Jedro

Zakonski znak prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP torej ni zgolj uporaba elektronske naprave, ampak tudi način uporabe, ki mora biti v konkretnem primeru takšen, da zmanjšuje ali bi lahko zmanjševal slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije, s katerim je bila storilcu izrečena globa in tri kazenske točke zaradi prekrška po petem odstavku 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) (nedovoljena uporaba telefona med vožnjo). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v vse listine v spisu in zaslišalo storilca, njegovo sopotnico v vozilu v času prekrška in oba policista, ki sta osebno zaznala prekršek, zaključilo, da je očitani prekršek storilcu v zadostni meri dokazan na podlagi prepričljive in skladne izpovedbe obeh policistov, medtem ko izpovedbi storilca in njegove sopotnice o tem, da mobilnega telefona v roki ni držal storilec, ampak ga je v trenutku, ko se je mimo peljalo policijsko vozilo, na avtopolnilec priklapljala sopotnica, ni verjelo. Glede verodostojnosti pričevanja sopotnice je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zainteresirana za ugoden izid predmetnega postopka za storilca – svojega prijatelja.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je storilec po svoji odvetnici vložil pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice do obrambe, pri čemer višjemu sodišču predlaga, da postopek o prekršku ustavi oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje. Konkretno pritožba zatrjuje, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, na kakšen način naj bi storilec sploh kršil 35. člen ZPrCP ter kako naj bi njegovo ravnanje vplivalo na njegovo zmanjšano slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, saj iz izpovedb zaslišanih nedvomno izhaja, da storilec med vožnjo ni telefoniral. Nadalje pritožba problematizira dejstvo, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu iz zahteve za sodno varstvo po pridobitvi izpisa klicev in poslanih SMS-ov za storilčevo telefonsko številko, obramba pa tega po naroku ni več mogla pridobiti, saj je potekel čas hrambe teh podatkov na Telekomu. Pritožba izpostavlja še, da je sodišče razpolagalo z nasprotujočimi si dokazi (izpoved storilca in sopotnice na eni strani in izpoved obeh policistov na drugi strani), pri čemer je sodba nezakonita, ker sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj izpovedi storilca in priče verjame manj kot izpovedi policistov (da je sopotnica zainteresirana za ugoden izid postopka v korist svojega prijatelja, je po stališču pritožbe golo ugibanje). Sklepno pritožba za primer, da pritožbeno sodišče ne bo ustavilo postopka zaradi predhodnih navedb, predlaga, da se prekršek v konkretnem primeru opredeli kot prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v posebno lahkih okoliščinah (storilec telefona ni uporabljal, hitrost je bila minimalna, vse skupaj je trajalo 3-4 sekunde), povzročil pa ni nobene škodljive posledice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, ki je v konkretnem primeru bistveno za odločitev o odgovornosti storilca, to je o vprašanju, ali oziroma kako je ravnanje storilca v konkretnem primeru zmanjševalo ali bi lahko zmanjševalo njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

5. 35. člen ZPrCP na naslovni ravni prepoveduje uporabo naprav ali opreme, ki zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, v opisnem delu norme, ki določa znake prekrška, zaradi katerega teče ta postopek (prvi odstavek 35. člena ZPrCP), pa voznikom in učiteljem vožnje zapoveduje, da se morajo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njihovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Prekršek skladno s petim odstavkom 35. člena ZPrCP stori voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, se pravi krši zapovedno normo. Sklicevanja na (zapovedni) prvi odstavek 35. člena ZPrCP v prekrškovni normi iz petega odstavka istega člena ob upoštevanju načela zakonitosti (in v tem okviru zlasti lex certa) ni mogoče raztegniti na (prepovedni) naslov norme, je pa tudi ta koristen z vidika pravilne in celovite razlage prekrškovne norme.

6. Zapoved, določena v prvem odstavku 35. člena ZPrCP, je izjemno široka in blizu normi načelne narave. V obrazložitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih v cestnem prometu (ZPrCP-F),1 ki je uzakonila trenutno veljavno besedilo prvega odstavka 35. člena, je navedeno, da se s to normo jasno določa, da voznik in učitelj vožnje med vožnjo ne smeta početi ničesar, kar bi zmanjševalo njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, in sicer uporabljati opreme ali naprav, gledati televizije, telefonirati, uživati hrane, se lepotičiti, reševati križank, brati knjig in časopisov, izpolnjevati različnih obrazcev, uporabljati prenosnega računalnika, pisati SMS/MMS sporočil ipd. V preostalem je sicer razmeroma obsežna obrazložitev osredotočena izključno na problematiko uporabe mobilnih telefonov med vožnjo, na kar se je v praksi navedena norma tudi bistveno skoncentrirala.

7. Vezava prekrškovne določbe na tako široko in vsebinsko neopredeljeno ravnanje predvsem od sodišč zahteva veliko mero pozornosti, da praktični domet takšne norme ostane v mejah prava in njena uporaba ne postane arbitrarna. Osrednje vprašanje, ki se z vidika pritožbenih navedb, pa tudi z vidika preizkusa izpodbijanje sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 postavlja v konkretnem primeru je, ali mora sodišče pri obravnavi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZP-1 ugotoviti in se opredeliti le do ravnanja, ki bi se ga storilec moral vzdržati, ali pa je treba ugotoviti in se opredeliti tudi do vprašanja, ali je bilo to ravnanje v konkretnem primeru takšno, da je ali bi lahko zmanjšalo njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Iz kombinacije namenske in sistemske razlage po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da prvega odstavka 35. člena ZPrCP ni mogoče razlagati tako, da je v vozilu prepovedano početi kar koli drugega, kot voziti. Tudi logično-izkustveno bi bilo takšno stališče povsem neživljenjsko, dodatno pa ga potrjuje jezikovna razlaga, saj 35. člen ZPrCP na naslovni ravni ne prepoveduje uporabe opreme ali naprav med vožnjo, ampak prepoveduje uporabo naprav ali opreme, ki zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila (iz naslova 35. člena ZPrCP sicer izhaja, da mora ravnanje zmanjšati zaznavanje ali obvladovanje, vendar pa je ta standard v prvem odstavku 35. člena določen nižje, saj zadostuje, ravnanje, ki bi zmanjšalo) .

8. Glede na to, da je v konkretnem primeru sporna uporaba elektronske naprave (mobilnega telefona), se pritožbeno sodišče v nadaljevanju zaradi lažje razlage omejuje le na ravnanje, ki pomeni uporabo teh naprav. Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo. S tem, ko se je odločil za zapovedno normo splošne narave, je moral (splošno opredeljena) ravnanja, ki se jih morajo naslovniki skladno s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP vzdržati, ustrezno specificirati, kar je storil z vnosom kriterija, ki določa vpliv ravnanja na slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Pri tem struktura norme prvega odstavka 35. člena ZPrCP in vsebina definicijskega kriterija ravnanj, ki se jih je treba vzdržati, po oceni pritožbenega sodišča utemeljujeta zaključek, da je besedilo „ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila“ v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška.

9. Do zaključka, da se prekrškovna norma iz petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ne more izčrpati že v ravnanju, ki pomeni golo uporabo elektronske naprave med vožnjo, po oceni pritožbenega sodišča vodi tudi sistemska razlaga. V vozila so vgrajene številne elektronske naprave, ki niso potrebne za samo vožnjo (avtoradio, navigacija, potovalni računalnik, naprava za prostoročno telefoniranje, stikala za okna, gretje, klimatsko napravo …). Dejstvo, da so vozila, ki imajo vgrajene te naprave, skladna s predpisi (homologirana), pomeni, da ravnanje z elektronskimi napravami med vožnjo na sistemski ravni samo po sebi ni prepovedano (če bi bilo, se te naprave v vozila sploh ne bi smele vgrajevati). Z logičnega vidika je treba upoštevati tudi, da je vožnja skupek kompleksnih opravil, pri čemer so nekatera ravnanja, ki v konkretnem primeru brez dvoma lahko zmanjšujejo voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, sestavni del vožnje (npr. premikanje prestavne ročice, pri čemer voznik vozilo obvladuje le z eno roko, spremljanje merilnika hitrosti in opozoril o stanju vozila, pri čemer voznik pogled usmeri stran od cestišča ipd.). Takšna ravnanja logično seveda ne morejo biti zajeta z določbo prvega odstavka 35. člena ZPrCP; pa se pri analizi te norme postavi vprašanje, ali zajema tudi uporabo v vozilo vgrajene (in homologirane) ali nameščene opreme in naprav, ki jih je mogoče uporabljati med vožnjo, niso pa sestavni del vožnje. Odgovor na to vprašanje je treba razbrati iz zakonodaje. Iz drugega in tretjega odstavka 35. člena ZPrCP izrecno izhaja, da je med vožnjo dovoljena uporaba radia in drugih zvočnih naprav (pod pogojem, da niso preglasne) in uporaba naprave za prostoročno telefoniranje ter pod določnimi pogoji uporaba radijske postaje; obstaja pa tudi predpis, ki voznikom spremljanje elektronske naprave med vožnjo zapoveduje pod grožnjo s sankcijo.2 V teh primerih je uporaba opreme in naprav torej zakonsko dovoljena, ne glede na to, ali bi v konkretnem primeru lahko zmanjševala voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Enako po oceni pritožbenega sodišča velja za opremo in naprave, ki so vgrajene v vozila in potrjeno skladne s predpisi. Ob upoštevanju četrtega in šestega člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) namreč homologacija vozila in drugi postopki ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za prodajo oziroma uporabo zagotavljajo, da so tako vozila sama, kakor tudi vanje vgrajena oprema in naprave skladne s tehničnimi zahtevami glede varnosti, zavarovanja življenja in zdravja ljudi ter varstva okolja, kar pomeni, da je ob predpostavki, da je skladnost vgrajene opreme in naprav s predpisanimi tehničnimi zahtevami ter tehnično stanje in identiteta te opreme in naprav potrjena v predpisanem postopku, njihova uporaba prav tako zakonsko dovoljena. Ravnanje, ki je zakonsko dovoljeno, pa z vidika notranje konsistentnosti pravnega reda ne more biti opredeljeno kot prekršek.

10. Zapovedna norma iz prvega odstavka 35. člena ZPrCP se ob upoštevanju vsega navedenega torej lahko nanaša le na ravnanje, ki pomeni uporabo naprav in opreme, ki je zakonodaja izrecno ali smiselno preko postopkov preverjanja skladnosti s predpisi ne dovoljuje oziroma zapoveduje, hkrati pa tudi ni prepovedana (npr. mobilni telefon). Kot pojasnjeno zgoraj, ta norma ni oblikovana na način, ki bi dovoljeval zaključek, da je prepovedana vsakršna uporaba teh naprav ali opreme, ampak zgolj tista, ki vpliva na voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila na način, da karkoli od navedenega v konkretnem primeru zmanjšuje ali bi lahko zmanjševala.

11. Ravnanje z elektronsko napravo (npr. mobilnim telefonom) v vozilu samo po sebi torej ne izpolnjuje znakov prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, ampak je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti in se opredeliti tudi do vpliva tega ravnanja na voznikovo slušno in vidno zaznavanje oziroma zmožnost obvladovanja vozila. Uporaba besedne zveze „ki bi zmanjševala“ v prvem odstavku 35. člena ZPrCP pomeni, da je dokazni standard glede tega znaka nizek in praviloma nezahteven za presojo, ki je v tem delu v celoti vezana na dejansko stanje oziroma okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in v ZSV zadevah torej prepuščena sodišču prve stopnje. Čeprav bo v večini primerov presoja vpliva uporabe elektronske naprave nezahtevna in zakonsko določen vpliv očiten, pa to sodišča ne odvezuje obveznosti, da se do tega odločilnega dejstva oziroma zakonskega znaka prekrška opredeli.

12. Zakonski znak prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP torej ni zgolj uporaba elektronske naprave, ampak tudi način uporabe, ki mora biti v konkretnem primeru takšen, da zmanjšuje ali bi lahko zmanjševal slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

13. Iz obrazložitve dokazne ocene sodišča v točki 5 izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izvedene dokaze presodilo zgolj z vidika uporabe telefona (pri tem je po oceni pritožbenega sodišča dovolj argumentirano pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je storilec med vožnjo v roki držal mobilni telefon), ne pa tudi z vidika uporabe telefona na način, ki zmanjšuje ali bi zmanjševal slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Kot izhaja iz pojasnil zgoraj, sta oba zakonska znaka (uporaba in način uporabe) v strukturi prekrškovne norme enakovredna, kar pomeni, da morata biti izpolnjena oziroma dokazana oba, da je storilca mogoče spoznati za odgovornega za prekršek.

14. Ker se sodišče prve stopnje do dejstva, ki se v konkretnem primeru nanaša na zakonski znak prekrška in je torej odločilno, v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

15. Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v izpodbijani sodbi pomanjkljiv tudi zaključek glede odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je v sklepnem delu dokazne ocene v točki 5 izpodbijane sodbe zapisalo zgolj, da ocenjuje, da je storilec obravnavani prekršek storil v krivdni obliki naklepa, ni pa te krivdne oblike konkretiziralo niti pravno (ali gre za direktni ali eventualni naklep) niti dejansko (specifikacija voljne in zavestne sestavine naklepa ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera). Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 16. Ker pritožbeno sodišče po naravi stvari navedenih kršitev ne more odpraviti samo, zadevo skladno s petim odstavkom 163. člena ZP-1 brez spuščanja v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb vrača v novo odločitev sodišču prve stopnje. V postopku novega odločanja bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretresti vse dokaze in se konkretizirano opredeliti tudi do odločilnega dejstva, na kakšen način je storilec v konkretnem primeru ravnal s telefonom in ali je to zmanjševalo ali bi lahko zmanjševalo njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Sodišče bo moralo torej navesti konkretne razloge, zakaj navedeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, da bo storilca spoznalo za odgovornega, konkretizirano in specificirano opredeliti obliko njegove odgovornosti za prekršek.

17. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da s podanimi usmeritvami sodišču prve stopnje v ničemer ne prejudicira njegove odločitve. Sodišče prve stopnje mora slediti usmeritvam iz te sodbe na način, da ustrezno obrazloži svojo presojo glede odločilnega dejstva in vrste odgovornosti; kako bo presodilo ta dejstva in odgovornost, pa ostaja v rokah prvostopnega sodišča. 1 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (EVA 2016-2430-0015), dostopno na https://indigonovice.si/wp-content/uploads/2021/02/Predlog-ZPrCP-F.pdf 2 Konkretno iz 8. alineje prvega odstavka 42. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn) smiselno izhaja, da mora biti voznik tovornega vozila med vožnjo ves čas pozoren na to, ali elektronska naprava za cestninjenje, ki jo ima nameščeno v vozilu, deluje in ali deluje pravilno. Če voznik prevozi cestninsko postajo z nedelujočo ali nepravilno delujočo elektronsko napravo za cestninjenje, stori prekršek po petem odstavku 49. člena ZCestn. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je takšnih zapovedi v predpisih več.