Jedro

Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno; samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 210,67 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127188/2008 z dne 24.12.2008 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni v znesku 3.185,80 EUR. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi v 15 dneh od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 185,24 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej podaja uvodna pojasnila v zvezi s tarifo za javno priobčitev glasbenih del in navaja, da je 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 določal, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta. Pravilnik je torej povsem določno določal višino tarife in mehanizem usklajevanja, torej bi si lahko vsakdo na podlagi besedila navedenega pravilnika in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika 98 s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) se je nanašala tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 98, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je Urad dal odobritev na tarifo po Pravilniku 98. Na način, kot to navaja sodišče v izpodbijani sodbi, bi lahko analogno primerjali situacijo z Zakonom o sodnih taksah, Zakonom o odvetniški tarifi. Pravilnik je bil po odobritvi s strani URSIL objavljen v Uradnem listu RS z dne 10.4.1998 in pričel veljati 25.4.1998. Tožeča stranka v nadaljevanju podaja uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno za obdobje od sprejema Pravilnika 1998 do konca novembra 2006, konec novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo potrebno za pravilno revalorizacijo vrednosti iz tarifnega dela Pravilnika ob upoštevanju 11. člena Pravilnika množiti s faktorjem 1,587. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika v nobenem primeru ni potrebno kakršnokoli dodatno soglasje URSIL. Pritožnik nadalje navaja, da je bilo obračunavanje tarife skladno s Pravilnikom iz leta 2006 povsem pravilno, zneski iz Pravilnika 1998 so bili revalorizirani in objavljeni v Uradnem listu, št. 138/2006 z dne 28.12.2006, šlo je tako za preračun v eure, kot za uskladitev z indeksom cen. Pritožnik dano situacijo primerja s kreditnimi pogodbami, kjer sprememba euriborja ne predstavlja spremembe kreditne pogodbe. Ne glede na to, da objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna, je tožnik revalorizirane zneske objavil istočasno kot preračun vrednosti v EUR, in sicer v Uradnem listu, št. 138/2006. Tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, saj tožeča stranka vtožuje zneske v tem postopku na podlagi Pravilnika iz leta 1998. Objava revaloriziranih zneskov ni bila potrebna, če bi bila, pa je tako objavo predstavljala objava z dne 28.12.2006. Za revalorizacijo ni bilo potrebno soglasje URSIL, prav tako ne gre za objavo kakršnekoli spremenjene ali nove tarife mimo določb zakona. Sodišče je tako napačno upoštevalo tarifo iz Pravilnika iz leta 1998, saj je ni upoštevalo v celoti, ampak je določene člene tarife selektivno izpustilo. Razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče navaja, da naj bi tožnica mogla tarifo objaviti v Uradnem listu pravočasno, vsekakor pred objavo ZASP-D, z njo pa bi moral soglašati tudi Urad za intelektualno lastnino, saj gre za dve različni stvari. Tožeča stranka ni objavila zgolj in samo tarife, ker tarife kot priloge samostojno ni mogoče spreminjati. O veljavnosti podzakonskega akta je Ustavno sodišče RS že dalo svoje stališče. Ni mogoče podati zgolj in samo soglasja k prilogi, pač pa k aktu kot celota. Objava revaloriziranih zneskov v Uradnem listu RS, št. 139/2006 je bila objavljena pred objavo ZASP-D. Sodišče prve stopnje ni pristojno, da presoja veljavnost Pravilnika kot podzakonskega akta, sodniki so namreč vezani na ustavo in zakon, odločanje o vprašanju usklajenosti podzakonskega akta z ustavo in zakonom ni v pristojnosti sodišča prve stopnje, temveč izključno v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Pravno zmotno je stališče sodišča, da sodnik sam z učinkom v konkretnem sporu ugotovi nezakonitost določenih podzakonskih predpisov, stališče je zmotno tudi zato, ker je bil Pravilnik iz leta 1998 v celoti razveljavljen, zato ga sodišče nikakor ne bi smelo uporabiti. Tožeča stranka nato podaja še pritožbene navedbe glede vtoževane civilne kazni in navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, ko višino civilne kazni primerja z večkratnikom vtoževanega zneska avtorskega honorarja, ne strinja se stališčem sodišča prve stopnje, da je po določilih 168. člena ZASP zakonsko predvidena civilna kazen po svoji naravi podobna pogodbeni kazni, opozarja, da ne gre enačiti zamude s plačilom avtorskega honorarja z njegovim neplačilom, kakor je to storilo sodišče v obravnavanem primeru. Ne gre slediti zaključku sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati namerne kršitve avtorskih pravic, tožena stranka je ravnala z visoko stopnjo krivde, zavestno in hoteno ni izpolnila svojih obveznosti do tožeče stranke. V konkretnem primeru je dejansko stanje različno od zadeve opr.št. II Cp 3323/2006. Določilo 3. odstavka 168. člena ZASP izključuje nastanek oziroma povzročitev škode kot pravno relevantnega dejstva, civilna kazen se lahko zahteva ne glede na to, ali je upravičenec (torej tožeča stranka) zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne, tožeči stranki pa je škoda nastala, kar se kaže v oškodovanju za plačilo odmerjenega avtorskega honorarja.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 98). V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP – UPB1, Ur. l. RS, št. 24/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006) je namreč določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-B, Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98, skupaj z njegovim tarifnim delom, ki se je štel za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP – UPB1 in zato ni veljaven.

V konkretni zadevi je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da pravica tožeče stranke, ali ima pravico revalorizirati tarifni del Pravilnika oziroma se opreti na 11. člen Pravilnika (1998), ni relevantna, ampak je bistvena ugotovitev kršitve in kršitelja ter zatrjevala, da je veljaven Pravilnik 2006. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, tudi dejstev oziroma dokazil v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz katerih bi bilo razvidno, skladno s katerimi „uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno“ je uskladila tarifo, ni opredelila. Šele sedaj v pritožbi podaja podatke in tovrstne trditve, pri čemer pa delno prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje veljavnost odobrenega in objavljenega Pravilnika iz leta 1998, ki naj bi ga bilo potrebno izvrševati tako, kot se glasi, vključno z valorizacijo, ter navaja, da je obračunavanje tarife skladno s Pravilnikom iz leta 2006 povsem pravilno, po drugi strani pa navaja, da je bil Pravilnik iz leta 1998 v celoti razveljavljen.

Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša s stališčem pritožbe, da bi zato, ker je bilo v 11. členu Pravilnika 98 določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave, drugačna pritožbena navedba pa ni utemeljena. Navedeno bi bilo namreč v nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (objavljen) predpis, še posebej, ker je tožeča stranka do objave Pravilnika 2006 pogodbe sklepala za nadomestilo v neto vrednostnih tarife iz leta 1998 in tako povprečen uporabnik ni mogel vedeti za vrednost nadomestila, upoštevajoč revalorizacijo tarife iz leta 1998. Res so avtorji zaradi specifične narave avtorske pravice posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno. Ni moč pritrditi pritožbeni navedbi, da se objava v Pravilniku 2006 lahko šteje za objavo revaloriziranih zneskov ter da v Pravilniku 2006 ni šlo za novo tarifo. V Pravilniku 2006 je namreč določeno, da z dnem 1.1.2007 preneha veljati Pravilnik 98 in takšna dikcija jasno kaže, da gre za nadomestitev prejšnjega pravilnika z novim in se torej Pravilnik 2006 ne more šteti zgolj za uskladitev višine nadomestil z inflacijo. Pravilnik 2006 torej ni veljaven, v skladu z načelom pravne varnosti pa tudi ni, da bi se neveljaven pravilnik štel za veljavno objavo uskladitve stare tarife z inflacijo.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ne more samo z učinkom v konkretnem sporu ugotoviti nezakonitosti določenih podzakonskih predpisov. Sodišče namreč ne sme uporabiti podzakonskega akta, če ugotovi, da ta ni skladen z zakonom. Gre za institut exceptio illegalis, ki izhaja iz 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994) ter 125. in 156. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi ta institut pravilno uporabilo in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na neveljavnem Pravilniku 2006. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da naveden Pravilnik 2006 ni veljaven, pravilno zaključilo, da pridejo pri presoji višine toženčeve obveznosti v relevantnem obdobju v poštev določbe tarife Pravilnika 98. Ker objave revaloriziranih zneskov po tarifi Pravilnika 98 ni bilo, iz že navedenih razlogov pa Pravilnik 2006 takšne objave ne more predstavljati in ker je bilo med strankama nesporno, da je bila v skladu s tarifo Pravilnika 98 (nerevalorizirano tarifo) obveznost s strani tožene stranke poravnana, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo „dodatne“ obveznosti tožene stranke pravilno zavrnilo in sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavilo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v vtoževanem delu obveznost ni nastala, o kršitvi pravice po 3. odst. 168. člena ZASP ni mogoče govoriti in že iz tega razloga tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni ni utemeljen. Zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s podobnostjo civilne kazni po pravni naravi pogodbeni kazni, ki se ne more dogovoriti oziroma veljati za denarne obveznosti in glede namernega kršenja avtorskih pravic niso odločilne, saj že dejstvo, da za kršitev ni šlo, onemogoča določitev civilne kazni.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti znašajo skupno 210,67 EUR (375 točk x 0,459 EUR, 2 % materialnih stroškov znaša 3,44 EUR, 20 % DDV pa 35,11 EUR).