Jedro

Na podlagi ugotovitev v postopku, po zaslišanju tožnika ter priče B.B. na glavni obravnavi, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Sodišče sledi tožniku in priči B.B., da želita zaživeti skupaj v Sloveniji, s tem pa niso izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 glede na objektivne, z zakonom določene kriterije v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena Ztuj-2.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2516/2018/5 (1312-19) z dne 16. 11. 2018 se odpravi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992 v kraju ..., državljana Nigerije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 14. 11. 2018 od 11:15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v zvezi z dejanskim stanjem zadeve ugotovila, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil že v Nemčiji (dvakrat), od koder pa je nato ilegalno odšel v Italijo, nato pa je sam prišel v Slovenijo in se javil v azilnem domu ter zaprosil za mednarodno zaščito. Da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dvakrat že v Nemčiji, izhaja iz evropske baze prstnih odtisov Eurodac. Toženka je zato na podlagi Uredbe Dublin III zaprosila Nemčijo2 za ponovni sprejem tožnika. Skladno z drugim in tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice v primeru, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, tako osebo na podlagi presoje vsakega posameznega primera pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Toženka meni, da okoliščina, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že dvakrat v Nemčiji, nato pa v tej državi ni počakal na zaključek postopka, temveč je odšel dvakrat vmes v Italijo, nato pa v Slovenijo, kjer je še enkrat zaprosil za mednarodno zaščito, skupaj z nadaljnjimi okoliščinami, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je to prva varna država, kjer bi to lahko storil, nadalje pa tudi, da se tožnik v Nemčijo ne želi vrniti ter da je kot ciljno državo na policijski državi navedel Ukrajino, kažejo na veliko verjetnost, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Ljubljani in odšel ter tako onemogočil predajo Nemčiji.

3. Toženka navaja še, da je preverila, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, in v zvezi s tem ugotavlja, da zaradi ureditve in načina varovanja azilnega doma tam ni mogoče zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja. Da je pridržanje na območju azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovito, izhaja tudi iz dolgoletne statistike. Glede izbire strožjega ukrepa pridržanja v Centru za tujce se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča in Vrhovnega sodišča RS.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ukrep toženke s pridržanjem tožnika ne predstavlja zgolj omejitve gibanja tožnika, temveč gre za odvzem osebne svobode tožniku. Postopek je bil voden pomanjkljivo, saj toženka pred pridržanjem tožnika ni preverila možnosti, ali bi se predaja lahko uspešno izvedla. Pridržanje tožnika zgolj zato, ker poteka postopek predaje odgovorni državi članici, pa je nezakonito in gre za nepravilno uporabo 28. člena Uredbe Dublin III. Tožnik ob ustni seznanitvi z ukrepom ni bil seznanjen z razlogi, ki bi utemeljevali tožnikovo znatno nevarnost pobega, slednja pa tudi sicer pri tožniku ne obstaja. Tožnik se je sam javil toženi stranki, se ne skriva in želi ostati v Sloveniji, kjer bo počakal na nadaljnji potek postopka. Za pridržanje tožnika ne obstoji pravna podlaga, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na sodno prakso Sodišča EU. Tožnik še dodaja, da je v Slovenijo prišel zaradi partnerske zveze s Slovenko Sašo Mernik, s katero se je v času, ko je še živel v Nemčiji, ves čas videval, zato je nelogično, da bi pobegnil drugam. O navedeni okoliščini pa tožnik ni izpovedal zaradi svojega slabega počutja med zaslišanjem pred toženko. Navaja še, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le v primeru, če drugi ukrepi ne bi bili učinkoviti. Ker ZMZ-1 manj prisilnih ukrepov ne ureja, toženka ne more izvajati tega ukrepa (tudi) v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik begosumen. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo. Prav tako se tudi brez predhodnega opravičila in ob izkazanem vabilu ni udeležila glavne obravnave, ki jo je zato sodišče opravilo v njeni nenavzočnosti.3

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.4

11. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

12. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).5 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20166 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

13. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.7 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

14. Tožena stranka je izpodbijani sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel (kot ciljno državo je navedel Ukrajino), kot že dvakrat iz Nemčije, kjer ni počakal na dokončanje postopka. Tožnik je poleg tega prehajal meje držav ilegalno, v Republiki Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo po mnenju tožene stranke na tožnikovo izrazito begosumnost. 15. Tožnik se v tožbi sklicuje še na okoliščino, ki naj bi dodatno potrdila, da ne obstaja pravna podlaga za pridržanje tožnika, in sicer, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, iz razloga, ker ima tu partnerko, s katero je v stikih že dalj časa (že odkar se je nahajal še v Nemčiji), o čemer pa zaradi slabega počutja ob zaslišanju pred toženko ni izpovedal. Na glavni obravnavi pa je še navedel, da se zaradi dogodka v Nigeriji, ko so mu ubili strica, psihično slabo počuti in da pridržanje v Centru za tujce slabo vpliva nanj, o čemer je predložil tudi zdravniško potrdilo.

16. ZUS-1 ureja prekluzijo novih dejstev in novih dokazov v postopku pred sodiščem. V tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva navajati in te dokaze predlagati v postopku pred izdajo akta. To pa lahko na podlagi 52. člena ZUS-1 še vseeno storijo v tožbi, če so nova dejstva in dokazi obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer mora tožnik obrazložiti, zakaj novih dejstev (oz. novih dokazov) ni navedel (oz. predložil) že v postopku izdaje upravnega akta.

17. Sodišče je sledilo tožniku, da dejstva obstoja partnerske zveze s partnerko B.B. (ki je obstajalo že v času izdaje izpodbijanega sklepa) predhodno ni mogel navesti zaradi svojega slabega počutja v času zaslišanja pred upravnim organom. To je razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 14. 11. 2018 iz upravnega spisa, navedeno je potrdil na glavni obravnavi tudi zaslišani tožnik, toženka pa vsemu navedenemu ni nasprotovala, zato sodišče temu sledi in je navedeno dejstvo o obstoju partnerske zveze tožnika s B.B. kot tudi dokaz z zaslišanjem priče B.B. dopustilo kot pravočasne (skladno z 52. členom ZUS-1).

18. Tožnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je potrdil svoje trditve o omenjeni partnerski zvezi. Njegove navedbe so bile v bistvenem tudi skladno z izpovedbo priče B.B. (da sta se spoznala v letu 2015 preko Facebooka, bila v stikih preko sodobnih telekomunikacij, pogovarjata se v angleščini, leta 2016 sta se prvič osebno videla, pri čemer je tožnika vseskozi v Nemčiji (predmestjih Stuttgarta)8 obiskovala priča, nekje enkrat mesečno po par dni oz. tudi več, če je imela dopust, oba pa tudi vidita prihodnost v navedeni partnerski zvezi, ravno zato je tožnik prišel v Slovenijo, da bi skupaj zaživela). Sodišče zato, upoštevajoč tudi nesporno dejstvo med strankama, da se je tožnik sam prostovoljno predal policiji po vstopu v Slovenijo, da je lahko zaprosil za azil (kar je še potrdil z izpovedbo na glavni obravnavi, ko je pojasnil, da je to storil zato, ker je hotel ostati v Sloveniji legalno, ravno zaradi načrtovanega življenja s pričo B.B.), sledi, da ima tožnik s Slovenko B.B. nekajletno partnersko zvezo in da je ravno zaradi skupnega življenja z njo prišel v Slovenijo.

19. Sodišče se zato na podlagi podanih ugotovitev o obstoju partnerske zveze tožnika s B.B. ne strinja z zaključki tožene stranke, da obstoja, ob že navedenih določbah ZMS-1 in Uredbe Dublin III ter ob smiselni uporabi 68. člena ZTuj-2, iz razlogov, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.

20. Tožnik je v Ukrajini študiral na podlagi veljavne študentske vize (kar je med strankama nesporno), prenehal pa je študirati, ker mu je po napadu umrl stric, ki je financiral njegov študij. Tako ne drži ugotovitev toženke, da je Ukrajina tožnikova ciljna država, v njej je resda študiral, se je pa po dogodku ob obisku strica v Nigeriji in njegovi smrti v Evropo zatekel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, ne pa iti nazaj v Ukrajino. Tega tožnik nikjer niti ni zatrdil. Držijo sicer navedbe toženke, da je tožnik dvakrat zaprosil za azil v Nemčiji in po prejemu negativne odločitve ni počakal na dokončno odločitev organa ter da je šel vmes tožnik v Italijo (pri čemer je razumsko tudi pojasnil, zakaj je tja odšel, prvič, ko so mu v Nemčiji zavrnili azil in mu pojasnili, da lahko odide, in drugič zaradi pridobitve dokumentov, ki so mu jih odvzeli tihotapci). Vendar navedene ugotovitve, ob dejstvu, da se je tožnik sam predal policiji takoj po vstopu v Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj ima tu tudi partnerko, s katero namerava živeti skupaj, ne utemeljuje zaključka o tem, da bi bil tožnik begosumen, še manj pa je zaradi opisanih okoliščin podana tožnikova „znatna“ begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici. Tožnik je tudi izpovedal, da bo na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je podal v Republiki Sloveniji, počakal ravno zaradi svoje partnerske zveze.

21. Zato na podlagi ugotovitev v postopku, po zaslišanju tožnika ter priče B.B. na glavni obravnavi, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Sodišče sledi tožniku in priči B.B., da želita zaživeti skupaj v Sloveniji, s tem pa niso izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 glede na objektivne, z zakonom določene kriterije v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena Ztuj-2. 22. Ker ugotovljeno dejansko stanje na glavni obravnavi ne omogoča izreka spornega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, ga je po opravljeni glavni obravnavi, na katerem je ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, odpravilo, na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Pri tem sodišče zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, saj v obravnavani zadevi za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi na prostore in območje Centra za tujce, glede na ugotovljeno dejansko stanje na glavni obravnavi, ni zakonite podlage.

23. Sodišče še pripominja, da je Vrhovno sodišče v odločbi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 20189 presodilo, da se omejevanje možnosti navajanja novot po 52. členu ZUS-1 nanaša le na položaj, ko so v tožbi navedena nova dejstva in novi dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in ne na položaj, ko se v tožbi navedena nova dejstva in novi dokazi pojavijo po izdaji odločbe upravnega organa. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 46. člena Procesne direktive II10. Po mnenju sodišča pa je v postopkih odločanja o zakonitosti odločitve o pridržanju, skladno s 3. odst. 20. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 46. člena Procesne direktive II, dopustno tudi podajanje novih dejstev in dokazov, ki se pojavijo po izdaji odločbe upravnega organa, ne le v tožbi, pač pa tudi do konca glavne obravnave, ravno zaradi izjemno kratkih rokov v takih postopkih in s tem slabše možnosti komuniciranja med prosilcem in njegovim pooblaščencem, saj bi se v nasprotnem primeru preprečevalo oz. omejevalo tožniku (učinkovito) pravno sredstvo in s tem pravico do (učinkovitega) sodnega varstva. Zaradi navedenega je sodišče v postopku skladno s 3. odst. 20. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 46. člena Procesne direktive II dopustilo tožnikove navedbe na glavni obravnavi o njegovem slabem počutju zaradi zaprtja v Centru za tujce in tudi izvedlo dokaz z vpogledom in prebranjem tožnikovega zdravniškega potrdila z dne 21. 11. 2018 (ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločbe z dne 16. 11. 2018 in ga tožnik ni mogel predložiti do konca upravnega postopka). Ker pa je sodišče, kot že obrazloženo, ugotovilo, da ne obstajajo razlogi za tožnikovo znatno begosumnost, s tem pa ne pravna podlaga za izrek takega ukrepa, zaradi česar je ukrep odpravilo, se do tožnikovega zdravstvenega stanja zaradi zaprtja v Centru za tujce ni opredeljevalo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Toženka je sicer že po končani glavni obravnavi v spis vložila obvestilo, da je Nemčija ta sprejem potrdila. 3 Skladno z drugim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 4 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 5 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 6 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 7 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče RS v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi Uredbe Dublin III), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14). 8 Ki je sprva navedla dve mesti, pri čemer ni bila sigurna glede imena, ki ju je sodišče zato fonetično zapisalo, je pa po predočenju izpovedbe tožnika priča pojasnila, da sta ti dve mesti predmestji Stuttgarta, kakor tudi pojasnila po predočenju z izpovedbo tožnika (ki je rekel, da je živel v Nemčiji pri prijatelju) dejstvo o tem, ali je tožnik živel v stanovanju sam (kot je sprva izpovedala) ali pri prijatelju, saj je pojasnila, da je imelo stanovanje, kjer je sicer stanoval tudi ta prijatelj, dva ločena vhoda s svojim delom stanovanja, tožnik je tako imel svoje stanovanje, ena soba tega stanovanja pa je bila skupna. 9 S katero je Vrhovno sodišče odstopilo od stališča iz predhodne zadeve I Up 264/2017. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).