Jedro

Ker oporočitelj ob zapisu oporoke dva dni pred smrtjo zaradi hude in nepopravljive okvare njegovega možganskega in osebnostnega funkcioniranja ni bil več sposoben za razsojanje, je izpodbijana pravnomočna odločitev, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZD in torej materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka E. P. je dolžna plačati tožnici M. S. njene stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 89.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2005 dalje v roku 15 dni pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku vdove po zapustniku R. S. in ugotovilo, da je njegova, v korist toženke dva dni pred smrtjo napravljena pismena oporoka pred pričami z dne 10.7.2000, neveljavna, ker oporočitelj ob razpolaganju s premoženjem za primer smrti ni bil oporočno sposoben. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 670.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pretežni del revizijskih navedb je dobeseden prepis toženkinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zato zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju v tem obsegu. V nadaljevanju revizijskih navedb pa toženka očita sodišču prve stopnje, da v obrazložitvi svoje sodbe ni navedlo, katere okoliščine je štelo za relevantne v tem sporu, katere od njih so nesporne in katera dejstva je štelo za dokazana, izpovedbe zaslišanih prič pa da je pustilo neocenjene, saj ni pojasnilo, katerim pričam je verjelo in zakaj. Na vse to je toženka opozorila v pritožbi, vendar je tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljiva v tem smislu, saj je v njej zapisano le, da je sodišče prve stopnje v vsem ravnalo prav in da je tudi pravilno "povzelo" izvedensko mnenje, čeprav je izvedenka sama menila, da je ocena oporočiteljevega duševnega stanja praktično nemogoča, ker da oporočitelja ni bilo več mogoče psihiatrično pregledati in ker sploh ne ve, kaj je bil vzrok smrti ter da izvedenka ni imela podatkov o zaužitih zdravilih v času oporočiteljevega razpolaganja za primer smrti in o zaužiti hrani in tekočini v zadnjih dveh dneh njegovega življenja. Še posebej pa je po mnenju toženke obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, ker v njej ni navedeno, zakaj sodišče ni verjelo oporočnima pričama S. H. in S. V., ki sta oba izpovedala, da je bil oporočitelj v času sestave oporoke po njunem mnenju oporočno sposoben. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje toženka z očitkom o kršitvi določb 59. člena Zakona o dedovanju in 25. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je bil oporočitelj po njenem mnenju v času testiranja dovolj razsoden, da je lahko izrazil svojo pravo voljo. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga toženka z delom revizijskih navedb, ki vsebinsko ne presegajo zgolj sklicevanja na določbo 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in delnega prepisa zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona s tem v zvezi, ne more doseči. To pa hkrati pomeni, da ne terjajo odgovora tiste obširne revizijske navedbe, ki so dobeseden prepis toženkinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe.

V preostalem delu revizijskih navedb procesnopravne narave pa toženka s trditvami o pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje glede njenih pritožbenih očitkov sodišču prve stopnje, da "ni navedlo, katere okoliščine je štelo za relevantne v tem sporu, katere od njih so nesporne in katera dejstva je štelo za dokazana, izpovedbe zaslišanih prič pa da je pustilo neocenjene, saj ni pojasnilo katerim pričam je verjelo in zakaj", smiselno uveljavlja po eni strani na prvi stopnji storjeno in na drugi stopnji perpetuirano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena istega zakona), po drugi strani pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene). Vendar nobenemu od teh toženkinih očitkov ni mogoče pritrditi.

Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovitev v razlogih sodbe, da oporočitelj na dan oporoke dva dni pred smrtjo zaradi postopnega umiranja kot posledice hudega bolezenskega stanja ni imel več potrebnega razuma in moči za izjavo poslednje volje, oprlo predvsem na mnenje izvedenke za psihiatrično stroko. Pri tem je brez pomena toženkino opozarjanje na težave, ki jih je imela izvedenka ob ocenjevanju oporočiteljevega duševnega stanja na dan oporočnega razpolaganja, saj se toženka nanje sklicuje z iz celotnega mnenja iztrganim povzetkom o težavnosti "podrobne ocene" oporočiteljevega duševnega stanja, ki jo je izvedenka pripisala predvsem dejstvu, da pač oporočitelja več ni bilo mogoče tedaj psihiatrično pregledati. Sicer pa je toženka očitno prezrla, da je izvedenka oprla mnenje o hudi in nepopravljivi okvari oporočiteljevega možganskega in osebnostnega funkcioniranja na podatke iz medicinske dokumentacije v času njegovega bolnišničnega zdravljenja (list. št. 134 spisa) in da je v mnenju navedla "le tisto, za kar je našla strokovne argumente" (list. št. 136 spisa). K temu je treba še dodati, da je toženka kljub izrecnemu pozivu sodišča spričo njene graje izvedenskega mnenja odklonila izvedbo dokaza z drugim izvedencem psihiatrične stroke.

Prav tako ni mogoče pritrditi toženkinemu očitku v smeri opustitve ocene izpovedb v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič. Izpovedbe vseh zaslišanih prič je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe obširno povzelo, nato pa v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve sodbe ocenilo, da izpovedbe prič, ki so bile v zadnjih dnevih življenja zapustnika ob njem, niso v ničemer v nasprotju s strokovnim mnenjem izvedenka o oporočiteljevem duševnem stanju (temveč obratno). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na 7. strani sodbe ocenilo vsebino sporne oporoke tudi še z vidika življenjske (ne)sprejemljivosti ravnanja domnevnega oporočitelja glede na ugotovljena toženkina ravnanja in njen odnos z oporočiteljem, pri čemer je o oporočiteljevem "izredno slabem stanju" izpovedovala tudi toženka sama, zaslišana kot stranka, ki je bila že januarja 2000, ko je oporočitelja po štirih letih ponovno videla, "frapirana, kako slabo je izgledal" (list. št. 50 spisa). Ob tem, ko o oporočiteljevem težkem bolezenskem stanju že bistveno pred dnevom testiranja sploh ni bilo spora med pravdnima strankama ter ob skladnih izpovedbah vseh zaslišanih prič o njim znanih in pravno še upoštevnih dejstvih, ni bilo torej nobene potrebe po nekem še podrobnejšem in parcialnem vrednotenju verodostojnosti sleherne izmed posamično zaslišanih prič. To velja tudi za izpovedbi v reviziji izrecno imenovanih oporočnih prič. Tudi konkludentna opredelitev sodišč prve in druge stopnje do njunih izpovedb glede na vse obrazloženo zadošča - zlasti, ko iz izpovedbe oporočne priče S. H. o v tem postopku pravno upoštevnih dejstvih izhaja le, da ni "imela občutka, da S. ne bi vedel kaj govori, kaj podpisuje, jasno pa je, da je bil videti bolan" (list. št. 99 spisa), iz izpovedbe oporočne priče S. V. pa, da ga je pokojni razumel, da ga je spoznal in da je bil po oceni te priče "oporočno sposoben, saj je izrazil oporočno voljo" (list. št. 115 spisa). Tako se izkaže, da sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, niti površnosti in pomanjkljivosti dokazne ocene - s tem pa tudi ne nobenega od smiselno uveljavljanih revizijskih razlogov procesnopravne narave.

Glede revizijskih navedb, ki pomenijo le izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenih dejstev, pa je treba toženko napotiti na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker slednje narekuje sklep, da oporočitelj ob zapisu oporoke dva dni pred smrtjo zaradi hude in nepopravljive okvare njegovega možganskega in osebnostnega funkcioniranja ni bil več sposoben za razsojanje, je izpodbijana pravnomočna odločitev, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena Zakona o dedovanju (ZD) in torej tudi materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker toženka z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni od zneska vrednosti spornega predmeta v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah v višini 89.700,00 SIT (list. št. 217 spisa).