi nemožnosti koriščenja uslug tožeče stranke.
Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: sodišče prve stopnje je predložene dokaze presojalo z zmotnega izhodišča. Napotki za novo sojenje pa so razvidni že iz dosedanje obrazložitve. V novem sojenju naj bo sodišče pozorno še na druge postavke vtoževanih računov, ki jih je treba ločeno obravanavati. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (370. čl. ZPP/77).