Jedro

Kljub temu, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve oz. obremenitve nepremičnine) ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja, ki mora biti kumulativno podan za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi ravnanja dolžnika – tožene stranke, to je zamenjava stanovanja na podlagi menjalne pogodbe, pomenila nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje, onemogočena ali precej otežena

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: - toženi stranki prepove odtujiti oziroma obremeniti nepremičnino ID znak ..., št. ..., v izmeri 90,33 m2, v stavbi št. ..., z vknjižbo te prepovedi na zgoraj navedeni nepremičnini v zemljiško knjigo ter da - toženi stranki in vsem organizacijam za plačilni promet prepove, da ne smejo razpolagati ali izplačati tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu z računa št. ..., odprtega pri banki A. d.d., denarnega zneska do višine 49.689,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 (do plačila), pri čemer naj bi začasna odredba stopila v veljavo takoj in veljala do pravnomočno končanega sodnega postopka (I. točka izreka sklepa).

Obenem je odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži do končne odločitve v zadevi (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je tožeča stranka izkazala verjetnost svoje terjatve v višini 49.689,58 EUR, da pa ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da ni izkazala, da tožena stranka odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s svojim premoženjem. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, saj je sodišče v nadaljevanju obrazložitve navedlo, da toženec sicer razpolaga s svojim premoženjem, ker je sklenil menjalno pogodbo z dne 11. 12. 2012, vendar ta transakcija ne pomeni razpolaganja s premoženjem v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ. Zaključek sodišča je napačen, saj 2. odstavek 270. člena ZIZ ne določa, da mora biti razpolaganje dolžnika s premoženjem takšno, da bi kazalo na neodplačno razpolaganje, zakonska določba napotuje le na to, da mora zaradi razpolaganja s premoženjem obstajati verjetnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali otežena. V konkretnem primeru bo uveljavitev terjatve vsekakor otežena, saj toženec z opisanimi razpolaganji zmanjšuje vrednost svojega premoženja, zato obstaja nevarnost po 2. odstavku 270. členu ZIZ oz. je izpolnjen pogoj po tej določbi za izdajo začasne odredbe. Sodišče toženčevo razpolaganje s premoženjem priznava, vendar navaja, da toženec svojega premoženja ne razprodaja „pod ceno“, kar pa ni pogoj za izdajo začasne odredbe po sodni praksi. Razlogi izpodbijanega sklepa so med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je zaključilo, da tožnik v času sklenitve menjalne pogodbe ni bil lastnik celotne nepremičnine na naslovu Jenkova cesta 23, saj je polovico nepremičnine toženec podedoval po svoji pokojni ženi, ki je še vedno vknjižena kot lastnica nepremičnine do ½, kar izhaja iz priloženega izpiska iz zemljiške knjige na dan 27. 2. 2013 ter 7. 3. 2013, iz katerega je tudi razvidno, da je vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi sklepa o dedovanju D .... Tožnik je torej dejanski lastnik parc. št. ... in ..., do celote 1/1. Nepravilno je tudi razlogovanje sodišča, da iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da toženec še ni vknjižen kot lastnik nepremičnine na naslovu … v C., na katero se začasna odredba nanaša. Kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige z dne 27. 2. 2013 za to nepremičnino, je vknjižena plomba za izbris izvedene pravice (hipoteke) in plomba za vknjižbo lastninske pravice tožene stranke do 1/1 na podlagi ZK predloga toženca, tako da bo vpis lastninske pravice tožene stranke na tej nepremičnini izveden v kratkem. Prepoved odtujitve in obremenitve zadevne nepremičnine, kot jo predlaga tožeča stranka, bo v skladu z načelom vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo vknjižena šele po vpisu lastninske pravice v korist tožene stranke, zato je nesmiselno stališče, da predlogu ni mogoče ugoditi, ker tožena stranka še ni vpisana kot lastnik stanovanja. V kolikor do vpisa lastninske pravice tožene stranke na stanovanju ne bo prišlo, bo tudi predlog za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve s strani zemljiškoknjižnega sodišča zavrnjen. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato ga je mogoče preizkusiti. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v bistvu uveljavlja zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami oziroma s pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev tožeče stranke v višini 49.689,58 EUR verjetno izkazana, ker pa tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja, ki mora biti kumulativno podan za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ravnanja dolžnika – tožene stranke, to je zamenjava stanovanja na podlagi menjalne pogodbe z dne 11. 12. 2012, pomenila nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, onemogočena ali precej otežena, zlasti ker domneva, da bo toženec v kratkem odtujil tudi stanovanje na naslovu ... v C. v izmeri 90,33 m2, v resnici ni z ničemer izkazana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti pa ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da ni pomembno, da toženec še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik stanovanja na ... v C., v izmeri 90,33 m2. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v takšnem primeru začasna odredba ni dopustna oziroma je preuranjena, saj je ni mogoče izvršiti. Tožeča stranka se zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja z denarnimi sredstvi na toženčevem računu pri banki A. d.d. ne pritožuje, zato v tem okviru pritožbeno sodišče sklepa niti ni presojalo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlagano začasno odredbo zavrnilo, je torej pravilna in skladna s citiranimi določbami ZDSS-1 ter ZIZ.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. odstavek 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni moglo upoštevati odgovora na pritožbo z dne 9. 4. 2013, ker ga je prejelo šele 15. 4. 2013.