Jedro

Delavec, ki neopravičeno izostane z dela, krši ne le pogodbeno obveznost, ampak temeljno zakonsko obveznost, da opravlja delo v obsegu in na način, kot se je zavezal s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 2. 10. 2008, ki jo je podala tožena stranka kot delodajalec tožniku. Zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku osem dni in da je tožena stranka dolžna od prenehanja delovnega razmerja, to je od 9. 10. 2009, ko je bil tožniku vročen sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, le-temu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega napačno uporabo materialnega prava. Za tožnika je nesporna ugotovitev sodišča, da mu je bil s strani tožene stranke bolniški stalež zaključen 21. 9. 2009, kot to izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, kot tudi, da je bil v bolniškem staležu v nadaljevanju in to od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2099, ko je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tožena stranka ob nastopu bolniškega staleža tožniku, kot tudi L.K. povedala, da tožnika na delo ne potrebuje in bo zaradi tega zaposlila drugo osebo. Tožnik je zatrjeval, da se je ta druga oseba v času, ko bi se po končanem bolniškem staležu bil dolžan vrniti na delo, pri toženi stranki že zaposlila. Glede na dejstvo, da je tožena stranka tožnika praktično odslovila, seveda ta na delo po končanem bolniškem staležu ni prišel. V tem delu, torej glede „odslovitve“, sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo oziroma je na podlagi obstoječih dokazov napravilo zmotne zaključke. Sodišče zaključuje, da naj bi računovodja tožene stranke R.Š. izpovedal, da je tožniku poslal pisno obvestilo, da naj pride na delo, tožnik trdi, da za tako obvestilo ni bila predložena nobena listina, ki bi jo bila dolžna seveda predložiti tožena stranka, če se že nanjo sklicuje. Sklicevanje na listino pa je utemeljeno tudi zaradi tega, ker je tožnik glede na podano ustno odpoved po svojem pooblaščencu zahteval, da tožena stranka odloči o načinu prenehanja delovnega razmerja, pa tega ni storila. Na to kažejo dopisi pooblaščenca toženi stranki, ki so bili poslani preden je tožniku potekel bolniški stalež. Tudi to dejstvo potrjuje podano ustno odpoved s strani tožene stranke. To pa potrjuje tudi izpovedba L.K. in M.K., ki sta izpovedala, da je tožena stranka povedala, da delavcev, ki so v bolniški, ne potrebuje in je tako tožniku bilo povedano, da naj ne hodi nazaj na delo. Sodišče je torej dejansko stanje nepopolno ugotovilo oziroma na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tako, da se zahtevku tožnika stroškovno ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredelil le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Po določbi 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 18/92 – Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) 2. odstavka 9. člena Konvencije. Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) 2. odstavka 9. člena v zvezi s 1. odstavkom 8. člena Konvencije. Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih svoje odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neopravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (npr. bolniški list), bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (npr. da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 31. 8. 2009 do vključno 21. 9. 2009, in na delo bi se mora vrniti dne 22. 9. 2009, vendar na delo več ni prišel. Tožena stranka je tožniku dne 30. 9. 2009 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor za dne 7. 10. 2009 (B 2

), vendar tožnik na zagovor ni prišel in tudi zagovora ni pismeno podal. Tožena stranka je tako dne 9. 10. 2009 tožniku podala pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti soglaša. Ugotovilo je, da je tožnik sicer zatrjeval, da naj bi ga tožena stranka odslovila z besedami, da delavcev, ki so v bolniški ne rabi, zato je menil, da ne rabi več hoditi v službo in se tudi po zaključku bolniškega staleža ni vrnil na delo, o tem ni nikogar obvestil, prav tako ni šel na zagovor, ko je prejel pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Toženec pa je nasprotoval takšnim trditvam tožnika in povedal, da mu je v začetku septembra 2009 rekel le, naj pošlje bolniški list po pošti ali preko odvetnika, saj sam ob skrbi za 17 zaposlenih nima časa, da bi sprejemal in čakal vsak bolniški list. Iz izpovedbe R.Š. (ki za toženo stranko opravlja računovodske posle), izhaja, da so tožniku po navadni pošti poslali obvestilo, da naj pride na delo, vendar tožnika ni bilo. Toženec je bil prisoten tudi, ko je tožnika klical R.Š. in ga vprašal, ali ima namen priti na delo, vendar je tožnik tedaj dejal, da po telefonu ne razume nič in da zadevo vodi njegov oče. Ko so klicali očeta tožnika, pa se ta na telefon ni oglasil. Zaslišana oče in mati tožnika sta izpovedala, da jima je toženec dejal, da delavca, ki je v bolniški ne rabi, oziroma da jima je sin povedal, da naj ne hodi nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je kot bolj verodostojno upoštevalo izjavo toženca in priče R.Š., kot tožnika in njegovih staršev in povsem jasno in prepričljivo ugotovilo, da tožnika nihče ni nagnal z dela in mu tudi dela ni prepovedal. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavec, ki neupravičeno izostane z dela, krši ne samo pogodbeno obveznost, ampak tudi temeljno zakonsko obveznost, da opravlja delo v obsegu in na način, kot se je s pogodbo o zaposlitvi delodajalcu zavezal (31. člen ZDR). S pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 10. 2008 se je tožnik tudi obvezal, da bo opravljal delo na sedežu delodajalca oziroma drugih poslovnih enotah delodajalca in da bo opravljal delo pet dni v tednu, v skupnem času 40 ur na teden (5. in 6. člen pogodbe). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da že iz dopisa pooblaščenca tožnika z dne 9. 9. 2009 izhaja, da bi naj tožena stranka s tožnikom prekinila delovno razmerje brez tega, da bi ob prekinitvi izdala ustrezno listino, saj iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor z dne 30. 9. 2009 (B 2

) izhaja prav nasprotno, da se tožnik po zaključku bolniškega staleža na delo ni vrnil, o razlogih svoje odsotnosti pa ni obvestil delodajalca in se tudi ni odzval vabila na zagovor, kjer bi lahko pojasnil razlog odsotnosti.

Tožnikova neupravičena odsotnost z dela od 22. 9. 2009 do 30. 9. 2009 in neodzivnost tožnika na zagovor kaže odločenost tožnika, da se na delo k toženi stranki ne vrne in izkazuje, da je izpolnjen tudi v 1. odstavku 110. člena ZDR predpisani pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delavec ali delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v tem zakonu (v konkretnem primeru iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kot razlog zaradi katerega ni mogoče nadaljevati pogodbenega odnosa do izteka odpovednega roka tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi to, da tožnik na zagovor, na katerem je imel možnost pojasniti, zakaj ni prišel na delo od 22. 9. 2009 dalje, ni pristopil, po 22. 9. 2009 pa na delo enostavno ni več prišel, ne da bi za to navedel kakšen opravičljiv oziroma utemeljen razlog.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).