Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka vložila "direktno revizijo", ki ni dovoljena, zato je ravnalo pravilno, ko jo je na podlagi pooblastila iz 374. člena ZPP zavrglo. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila s takim postopanjem toženi stranki kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, niso utemeljene. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je ureditev dopuščene revizije tisti model dostopa do vrhovnega sodišča, ki najbolj ustreza njegovi ustavni vlogi ter ki je posledično tudi najbolj v korist učinkovitemu sodnemu varstvu in s tem individualnim ustavnim jamstvom. Zakonodajalec sme v izhodišču prosto presoditi, ali bo mogoče vložiti revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja. V obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do učinkovitega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele ZPP. Zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z 21. 1. 2019 se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep s 13. 2. 2019 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 21. 1. 2019 zavrglo revizijo tožene stranke. S sklepom s 13. 2. 2019 pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 942,45 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški se nanašajo na stroške sestave odgovora na revizijo, ki jo je vložila tožena stranka.

2. Zoper sklepa se pritožuje tožena stranka. V pritožbi zoper sklep z 21. 1. 2019, ki jo vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, navaja, da ji je sodišče z izpodbijanim sklepom odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da je uporabilo protiustavno zakonsko določbo, zaradi česar je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Navaja, da je predlog za dopustitev revizije posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, pri katerem so zakonske zahteve do strank bistveno strožje kot v primeru revizije same, ki je izrecno opredeljena kot izredno pravno sredstvo. Predlaga, da višje sodišče prekine pritožbeni postopek, vloži zahtevo za oceno ustavnosti, po prejemu odločitve ustavnega sodišča pa nadaljuje postopek in razveljavi izpodbijani sklep o zavrženju revizije.

3. Sklep s 13. 2. 2019 prav tako izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožeča stranka vložila odgovor na revizijo po izdaji sklepa o zavrženju revizije, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ugotovilo. Ker je sodišče obrazložilo, da naj bi bil strošek odgovora na revizijo potreben, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zavrglo revizijo pred prejemom odgovora na revizijo. Sklicuje se na stališče ustaljene sodne prakse in citira odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 350/2016 z 31. 3. 2016. 4. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sklep z 21. 1. 2019 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z 13. 2. 2019 pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z 21. 1. 2019

6. Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) je ukinila revizijo po kriteriju vrednostnega predmeta. Ostala je le dopuščena revizija po kriteriju reševanja pomembnega pravnega vprašanja. Ker je bila prvostopenjska sodba izdana po začetku uporabe Novele ZPP-E, to je po 14. 9. 2017, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo dovoljenost revizije v skladu z ureditvijo, ki jo je prinesla Novela ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP).

7. Po določilu 367. člena ZPP lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15-tih dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. Po določilu drugega odstavka 374. člena ZPP revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, ali če ni bila dopuščena.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka vložila "direktno revizijo", ki ni dovoljena, zato je ravnalo pravilno, ko jo je na podlagi pooblastila iz 374. člena ZPP zavrglo. Po določilu prvega odstavka 374. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka.

9. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila s takim postopanjem toženi stranki kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, niso utemeljene. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je ureditev dopuščene revizije tisti model dostopa do vrhovnega sodišča, ki najbolj ustreza njegovi ustavni vlogi ter ki je posledično tudi najbolj v korist učinkovitemu sodnemu varstvu in s tem individualnim ustavnim jamstvom1. Iz citirane odločbe med ostalim izhaja, da sme zakonodajalec v izhodišču prosto presoditi, ali bo mogoče vložiti revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja (primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča Up 115/95). V obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do učinkovitega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele ZPP. Zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva (prim. sklep Up-114/96 s 25. 9. 1996).

10. Uveljavljane pritožbene kršitve, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tako po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Prav tako niso podani pogoji za prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev zahteve za oceno ustavnosti, kot predlaga tožena stranka v pritožbi. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep s 13. 2. 2019

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, ji je prvostopenjsko sodišče naložilo, da mora po načelu uspeha v pravdi povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ocenilo je, da je bil strošek odgovora na revizijo potreben, saj je tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozorila, da je treba revizijo tožene stranke zavreči. 12. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je prvostopenjsko sodišče revizijo zavrglo, še preden je tožeča stranka vložila odgovor na revizijo. Prvostopenjsko sodišče torej (očitno) odgovora na revizijo niti ni presojalo, saj ga ni moglo in je odločilo, ne da bi se seznanilo z njim. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil strošek odgovora na revizijo potreben, je zato po oceni pritožbenega sodišča napačen. Pa tudi sicer glede na očitno nedovoljenost revizije odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potreben strošek odločanja v zvezi s pravnim sredstvom.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je predlog za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Sklep US RS št. U-I-302/09 z 12. 5. 2011.