Jedro

Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku v roku 8 dni nerazdelno plačati 18.604,58 EUR, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 do plačila, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (plačilo zneska 41.395,42 EUR z zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 dalje do plačila in obresti od druge toženke od zneska 18.604,58 EUR od 22. 4. 2016 do 10. 7. 2016) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženki dolžni tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.294,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka) ter v roku 15 dni na račun prvostopenjskega sodišča nerazdelno plačati še sodno takso v višini 474,44 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ni prispeval k nastanku škode. Navaja, da je bila sušica, ki je padla nanj, spodžagana že spomladi in je bila puščena brez opozoril in varnostnega traku. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba prvenstveno izhajati iz primerjave podobnih primerov poškodb. Tožnik je bil zaradi poškodbe trajno in pomembno prizadet, predvsem pa ne more več v celoti opravljati svojega dela. V zvezi z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine je izhajal iz podobnih (primerljivih) primerov poškodb, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Odločitev sodišča glede posameznih odškodninskih postavk odstopa od ustaljene sodne prakse. Tako bi moralo sodišče glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati zadevi II Ips 155/2015 in II 53/2012, glede strahu zadevo II Ips 53/2012, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa zadevi II Ips 155/2015 in II Ips 93/2015. Napačen je zaključek sodišča, da je k trajnemu zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti v 30 % prispevala omejena gibljivost gležnja, obravnavana poškodba pa v 70 %. Po oceni tožnika je omejena gibljivost levega gležnja neznatno prispevala k trajnemu zmanjšanju življenjskih aktivnosti. V zvezi z odmero odškodnine sodišče ni upoštevalo načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. V posledici navedenega je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Prva toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prezrlo ugotovitve izvedenca gozdarske stroke. Tožnik je kršil temeljno obveznost gozdarja - sekača. Ravnanje tožnika je bilo nerazumno, samovoljno in nepričakovano. Nastala škoda je v vzročni zvezi s tožnikovo kršitvijo navodil varnega dela v gozdu pred izvedbo sečnje. Kršitev navodil je podana tudi zato, ker tožnik ni spoštoval prepovedi opravljanja dela pod vplivom alkohola. Po oceni prve toženke je torej škoda izključna posledica ravnanja tožnika, tj. hujših krštev pravil varnega dela v gozdu.

Tudi druga toženka v pritožbi navaja, da je tožnik izključno odgovoren za škodni dogodek. Sodišče je napačno upoštevalo ugotovitve izvedenca gozdarske stroke. Če bi tožnik okolico pred podiranjem drevesa pozorno pregledal, kot to določajo pravila varnega dela v gozdu, bi moral opaziti obviselo sušico in pristopiti k njenemu varnemu odstranjevanju. S svojimi dejanji je kršil 9. člen Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu. Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi pozorno pregledal okolico in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu. Delodajalec ne more pričakovati, da bo sekač pred pričetkom sečnje opustil temeljne dolžnosti pri delu. Poleg tega je tožnik opravljal delo pod vplivom alkohola. Glede ekskulpacije objektivne odgovornosti se sklicuje na zadevo Pdp 188/2016. Vztraja, da je podan oprostitveni razlog po drugem odstavku 153. člena OZ, podredno pa, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škode vsaj 70 %.

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožnik se je poškodoval 18. 12. 2014, ko je med sečnjo nanj padlo že od prej spodžagano drevo. Sodišče prve stopnje mu je ob upoštevanju 15-odstotnega soprispevka pravilno prisodilo odškodnino v višini 18.604,58 EUR.

8. Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje (točki 13 in 14 obrazložitve sodbe), vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Pravilnik, Ur. l. SRS, št. 15/1979 in nasl.) s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče. Posebne pozornosti ji ni namenil niti revirni gozdar pri naknadnem odkazovanju dreves za posek, čeprav je prva toženka pred tem spomladi istega leta na istem območju že opravljala sečnjo in sečišče prevzela kot zaključeno. Tresljaji in zračni udar v krošnjah ob padcu drevesa, ki ga je podiral tožnik, so povzročili, da se je sušica sprostila in padla v smeri proti stojišču tožnika. Glede na navedeno je očitno, da tožnikovo ravnanje ni bilo izključni vzrok škode. Škoda torej ni izključna posledica dejanja oškodovanca. Zato ni izpolnjena že prva predpostavka za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki zahteva, da je škoda nastala izključno zaradi oškodovančevega dejanja. Druga toženka se pri oprostitvi odgovornosti sklicuje na zadevo Pdp 188/2016, ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. Primera se pomembno razlikujeta glede bistvenih dejstev, ki tvorijo podlago za razlago drugega odstavka 153. člena OZ. V navedeni zadevi je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja delavca, ki je v nasprotju s pravili stroke poskušal drevo, ki ga je podiral in ki je obviselo v krošnji drugega drevesa, spraviti na tla tako, da je na obviselo drevo najprej podrl drugo drevo. Ker je tudi to viselo, je na drevesi podrl še tretje drevo, ki pa ga je poškodovalo.

9. Neutemeljeno je navajanje toženk, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, ker je huje kršil več osnovnih navodil varnega dela, vključno s prepovedjo dela pod vplivom alkohola. Sodišče je na podlagi ugotovitev v mnenju izvedenke forenzične toksikologije in alkoholometrije, na katero toženki nista imeli pripomb, pravilno zaključilo, da tožnik v času škodnega dogodka ni opravljal dela pod vplivom alkohola. Nedokazane pa so ostale trditve toženk, da je škoda nastala, ker naj bi se tožnik v nasprotju s 17. členom Pravilnika lotil podiranja drevesa, na katerem je obviselo odžagano drevo. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe druge toženke, da tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša vsaj 70 %.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da ni prispeval k nastanku škode. Po določbi 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Takšna obveznost delavca je predpisana tudi v 12. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi tožnik kot povprečno usposobljen delavec, ki je poznal pravila varnega dela in imel izkušnje pri delu, moral skrbno pregledati območje sečnje in oceniti nevarnosti, ki mu pretijo pri delu. Ker tega ni storil, je ravnal neskrbno in prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

11. Pritožba tožnika soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča o obstoju in obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode (pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter pretrpljeni strah), prisojena odškodnina pa naj bi bila prenizka v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse, v katerih naj bi posamezniki utrpeli primerljive poškodbe, kar pa ne drži. Tožnik je utrpel večdelni spiralni zlom diafize leve stegnenice. Zaradi posledic poškodbe pri delu je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na drugi odstavek 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ustrezno upoštevalo mnenje sodne izvedenke medicinske stroke in izpoved tožnika, zato ni utemeljen očitek kršitve proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik pavšalno vztraja, da prisojena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Pri tem se sklicuje na primere II Ips 155/2015, II Ips 93/2015 in II Ips 53/2012. V zadevi II Ips 155/2015 je oškodovanec utrpel več zlomov vzdolž leve strani (odprt zlom v predelu levega komolca, in sicer končnega dela nadlahtnice, z več odlomki, ki so bili premaknjeni; večdelni zlom končnega dela leve koželjnice; zlom levega kolka in leve sramnične kosti) in popolno strganje mišic leve rame. Glede na večji obseg poškodb navedena zadeva ni primerljiva z obravnavano, ki pa prav tako ni primerljiva z zadevama II Ips 53/2012 in II Ips 93/2015, saj gre tudi v teh dveh zadevah za občutno večjo škodo kot v obravnavani. Tako je v prvi zadevi oškodovanka, stara 18 let, utrpela naslednje poškodbe: zlome desnega gležnja, desne stegnenice, desne nadlahtnice, desne ključnice in naknadni zvin desnega stopala. V drugi zadevi je oškodovanec utrpel poškodbe prsnega koša in prsnih organov, to je udarnino pljuč obojestransko z izlivom krvi v prsno votlino in skrčenje spodnjega levega pljučnega režnja zaradi motenega dovoda zraka v pljuča, udarnino trebušne stene in srca z izlivom krvi v osrčnik, poleg tega pa še zlom zadnjega dela sklepne ponvice levega kolčnega sklepa z izpahom stegnenice v tem sklepu navzdol. Poškodbe so bile smrtno nevarne.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je omejena gibljivost levega gležnja le neznatno prispevala k trajnemu zmanjšanju splošnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik, ki je v času obravnavane nezgode dopolnil 38 let, pred tem pri delu že utrpel zlom levega gležnja. Zaradi te poškodbe je bil omejen pri splošnih aktivnostih, kar je bilo predmet sklenjene poravnave med tožnikom in drugo toženko. Tudi sodna izvedenka je menila, da je imel tožnik trajne omejitve že zaradi predhodne poškodbe levega gležnja in posledično njegove omejene gibljivosti. Zato ni možno šteti, da je bila omejena gibljivost gležnja le neznatna, pritožbena zahteva za zvišanje prisojene odškodnine v zvezi s tem pa je neutemeljena.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stranke s pritožbami niso uspele, zato krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).