Jedro

Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme. Ko gre za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, pa pomeni sklicevanje na drugo vrsto (odškodninske) odgovornosti samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pg 1407/2013 z dne 2. 3. 2015 (I.) razsodilo: “I. Zahtevek tožeče stranke, ki (se) glasi: Tožena stranka, AA, je dolžna tožeči stranki družbi BB, plačati 132.952,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 12. 2010 dalje do plačila ter povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 3.351,10 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” ter (II.) sklenilo: “I. Podredni zahtevek tožeče stranke, ki (se) glasi: Tožena stranka, AA je dolžna tožeči stranki družbi BB, v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 132.952,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 12. 2010 dalje do plačila ter povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila; se zavrže.”

2. Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni bilo.

3. Tožeča stranka pa z 10. 4. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v celoti iz vseh (treh) pritožbenih razlogov (iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Ker je podana že uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), na katero pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (zmotna (oziroma nepopolna) ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

8. Ob pravilnem upoštevanju ugotovitev ter zaključkov Višjega sodišča v Celju v sodbi in sklepu Cpg 247/2014 z dne 17. 12. 2014 glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke.(1) Toda tudi če je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke prav v podrednem tožbenem zahtevku (in ne v primarnem tožbenem zahtevku), bi moralo sodišče prve stopnje (glede na 8. točko obrazložitve odločbe (in ne glede na zavrženje podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke)) upoštevati njeno sklicevanje na odškodninsko odgovornost tožene stranke kot pravno podlago tudi primarnega (kot istega oziroma edinega) tožbenega zahtevka tožeče stranke, katerega (prvotno) uveljavljena pravna podlaga sta sicer (bila) Zakon o javnem naročanju in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme.(2) Ko gre za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, pa pomeni sklicevanje na drugo vrsto (odškodninske) odgovornosti samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka.(3) Pravna norma pove, katera dejstva so pravno relevantna, vendar lahko sodišče uporablja samo tiste pravne norme, ki jih je mogoče uporabiti glede na dejstva, ki so jih navedle stranke. To pa ne pomeni, da je pravna kvalifikacija element zahtevka. Pravna norma nam služi samo kot sredstvo za določitev dejanskega stanja, podobno kot nam v postopku do pravnomočnosti pri generičnih zahtevkih dejansko stanje služi za identifikacijo tožbenega predloga. Pri tem pa je treba upoštevati tudi načelo materialnega procesnega vodstva: glede na predloženo dejansko stanje mora sodnik oceniti, katere pravne norme bi utegnile priti v poštev, ter v skladu z določbo 285. člena ZPP stranke opozoriti, da naj navedejo morebitna manjkajoča dejstva.(4)

9. Tožeča stranka zato v pritožbi (oziroma njeni obrazložitvi) utemeljeno navaja: “Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek iz razloga, ker je bil neutemeljen na pravni podlagi obveznega neposrednega plačevanja na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika pri javnem naročanju skupaj s podizvajalcem. Iz tč. 12. sodbe izhaja, da je sodišče mnenja, da v času, ko je veljal ZJN-2 (UL RS 128/2006, in 16/2008), ni določal obveznega neposrednega plačevanja podizvajalcev, čeprav je po mnenju tožeče stranke, v 6. odst. 4. čl. jasno določal pravilo, da naročnik po pogodbi pridobi pooblastilo, da neposredno plačuje podizvajalce, Vlada pa z Uredbo zgolj natančneje zapolni to pravilo, kar je tudi storila z zgoraj cit. Uredbo. Ne glede na to, da se pritožnik ne strinja z argumentacijo sodišča glede obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcev v času veljavnosti Pogodbe AA 1982/2009 med toženo stranko in družbo CC, priznava, da je enako stališče zavzelo tudi Višje sodišče v Celju, v Sodbi in sklepu opr. št.: Cpg 247/2014, ki jo pritožnik prilaga navedeni pritožbi. Iz cit. sodbe Višjega sodišča v Celju, kjer je pritožbeno sodišče odločilo v sporu med istima strankama, izhaja, da je potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku po plačilu 95 % zneskov iz istih računov, ki jih v predmetni pravdi vtožuje tudi pritožnik. Vendar pa je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi odškodninske odgovornosti, kar je pritožnik enako trdil tudi v predmetni pravdi. Prvostopenjsko sodišče je v prejšnji pravdi med istima strankama, opr. št.: I Pg 1392/2011, pritrdilo družbi BB, da je tožena stranka AA ravnala protipravno, zaradi česar je odškodninsko odgovorna družbi BB za škodo, v višini 95 % zneskov vtoževanih računov (5 % znesek predstavlja tožbeni zahtevek v tej pravdi). V tej pravdi je dejansko stanje enako, kot v zgornji pravdi za plačilo pretežnega dela zneskov iz vtoževanih računov, družba BB pa je v 1. pripravljalni vlogi in 2. pripravljalni vlogi podala trditveno podlago, na podlagi katere bi sodišče moralo presojati tožbene trditve tudi z vidika odškodninske odgovornosti družbe AA d. d. zaradi njenega protipravnega ravnanja do družbe BB. Nasprotno izpodbijana sodba opr. št.: I Pg 1407/2013, v celoti prezre navedbe pritožnika, ki merijo na obstoj odškodninske odgovornosti družbe AA. Pritožnik je v 1. pripravljalni vlogi pod tč. VII. do XIX. (trditvena podlaga za odškodninski zahtevek) in v svoji celotni 2. pripravljalni vlogi navedel zadostno naracijo, do katere se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, t. j. o dejstvih, ki jih je tožeča stranka zatrjevala glede odškodninske odgovornosti družbe AA v svoji 1. pripravljalni vlogi in 2. pripravljalni vlogi. Ni nepomembno, da je naslovno sodišče enkrat že odločalo (sicer o drugih zneskih oz. o 95 % zneskov iz istih vtoževanih računov) v sporu med istima strankama, in na isti trditveni podlagi odločilo, da je družba AA odškodninsko odgovorna družbi BB zaradi kršitve temeljnih načel obligacijskega zakonika. V predmetni pravdi pa izpodbijana sodba niti enkrat ne omeni, da je tožeča stranka podala trditveno podlago za odškodninsko odgovornost, zaradi česar ima sodba pomanjkanje razlogov o tem odločilnem dejstvu. Dejstvo je, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 5 % neplačanih računov izključno iz razloga na strani tožene stranke. Ta je (kot je to navedeno v 1. in 2. pripravljalni vlogi tožeče stranke) predčasno plačevala glavnega izvajalca, družbo CC, in sicer 55 dni pred zapadlostjo, po prejemu številnih zahtevkov ostalih podizvajalcev, iz katerih je bilo enostavno ugotoviti, da družba CC ne plačuje nobenega podizvajalca, nadaljevala s predčasnim plačevanjem, enako pa je ravnala tudi po prejemu obvestila banke, da je družba CC zastavila vse terjatve tej banki zaradi poplačila kredita, iz česar bi morala sklepati, da družba CC ne bo plačala nobenega podizvajalca, ker ga enostavno ne more. Takrat bi družba AA lahko odpovedala pogodbo AA 1982/09, saj je bila zastava terjatev banki družbi CC izrecno prepovedana v pogodbi, ali pa vsaj začela izpolnjevati dano pooblastilo in bi začela podizvajalce neposredno plačevati. Zgolj nadaljevanje predčasnega plačevanja glavnega izvajalca bi podizvajalcem povzročilo škodo, ki je bila dejansko matematično gotov dogodek. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi povzročanja škode, skrbnostjo dobrega strokovnjaka in načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je v svojih vlogah tudi pojasnila, da ima tožena stranka v posesti bančno garancijo, ki ji je bila dana izključno za primer, če CC iz kateregakoli razloga ne bi poravnal podizvajalcev. Kot omenjeno, pa izpodbijana sodba niti enkrat ne omeni zgoraj navedene zadostne trditvene podlage o odškodninski odgovornosti družbe AA, zaradi česar je očitno, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po mnenju pritožnika bi se prvostopenjsko sodišče moralo vsaj opredeliti do navedene trditvene podlage glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker pa se ni, je zato sodba nezakonita iz zgoraj cit. določb pravdnega postopka.” (I. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, druga do četrta stran (obrazložitve) pritožbe) ter “Za presojo predmetne pritožbe je torej bistveno, da Višje, kot pritožbeno sodišče ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodišče sploh ni opredelilo do bistvenih tožbenih trditev glede odškodninske odgovornosti družbe AA, kar je družba BB vseskozi zatrjevala. S tem je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP … .” (III. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje, četrti odstavek na šesti strani (obrazložitve) pritožbe).

10. Po povedanem ne more biti nobenega dvoma, da v odločbi sodišča prve stopnje ni naveden noben razlog o za izpodbijano odločitev tudi odločilnih dejstvih, ki “… jih je tožeča stranka zatrjevala glede odškodninske odgovornosti AA v svoji 1. pripravljalni vlogi in 2. pripravljalni vlogi.”, torej o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot pravni podlagi primarnega tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba prve stopnje ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

11. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker pritožbeno sodišče obravnavane kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ne more samo odpraviti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako, da bo ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali izdajo sklepa pritožbenega sodišča (8. in 10. točka obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP)), odločalo in odločilo tudi o uveljavljeni odškodninski odgovornosti tožene stranke kot pravni podlagi primarnega tožbenega zahtevka, nato pa bo v svoji odločbi moralo navesti jasne in med seboj združljive vse razloge o za odločitev odločilnih dejstvih. Če bo potrebno, bo pred tem moralo obravnavati tudi druga vprašanja, ki jih v pritožbi (glede preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov) navaja tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da zapadlost plačila zadržanih sredstev oziroma zneska (poleg (določb) FIDIC (15. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje)) določa tudi 16. člen Pogojev podizvajalske pogodbe - II. del - Pogoji za določeno uporabo (A 20).

Op. št. (1): “Glede primarnega in podrednega zahtevka je sodišče upoštevalo ugotovitve in zaključke Višjega sodišča v Celju (Sodba in sklep opr. št. Cpg 247/2014), ki se nanaša na sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 1392/2011 z dne 6. 1. 2014, v katerem je tožeča stranka vtoževala plačilo 95 % zneska na podlagi izdanih računov do CC, torej v isti zadevi kot jo vtožuje v tem postopku, le da v tem postopku vtožuje 5 % zadržana sredstva. Tudi v zadevi I Pg 1392/2011 je tožeča stranka postavila primarni in podredni zahtevek in Višje sodišče v Celju je odločilo, da v konkretni zadevi ne gre za kumulacijo zahtevkov, če je drugi zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, ampak je kumulacija zahtevkov zgolj navidezna. Tožeča stranka je sicer menila, da uveljavlja dva eventualna tožbena zahtevka, ker ju je opredelila na različni dejanski in pravni podlagi, zato ju je uveljavljala tudi z eno tožbo. Vendar je pritožbeno sodišče menilo, da je stališče tožeče stranke procesno zmotno, saj po oceni višjega sodišča, tožeča stranka uveljavlja oba zahtevka na isti historični dejanski podlagi - plačilo za opravljeno delo po Podizvajalski pogodbi, za kar je izstavila več računov, ki so ostali neplačani in trdi, da jih mora plačati tožena stranka kot glavni naročnik, in je po ZJN-2 in na podlagi tega zakona sprejeti Uredbi in po glavni izvajalski pogodbi, zavezana plačati direktno tožeči stranki, ker pa je kršila ZJN-2 in pa pogodbo temelječo na javnem naročilu in plačala izstavljene račune glavnemu izvajalcu, je s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini neplačanih računov. Torej predmet obeh tožbenih zahtevkov je isti denar, saj bi tožeča stranka prejela ali po primarnem ali po podrednem tožbenem zahtevku plačilo za opravljeno delo na podlagi neplačanih vtoževanih računov, v konkretnem primeru pa se ti računi nanašajo na zadržana sredstva, drugič pa je dejansko podlaga odškodninskemu zahtevku, kar je tudi v tem konkretnem primeru. Torej, kot rečeno, gre po stališču Višjega sodišča v Celju za navidezno kumulacijo zahtevkov in zato sodišče ne sme odločati o obeh tožbenih zahtevkih, saj gre za dvakratno odločanje o istem tožbenem zahtevku, kar ni dopustno po 3. odstavku 189. čl. ZPP, ki določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Ker mora na obstoj litispendence paziti sodišče po uradni dolžnosti, je zato razpravljajoče sodišče podredni zahtevek zavrglo, ker je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku in glede na stališče Višjega sodišča v Celju, da se o obeh zahtevkih ne sme odločati hkrati, je odločilo, kot izhaja iz tega sklepa. Torej plačilo zadržanih sredstev po primarnem tožbenem zahtevku ( 5 % zadržanih sredstev od vsakega izdanega računa tožeče stranke), je tožeča stranka utemeljevala, da je tožena stranka dolžna plačati na podlagi Zakona o javnem naročanju in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, v podrednem zahtevku pa je utemeljevala svoj zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti in sodišče je odločalo po primarnem zahtevku.” (8. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).

Op. št. (2): Prim.: komentar dr. Dragice Wedam Lukić k 184. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005-, Knj. 2, 38. točka, 199. str. Op. št. (3): Ibidem.

Op. št. (4): Ibidem, 39. točka, 199. in 200. str.