Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba III U 238/2020-46

ECLI:SI:UPRS:2024:III.U.238.2020.46 Upravni oddelek

javni razpis neizpolnjevanje pogojev zavrnitev vloge izločitev uradne osebe pristranost uradne osebe bistvena kršitev določb upravnega postopka
Upravno sodišče
17. december 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 3716-48/2020/53-026111245 z dne 12. 10. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 469,70 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju: toženka) je z izpodbijano odločbo, št. 3716-48/2020/53-026111245 z dne 12. 10. 2020, zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnilo vlogo tožnice za izdajo pooblastila za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga in izdajo certifikatov o usposobljenosti (I. točka izreka) ter še ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (II. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na določbe 3. in 37. člena Zakona o prevozu nevarnega blaga (v nadaljnjem besedilu: ZPNB) ter Evropskega sporazuma o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (v nadaljevanju: ADR) in pojasnjuje, da je na navedeni pravni podlagi objavila javni razpis za določitev organizacij za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga in izdajo certifikatov o njihovi strokovni usposobljenosti. Tožnica je v roku, določenem v javnem razpisu, predložila vlogo z zahtevanimi prilogami. Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vlagatelji na javnem razpisu, ter njihovo dokazovanje so bili določeni v 4. točki javnega razpisa, med njimi so bila zahtevana tudi dokazila o usposobljenosti in področju dela predavateljev. Merila za izbor, ki so določena v 37. členu ZPNB in poglavju 8.2 ADR, so bila povzeta v 6. točki razpisne dokumentacije.

3.Toženka navaja, da je za pregled vlog in pripravo ustreznih aktov (pooblastil) minister, pristojen za promet, s sklepom z dne 4. 11. 2011 ustanovil strokovno komisijo. Ta je tožničino vlogo pregledala z vidika formalne in vsebinske ustreznosti.

4.V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 37. člena ZPNB strokovnost predavateljev dokazuje z izpolnjevanjem pogojev za članstvo v izpitni komisiji za preverjanje nacionalne poklicne kvalifikacije s področja izvajanja prevoza nevarnega blaga (operater). Za 2. bolonjsko stopnjo/univerzitetna izobrazba prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovnovarstvene smeri se za članstvo v izpitni komisiji za preverjanje nacionalne poklicne kvalifikacije s področja izvajanja prevoza nevarnega blaga (operater) zahteva najmanj zadnja 3 leta delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Izpolnjevanje pogojev za predavatelja se lahko dokazuje tudi na podlagi srednješolske izobrazbe (če oseba nima prej navedene izobrazbe). V tem primeru se za članstvo v izpitni komisiji za preverjanje nacionalne poklicne kvalifikacije s področja izvajanja prevoza nevarnega blaga (operater) zahteva najmanj zadnjih osem let delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Navedeno je bilo pojasnjeno tudi v odgovoru na vprašanje št. 2, ki je bil v zvezi z javnim razpisom objavljen 22. 6. 2020 na spletnih straneh toženke v rubriki javne objave (javni razpisi). V skladu s 14. točko javnega razpisa imajo objavljeni odgovori status dopolnitve razpisa.

5.Čeprav je tožnica s podpisano izjavo o izpolnjevanju pogojev (6. točka prvega odstavka Priloge 1) zagotovila, da razpolaga z zadostnimi kadrovskimi zmogljivostmi, je bilo pri predavateljih A. A., B. B., C. C. in Č. Č. ugotovljeno neskladje med njeno izjavo in predloženimi dokazili. Strokovna komisija je zato tožnico pozvala, da pojasni neskladja pri programih usposabljanja ter predloženih dokazilih o usposobljenosti in področju dela navedenih predavateljev. Tožnica je v danem roku posredovala pojasnilo. Po pregledu le-tega je strokovna komisija ugotovila, da so pojasnila v delu, ki se nanašajo na predavatelja A. A. in B. B. ustrezna. Za predavateljici C. C. in Č. Č. pa tožnica ni izkazala, da bi zadnjih osem let neprekinjeno delovali na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Zato je strokovna komisija tožnico ponovno pozvala, da za navedeni predavateljici predloži dodatna dokazila o delovanju v stroki v predpisanem obdobju. Ta je v postavljenem roku predložila dodatna dokazila za C. C. iz obdobja od 2017 do 2020 in za Č. Č. za obdobje od 2018 do 2020. Kot je ugotovila strokovna komisija, tožnica s tem za navedeni predavateljici ni izkazala, da bi zadnjih osem let neprekinjeno delovali na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, in tako ni izpolnjen pogoj iz 4. (b) točke javnega razpisa glede usposobljenosti in področja dela predavateljev. Glede na navedeno je strokovna komisija zaključila, da tožnica za izvedbo strokovnega usposabljanja nima predavateljev, ki bi ustrezali merilom iz 4. (b) točke javnega razpisa. Ker mora vlagatelj izpolnjevati vse pogoje, določene v 4. točki javnega razpisa, je toženka tožničino vlogo zavrnila.

Tožbene navedbe

6.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje toženki, ki naj ji tudi naloži, da tožnici povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.V tožbi tožnica najprej povzema potek postopka izdaje izpodbijane odločbe in njeno obrazložitev. Poudarja, da tako C. C. kot Č. Č. izpolnjujeta pogoje iz 4. (b) točke javnega razpisa z dopolnitvami. Opozarja, da je bilo v javnem razpisu najprej navedeno, da se strokovnost predavateljev preverja z izpolnjevanjem pogojev za članstvo v izpitni komisiji za preverjanje nacionalne poklicne kvalifikacije s področja izvajanja prevoza nevarnega blaga (operater) in da so ti pogoji 2. bolonjska stopnja/univerzitetna izobrazba ustrezne smeri (prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovnovarstvene smeri) ter delovne izkušnje v najmanj zadnjih treh letih pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Toženka je po zastavljenem vprašanju enega izmed vlagateljev na spletni strani k temu dodala, da se lahko izpolnjevanje pogojev za predavatelja dokazuje tudi na podlagi srednješolske izobrazbe in da se v tem primeru zahteva najmanj zadnjih osem let delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. V prvem pozivu z dne 24. 7. 2020 pa je v nasprotju z javnim razpisom navedla, da je pogoj za predavatelja določena 2. bolonjska stopnja/univerzitetna izobrazba prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovnovarstvene smeri in 5 let delovnih izkušenj, od tega zadnja 3 leta delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Iz navedenega po mnenju tožnice izhaja, da je že pri sestavljanju javnega razpisa, prav tako pa tudi pri pristojnih na strani toženke nastala velika zmeda o tem, kakšne pogoje morajo izpolnjevati predavatelji. Toliko bolj je tako razumljivo, da so dvomi in nevednost obstajali pri njej kot pravnemu laiku.

8.Tožnica v nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj meni, da C. C. izpolnjuje zahtevane pogoje za predavateljico. Navaja, da ima ta 2. bolonjsko stopnjo izobrazbe, in sicer je magistrica zdravstvene nege, izobrazbo pa je pridobila 28. 8. 2018. Nadalje iz tožničine prijave na javni razpis izhaja, da je C. C. tudi diplomirana medicinska sestra (VS), diplomirala je 18. 9. 2012. Kot poudarja tožnica, je iz njene prijave in obeh dopolnitev prijave jasno razvidno, da je vložila vlogo in njene dopolnitve v prepričanju, da je za predavateljico C. C. dolžna predložiti dokazila za delovne izkušnje za obdobje zadnjih treh let. C. C. bi namreč izvajala prvo pomoč, zato je bila prepričana, da ta predavateljica kot magistrica zdravstvene nege, ki ima na zdravstvenem področju dolgoletne izkušnje, prav tako pa več kot 8-letne izkušnje na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, izpolnjuje pogoje za predavanje prve pomoči. Tožnica pojasnjuje, da je bila prepričana, da izobrazba C. C. spada pod izobrazbo delovnovarstvene smeri. Nenazadnje pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe sploh ne izhaja, kakšno izobrazbo ima po mnenju toženke C. C. in zakaj za izobrazbo magistrica zdravstvene nege 2. bolonjske stopnje ne zadostujejo triletne izkušnje. V prepričanju, da mora predložiti dokazila za zadnja tri leta, je tožnico utrjevalo tudi dejstvo, da bi C. C. predavala zgolj prvo pomoč, za kar je, upoštevajoč njeno izobrazbo in delovne izkušnje, več kot usposobljena.

9.Tožnica priznava, da jo je toženka pozivala, naj prijavo dopolni, vendar toženka pri tem ni navedla, za katero obdobje naj predloži dokazila za predavateljico C. C. Bila je prepričana, da toženka za omenjeno predavateljico želi dodatna dokazila za obdobje zadnjih treh let. Tega toženka niti v drugem pozivu, po mnenju tožnice namenoma, ni želela pojasniti. Tožničin direktor je tudi telefonsko kontaktiral D. D., ki je pripravil izpodbijano odločbo, in ga spraševal, kaj mora predložiti, da bo prijava popolna, pa ta ni želel dati pojasnila. Izpodbijana odločba ji je, kot prava neuki stranki, predstavljala popolno presenečenje. Po mnenju tožnice je toženka kršila 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj je prepričana, da bi ji morala toženka dati navodila, na kakšen način naj prijavo na razpis dopolni oziroma naj jo dopolni za osemletno obdobje.

10.Glede na omejitev navajanja novih dejstev in dokazov po določbah 52. člena ZUS-1, tožnica pojasnjuje, da zaradi pavšalnih navodil toženke v pozivih za dopolnitev prijave ni mogla prej podati navedb in predložiti dokazov, da je C. C. zadnjih osem let neprekinjeno delovala na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, zato dodatna dokazila o tem prilaga tožbi.

11.Tožnica nadalje poudarja, da ni seznanjena s sklepom z dne 4. 11. 2011, s katerim naj bi minister, pristojen za promet, ustanovil strokovno komisijo, niti ji ni znana sestava te komisije. Posledično je bila prikrajšana za pravico do zahteve za izločitev predsednika oziroma članov strokovne komisije, prav tako je bila prekršena njena pravica do izjave. Poleg tega je k dopolnitvi prijave ni pozivala strokovna komisija, saj je razvidno, da ta ni podpisnica pozivov na dopolnitev. Glede tega je obrazložitev izpodbijane odločbe napačna oziroma v nasprotju s samim postopkom. Izpodbijana odločba tudi sicer ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, zakaj bi tožnica morala izkazati, da je C. C. zadnjih osem let neprekinjeno delovala na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga.

12.Po mnenju tožnice je javni razpis diskriminatoren ter posledično nezakonit in protiustaven. Povsem nerazumno je, da mora imeti predavatelj prve pomoči izobrazbo prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovarstvene smeri, izobrazba magistrice zdravstvene nege pa ni ustrezna.

13.Tožnica dodatno pojasnjuje, da je pri sestavi priloge 3.2 pri predavatelju E. E. pomotoma navedla, da bo izvajal celoten program z vsemi vrstami usposabljanja, ne pa tudi prve pomoči. Pri sestavi te priloge je namreč pomotoma prekopirala celoten zapis programa predavatelja A. A.

14.Tudi predavateljica Č. Č. po mnenju tožnice izpolnjuje pogoje za predavateljico. Ob tem tožnica ugotavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe bi moralo izhajati, katera dejstva so bila pri zavrnitvi njene vloge odločilna in kako so vplivala na odločitev. Za predavateljico Č. Č. je predložila dokazila, da ima osem let delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zaradi česa je toženka presodila, da nima predavateljev, ki bi ustrezali zahtevanim merilom. Poleg tega predavatelja A. A. in E. E. pokrivata tudi področje predavateljice Č. Č. Tudi če je toženka ugotovila, da Č. Č. ne izpolnjuje pogojev za izvajanje programa gašenje, to še ne pomeni, da tožnica nima predavateljev, ki ustrezajo merilom iz 4 (b) točke javnega razpisa.

Odgovor toženke na tožbo

15.Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču predložila upravni spis, ki se nanaša na izdajo izpodbijane odločbe, ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da se tožba zavrne.

16.V odgovoru toženka ponovno pojasnjuje, kakšne pogoje morajo izpolnjevati organizacije za strokovno usposabljanje voznikov za prevoz nevarnega blaga, vključno s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati predavatelji. Priznava, da je v pozivu tožnici za dopolnitev vloge z dne 24. 7. 2020 pomotoma zapisala, da je pogoj za predavatelja, ki ima 2. bolonjsko stopnjo/univerzitetno izobrazbo prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovnovarstvene smeri, 5 let delovnih izkušenj, od tega zadnja 3 leta delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Šlo je za očitno pomoto, ki pa v ničemer ni vplivala na odločitev, saj predavateljici C. C. in Č. Č. nimata 2. bolonjske stopnje/univerzitetne izobrazbe prometne, strojne, kemijske, pravne ali delovnovarstvene smeri, zato se je izkazovanje njunih delovnih izkušenj presojalo po kriteriju predavateljev, ki imajo srednješolsko izobrazbo. To pomeni, da je morala tožnica zanju dokazati, da imata najmanj zadnjih osem let delovnih izkušenj pri usposabljanju voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga. Toženka se ne strinja z navedbami tožnice, da ta ni bila seznanjena, za kakšno obdobje mora predložiti dokazila o delovnih izkušnjah predavateljev, in da ji ni hotela dati jasnih navodil, kako naj izkaže izpolnjevanje zadostnih delovnih izkušenj za predavateljici Č. Č. in C. C.

17.Toženka poudarja, da se medicinska izobrazba ne šteje za delovnovarstveno smer izobrazbe, zato bi morala za predavateljico C. C. tožnica izkazati najmanj zadnjih osem let zahtevanih delovnih izkušenj. Čeprav bi lahko že na podlagi dokumentov, predloženih z vlogo na javni razpis, in dodatno posredovanih tožničinih dokumentov na podlagi prvega poziva za dopolnitev vloge, odločila o vlogi tožnice, je tej poslala še dodaten poziv z dne 25. 8. 2020 s pojasnili o tem, s katerimi dokumenti se lahko dokazuje strokovnost predavateljev.

18.V nadaljevanju toženka dodatno pojasnjuje komunikacijo med tožničinim direktorjem in D. D., ki je v vseh vsebinskih primerih, ki so se nanašali na javni razpis, vlagateljem zaradi njihove enakopravne obravnave in možne različne interpretacije telefonskih pogovorov predlagal, da vprašanja posredujejo v pisni obliki. Po mnenju toženke je bila tožnica seznanjena, da bo odpiranje, pregled in ocenjevanje vlog izvedla strokovna komisija, saj je bilo to določeno v 8. točki javnega razpisa. Strokovna komisija je delovno telo za izvedbo vseh operativnih opravil v zvezi s predmetnim javnim razpisom (odpiranje, pregled in ocenjevanje vlog), medtem ko je odločitev o podelitvi pooblastil sprejel minister, pristojen za promet. Tožnica bi lahko v vsakem trenutku izvedela za sestavo strokovne komisije, če bi to zahtevala.

19.V zvezi s tožbenimi ugovori o diskriminatornosti javnega razpisa toženka navaja, da v javnem razpisu ni nikjer določeno, kakšno izobrazbo morajo imeti predavatelji. Določena so le različna merila, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje pogojev za predavatelja za različne vrste izobrazbe. V zvezi s predavateljem E. E. opozarja, da je tožnica v svoji vlogi na javni razpis pri tem predavatelju jasno in določno navedla, da bo izvajal celoten program z vsemi vrstami usposabljanj, z izjemo prve pomoči. Toženka ne verjame tožničinemu zatrjevanju, da je šlo pri navedbi področja dela, ki ga bo izvajal E. E., za pomoto oziroma površnost. Če bi to držalo, bi tožnica za E. E. predložila tudi dokazila, ki bi izkazovala njegove delovne izkušnje na področju prve pomoči, ter bi v primeru dejanske pomote napako odpravila že po prejemu poziva na dopolnitev vloge. Toženka zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Kot še navaja, tudi za predlagano predavateljico Č. Č. tožnica ni izkazala, da bi zadnjih osem let neprekinjeno delovala na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga.

Nadaljnji potek upravnega spora

20.Tožnica je v vlogi z dne 9. 2. 2021 sodišču posredovala dodatna dokazila o izpolnjevanju pogojev za predavateljico C. C. Ponovno povzema vsebino toženkinih pozivov za dopolnitev vloge in poudarja, da je bilo toženki jasno, da je tožnica svoje napore usmerjala v to, da bi za omenjeno predavateljico dostavila dokumentacijo za triletno obdobje, pa ji toženka kljub temu ni dala navodil oziroma je ni opozorila, naj posreduje dokazila še za pet let. Tožnica zanika, da ji je D. D. povedal, naj vprašanja posreduje pisno.

21.V navedeni vlogi ponovno poudarja, da ni seznanjena s sestavo strokovne komisije. Toženko je zato pozvala, da jo s tem seznani, ter zahtevala tudi predložitev dokazila (npr. zapisnika) o tem, kdo je odpiral in preverjal prijave na razpis. Če je član strokovne komisije D. D., je po prepričanju tožnice podan konflikt interesov in resen dvom v nepristranskost te uradne osebe zaradi njene interesne povezanosti z javnim razpisom. Kot opozarja tožnica, je D. D. kontaktna oseba pri toženki, ki je zbirala prijave in ki naj bi tudi skrbela za popolnost predložene dokumentacije. Hkrati je podpisnik obeh pozivov za dopolnitev njene vloge. Po prepričanju tožnice je tudi član strokovne komisije. Sprašuje se, zakaj minister sploh imenuje strokovno komisijo, če potem o vsem odloča sam. Sama meni, da minister zgolj formalno podpiše izdano odločbo, odločitev o primernosti prijaviteljev pa sprejme strokovna komisija. Poleg tega je D. D. sestavil izpodbijano odločbo in tudi vse ostale odločbe o vlogah na javni razpis za izdajo pooblastila za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga in izdajo certifikatov o usposobljenosti.

22.Tožnica dalje navaja, da je bil D. D. pred nekaj leti tudi sam predavatelj voznikom vozil za prevoz nevarnega blaga pri družbi A., pri čemer je bil tudi v tem obdobju zaposlen pri toženki. Nato opisuje primer postopanja D. D. v drugem postopku, tj. postopku predlaganja kandidatov v komisijo za preizkus znanja voznikov o usposobljenosti, iz katerega so bile izključene organizacije, ki so se prijavile na obravnavani javni razpis. D. D., ki je vodil postopek izbire kandidatov za člane omenjene komisije oziroma je v njem sodeloval, je nato sam postal predsednik te komisije. Po mnenju tožnice gre za njegov modus operandi, saj je, podobno kot v obravnavanem primeru, D. D. pripravil javni razpis, bil je kontaktna oseba in vodil postopek, bil je član strokovne komisije, ki je preverjala ustreznost vlog prijaviteljev, in še sestavljavec odločb o (ne)podelitvi pooblastil.

23.Na podlagi vpogleda v podatke AJPES tožnica ugotavlja, da ima D. D. odprt s.p. Po njenem vedenju v okviru podjetništva opravlja s svojo funkcijo sekretarja nezdružljive dejavnosti, saj izvaja predavanja s področja ADR za podjetja (npr. Družba A., B., C., d.o.o), katerim je kot sekretar potrdil nove odločbe za usposabljanje voznikov, sodeluje pa tudi v izpitni komisiji kot predstavnik ministrstva. Tožnica poudarja, da mora uradna oseba, ki ugotovi obstoj okoliščin, ki bi lahko vplivale ali ustvarile videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje njenih nalog, te okoliščine nemudoma razkriti neposredno nadrejenemu ali od njega pooblaščeni osebi. Meni tudi, da ji D. D. iz osebnih razlogov ni želel podati ustreznih navodil za dopolnitev vloge. Prepričana je, da bi se moral izločiti iz postopka izbire prijaviteljev in ne bi smel sodelovati v strokovni komisiji, ne sestaviti izpodbijane odločbe.

24.Tožnica ponavlja, da so merila, s katerimi se dokazuje izpolnjevanje pogojev za predavatelje, diskriminatorna in zato protiustavna in nezakonita. Pojasnjuje svojo pomoto pri navedbi programa, ki naj bi ga izvajal predavatelj E. E., in prereka navedbe toženke, da poskuša naknadno izkazati pogoje za pridobitev pooblastila za strokovno usposabljanje voznikov.

25.Toženka je v vlogi z dne 10. 3. 2021 odgovorila, da je bila vsaka vloga obravnavana individualno. Do navedb tožnice, ki se po njenem mnenju ne nanašajo na postopek izdaje izpodbijane odločbe, se ni želela opredeliti. Navedla je le, da je oseba, ki se omenja v povezavi z imenovanjem komisije za opravljanje preizkusa znanja o strokovni usposobljenosti voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga, zaposlena na uradniškem delovnem mestu in nima pravice odločanja o zadevah, ki se ji očitajo. Vztrajala je, da je bilo postopanje v obravnavani zadevi pravilno in zakonito in da je taka tudi izpodbijana odločba.

26.Sodišče je dne 10. 9. 2024 opravilo narok za glavno obravnavo v navzočnosti tožničinega zakonitega zastopnika, tj. direktorja A. A., in njenega pooblaščenca, odvetnika F. F. Toženka na narok kljub izkazanemu vabilu ni pristopila, je pa predhodno v vlogi z dne 29. 7. 2024 sporočila, da se odpoveduje pravici do glavne obravnave.

27.Direktor tožnice je na navedenem naroku na vprašanje, od kdaj so tožnici poznani razlogi, ki jih v zvezi z izločitvijo uradne osebe navaja v vlogi z dne 9. 2. 2021, odgovoril, da se ne more spomniti, saj so od tedaj minila že štiri leta. Pojasnil je, da je vzporedno z obravnavanim razpisom tekel tudi razpis za ocenjevalce in da je za te okoliščine verjetno izvedel potem, ko so bili znani izidi obravnavanega razpisa. Po tem se je namreč začel zanimati naokrog. Že prej je vedel, da je bil D. D. zaposlen pri toženki, saj je bil tudi sam preglednik za ADR vozila ter varnostni svetovalec za prevoz nevarnega blaga, D. D. pa mu je v zvezi s tem tudi predaval. To je bilo približno leta 2018. Pri tem ni šlo za ista predavanja, kot so predavanja za voznike tovornih vozil. Ni vedel, da D. D. predava tudi voznikom, bil pa je v ocenjevalni komisiji. To je izvedel naknadno, po prejemu izpodbijane odločbe. Direktor tožnice je še pojasnil, da je bil obravnavani razpis prvi razpis za izdajo predmetnega pooblastila, na katerega se je prijavila tožnica. Na tem razpisu je pooblastilo uspelo pridobiti vseh ostalih sedem ali osem prijaviteljev. Tožnica prej ADR usposabljanj ni izvajala in jih ne izvaja niti sedaj, ker so razpisi le vsakih pet let. Na vprašanje, zakaj in od kdaj meni, da je D. D. član strokovne komisije za preizkus in presojo prijav na obravnavani razpis, in zakaj meni, da je bil D. D. član te komisije, kljub temu, da iz njegovega uradnega zaznamka z dne 4. 11. 2020 izhaja nasprotno, je direktor tožnice odgovoril, da je bil po njegovem mnenju D. D. član strokovne komisije, ki je presojala prijave v obravnavani zadevi, zato, ker je bil kontaktna oseba. Po telefonu pa se je izgovarjal, da nič ne ve, in ni hotel povedati, kaj je narobe z njegovo prijavo. Direktor tožnice je izrazil mnenje, da so razpisni pogoji prirejeni v zvezi z zahtevami za izvajanje predavanj prve pomoči. Povedal je še, da mu je znano, da D. D. skupaj z B. B., ki naj bi bil predavatelj tudi pri tožnici, opravlja delo člana izpitne komisije za voznike tovornih vozil.

28.Pooblaščenec tožnice je vztrajal pri predlogu, da sodišče od toženke pridobi podatek o tem, kdo so bili člani strokovne komisije, ki je odločala o ustreznosti prijav, ter zapisnik o odpiranju prijav in njihovi preveritvi, saj bo tudi iz tega izhajalo, kdo je sodeloval v postopku. S predlogom za pridobitev seznama članov komisije na dan 31. 5. 2020 predlaga pridobitev podatkov o tem, kdo so bili člani komisije, ki je odločala o ustreznosti prijav. Navedel je še, da je funkcija člana izpitne komisije plačljiva in da jo plača ministrstvo. Direktor tožnice pa je navedel, da člana izpitne komisije plača izobraževalna institucija, a ni vedel zanesljivo, ali ta strošek plača ministrstvu ali neposredno članu izpitne komisije. Kot je še navedel, okoliščina, da je D. D. član izpitne komisije že 10 ali 15 let, vpliva na to, komu bo dal soglasje oziroma pooblastilo za izobraževanja, saj nočejo nove konkurence. Vztrajal je, da bi mu moral D. D. po telefonu pojasniti, kaj ni v redu s prijavo, a je ta odgovoril, da nič ne ve in da vse piše. Vprašanja na spletno stran pa so lahko podali le do izteka razpisnega roka, kasneje, ko so se prijave dopolnjevale, pa ne več. Poudaril je, da tožnica ni dobila pooblastila zaradi prve pomoči, ki predstavlja le dve uri od 24 ur predavanj.

29.V nadaljevanju je tožničin pooblaščenec na naroku navedel, da je bil E. E. usposobljen za izvajanje celotnega programa in da tudi pri drugih izvajalcih pokriva področje prve pomoči, npr. pri Č., d.o.o. Direktor tožnice je zato menil, da bi jih moral D. D. na to opozoriti in predlagati, da pri E. E. kot področje predavanja vključijo še prvo pomoč. Sam namreč ni opazil, da so to področje pri E. E. izključili. Pooblaščenec tožnice je še navedel, da v zvezi z gašenjem ni bila prijavljena le Č. Č., pač pa tudi E. E., B. B. in tožničin direktor, ki so vsi usposobljeni izvajati tovrstna predavanja. Okoliščina, da za Č. Č. niso izkazali izpolnjevanja pogojev, zato ne utemeljuje zavrnitve tožničine prijave. Nelogično je, da C. C. ne izpolnjuje pogojev za izvajanje predavanj iz prve pomoči, izpolnjuje pa jih na primer E. E., ki je tehnični inženir. Slednji je bil usposobljen za izvajanje celotnega programa, bil je predsednik Zveze združenja varnostnih svetovalcev in že potrdilo o njegovem sodelovanju pri usposabljanju voznikov v svojstvu predavatelja izkazuje, da izpolnjuje pogoje tudi za predavanja iz prve pomoči. Poleg tega na izpitih ni nobenih vprašanj iz prve pomoči.

30.Na vprašanje tožnici, če torej ne držijo navedbe v njeni vlogi z dne 9. 2. 2021, da D. D. izvaja predavanja iz ADR za podjetja, katerim je kot sekretar potrdil nove odločbe za usposabljanja voznikov, kot so podjetja A., B., C., je tožničin direktor navedel, da so mu drugi šoferji povedali, da je pred obravnavanim razpisom D. D. izvajal tudi predavanja za voznike pri omenjenih podjetjih. To je ugotovil kot preglednik tovornih vozil po tem, ko je bila prijava zavrnjena. Omenil je še, da je toženka zaradi spremenjene zakonodaje v obravnavanem primeru prvič izvedla javni razpis, prej je pri izvajalcih le pregledala izpolnjevanje pogojev. Navedel je tudi, da je plačilo za predavatelje voznikom izključno strošek izobraževalne institucije.

31.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 10. 9. 2024 sklenilo, da bo od toženke pridobilo podatek o sestavi strokovne komisije, ki je preizkušala tožničino prijavo na predmetni javni razpis, zapisnik o odpiranju in preveritvi prijav na predmetni razpis ter seznam prilivov, ki jih je D., s.p. od leta 2011 dalje prejel od toženke za opravljanje funkcije člana izpitne komisije za preverjanje znanja voznikov vozil nevarnega blaga. S pozivom z dne 13. 9. 2024 je toženko pozvalo, da v danem roku dostavi podatke in listine, skladno z navedenim sklepom.

32.Toženka je z vlogo z dne 26. 9. 2024 sodišču predložila sklep o imenovanju strokovne komisije z dne 4. 11. 2011, zapisnik o odpiranju vlog z dne 6. 7. 2020 ter zapisnike o pregledu vlog in pojasnil vlagateljev z dne 17. 7. 2020, 20. 8. 2020 in 9. 9. 2020. Pojasnila je, da D. D. od nje ni prejel plačil za delo člana izpitne komisije za preverjanje znanja voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga. Toženka je v tej vlogi odgovorila še na navedbe tožnice o uradnem zaznamku D. D. z dne 4. 11. 2020, iz katerega po njenem mnenju ne izhaja, da ta ni bil član strokovne komisije. V zvezi s telefonskimi pogovori med tožničinim direktorjem in D. D. je pojasnila, da je bilo zaradi enakopravne obravnave vlagateljev v vseh vsebinskih primerih klicateljem enotno pojasnjeno, da naj za vsa vsebinska pojasnila v zvezi z javnim razpisom svoja vprašanja posredujejo v pisni obliki. Zanikala je, da so bili razpisni pogoji v zvezi z zahtevami za izvajanje predavanj prve pomoči prirejeni. Poudarila je, da je tožnici poslala dva poziva za dopolnitev njene vloge, v katerih je bil jasno navedeno, v katerih delih in kako je treba vlogo dopolniti. V zvezi s tožničinimi trditvami, da naj bi okoliščina, da je D. D. že 10 do 15 let član izpitne komisije, vplivala na to, komu bo dal soglasje oziroma pooblastilo za izobraževanje, ker noče nove konkurence, je toženka navedla, da je delo te komisije neodvisno od števila pooblaščenih organizacij za izvajanje usposabljanja. Vsem organizacijam, ki so se prijavile na javni razpis in so izpolnjevale pogoje, je bilo podeljeno pooblastilo. Tega izda minister, pristojen za promet, in ne posameznik na uradniškem delovnem mestu. Minister pa pri tem nima diskrecijske pravice, da organizaciji, ki izpolnjuje pogoje, zavrne izdajo pooblastila. Na javni razpis se je prijavilo enajst organizacij, od katerih je bilo desetim, ki so izpolnjevale pogoje, podeljeno pooblastilo. Pred tem javnim razpisom je usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga izvajalo pet pooblaščenih organizacij, tako da se je njihovo število po izvedbi javnega razpisa podvojilo. Postopek izbire članov strokovne komisije je potekal neodvisno od postopka določitve pooblaščenih organizacij na javnem razpisu ter ga ni izvajala strokovna komisija. Toženka je odgovorila še na tožničine navedbe o usposobljenosti E. E. in se pri tem sklicevala na vlogo tožnice, v kateri je ta navedla, da bo E. E. izvajal celoten program, razen prve pomoči. Opredelila se je še do navedb tožnice glede potrebnosti zahtevane usposobljenosti predavateljev prve pomoči.

33.V vlogi z dne 7. 11. 2024 je tožnica nato pojasnila, da plačilo članom izpitnih komisij plača neposredno izobraževalna institucija in ne toženka. Ponovno je izpostavila usposobljenost E. E. za izvajanje celotnega programa izobraževanja. Toženka bi jo morala obvestiti, naj navede, da bo E. E. predaval tudi prvo pomoč; to namreč toženki nalaga 7. člen ZUP. Prav tako bi lahko na to tožnico opozoril D. D. v telefonskem razgovoru, kot tudi v obeh pisnih pozivih. Ponovila je še, da po izteku roka za prijavo na razpis, to je po 30. 6. 2020, toženki ni bilo mogoče več podajati nobenih vprašanj, ne pridobiti kakršnihkoli vsebinskih pojasnil od nje.

34.V vlogi z dne 10. 12. 2024 je toženka odgovorila na tožničine navedbe o usposobljenosti E. E. Povzela je tožnici poslane pozive za dopolnitev njene vloge, ki potrjujejo, da je pisna komunikacija med njima potekala. Tožnica pa v tej pisni komunikaciji ni navajala, da so ji razpisni pogoji nerazumljivi, in ni prosila za dodatna pojasnila. Prav tako ni pisnih pojasnil zahtevala v času objave javnega razpisa.

35.Sodišče je na naroku dne 17. 12. 2024 nadaljevalo glavno obravnavo v navzočnosti direktorja tožnice A. A. in njenega pooblaščenca, odvetnika F. F. ter toženkine pooblaščenke G. G.

36.Na tem naroku je na vprašanje, ali držijo tožničine navedbe, da so prijavitelji lahko pisna vprašanja toženki postavili le do izteka razpisnega roka dne 30. 6. 2020, in ali se navedbe toženke v vlogi z dne 26. 9. 2024, da so klicateljem enotno pojasnili, naj za vsa vsebinska pojasnila glede javnega razpisa svoja vprašanja posredujejo v pisni obliki, nanašajo tudi na čas po izteku razpisnega roka, pooblaščenka toženke odgovorila, da vztraja pri dosedanjih navedbah, da je po njenem mnenju izpodbijana odločba primerno obrazložena, da vsa dejstva izhajajo iz spisov in da k temu nima kaj dodati. V obravnavanem primeru je šlo za javni razpis in vsi prijavitelji so bili enakopravno obravnavani. Če so bile vloge pomanjkljive, so jih pozvali na dopolnitev in opozorili na posledice, če tega v danem roku ne bi storili. Pooblaščenka toženke je potrdila navedbe tožnice, da je D. D. predavatelj voznikom vozil v okviru usposabljanj, ki jih izvajajo prijavitelji na obravnavani razpis. A je ob tem poudarila, da to ni predmet obravnavanega postopka, saj to ni isti postopek, kot je postopek imenovanja predavateljev, v katerem se predavateljem izda poseben sklep. Obstajajo namreč tri vrste postopkov: postopki, kjer se določajo predavatelji, postopki, v katerih se določajo izpraševalci, in postopki, v katerih se izda pooblastilo podjetjem za izvajanje izobraževanj. V okviru teh izobraževanj predavanja za posamezno podjetje lahko izvajajo samo tisti predavatelji, ki jih je podjetje navedlo v svoji prijavi na razpis. Na vprašanje, za koliko prijaviteljev D. D. izvaja ta predavanja, je pooblaščenka toženke odgovorila, da D. D. ne sodeluje v postopkih, ki se nanašajo na podelitev pooblastil podjetjem za izvedbo izobraževanj, oziroma da ne sodeluje v postopku, v katerem je bil s sklepom izbran kot predavatelj, je pa v obravnavanem razpisu sodeloval kot uradna oseba, ki je vodila postopek. Na vprašanje, v kakšnem razmerju so podjetja, ki so pridobila pooblastilo za izvajanje izobraževanj voznikov vozil z nevarnim blagom, je pooblaščenka toženke pojasnila, da med temi podjetji obstaja konkurenca, tako da ni vsako od njih določeno za posamezno območje.

37.Na vprašanje tožnici, zakaj meni, da je podano nasprotje interesov, če uradna oseba, ki je vodila postopek izdaje izpodbijane odločbe, nastopa kot predavatelj pri enem od prijaviteljev na obravnavani razpis, je direktor tožnice odgovoril, da gre za nasprotje interesov. Ta oseba je namreč že pred javnim razpisom predavala voznikom tovornih vozil z nevarnim blagom. Poleg tega jo je podjetje C. v vlogi na obravnavani razpis prijavilo kot predavatelja, kar izhaja iz dodatno predloženega dela upravnega spisa. D. D. se je sicer v postopku v zvezi s tem podjetjem izločil, vendar ne bi smel odločati niti o prijavah drugih konkurentov za podelitev pooblastila, saj s tem odloča, kdo bo lahko dobil posel. Pooblaščenec tožnice je predlagal, da se D. D. zasliši o tem, ali je pred predmetnim razpisom izvajal predavanja za voznike tovornih vozil z nevarnim blagom, saj to lahko pomeni, da je že prej imel osebne in poslovne stike s posameznim prijaviteljem in zato ni mogel odločati, ali drug prijavitelj izpolnjuje vse pogoje za razpis.

38.Na vprašanje, ali so predavanja voznikom vozil z nevarnim blagom plačljiva ter ali je plačilo odvisno od števila udeležencev oziroma od števila predavanj, je pooblaščenka toženke pojasnila, da gre za plačljiva predavanja, ni pa ji znano, kako se določi plačilo. Direktor tožnice je nato navedel, da mu je znano, da je plačilo predavateljem odvisno od števila slušateljev - več je slušateljev, višje je plačilo. Na vprašanje, o katerih pravnopomembnih okoliščinah naj bi ob zaslišanju izpovedal direktor tožnice, je njen pooblaščenec pojasnil, da bo izpovedal glede korespondence z D. D., kdaj je bil pozvan s strani toženke, v kakšni obliki je kontaktiral s D. D. in kakšna je bila vsebina te komunikacije. Na vprašanje, zakaj je tožnica zaslišanje D. D. predlagala šele na tem naroku, je njen pooblaščenec odgovoril le, da je že pojasnil, o čem bo ta priča izpovedala. Pooblaščenec tožnice je še navedel, da je po njegovem vedenju D. D. že pred predmetnim razpisom izobraževal za naslednje ponudnike: C., d.o.o., B., d.o.o., D., d.o.o., E., d.o.o., A., d.o.o. Pooblaščenka toženke je dodala, da ji ni znano, ali te navedbe držijo. Pooblaščenec tožnice je nato predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri omenjenih podjetjih o tem, ali so D. D. izvedla plačila za predavanja, plačila predavateljem namreč izvršijo podjetja, ki izvajajo izobraževanja.

39.Sodišče je na naroku 17. 12. 2024 s sklepom zavrnilo predlog tožnice, da se ji določi rok za odgovor na zadnjo vlogo toženke z dne 10. 12. 2024. Toženka namreč v tej krajši vlogi ni podala novih pravnorelevantnih navedb.

40.Pooblaščenec tožnice je nato navedel, da je toženka pri drugih sedmih prijaviteljih (E., d.o.o., A., B., d.o.o., C., d.o.o., G., d.o.o., H., d.o.o. in I., d.o.o.), pri katerih je bil E. E. določen kot predavatelj za celoten program, štela, da ta izpolnjuje pogoje za predavatelja. Tožnica pa je v svoji prijavi za E. E. predložila enako dokumentacijo kot ostali prijavitelji in vsebinsko gledano s tem izpolnila pogoje za predavatelje. Če bi jo toženka obvestila, da ima E. E. vse pogoje za izvajanje celotnega programa, bi umaknila omejitev, da ta ne bo predaval prve pomoči. Toženka bi jo tudi morala seznaniti, da sicer na razpisu ne bo uspela. Ker tega ni storila, je po mnenju tožnice kršila 7. člen ZUP. Tožnica je predlagala, da sodišče pri toženki pridobi dokumentacijo, ki so jo poslali tisti prijavitelji, ki so E. E. predlagali kot predavatelja. Iz nje naj bi bilo razvidno, da E. E. izpolnjuje vse pogoje za predavatelja za celoten program.

41.Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo vse listine v upravnem spisu, vključno z listinami, ki jih je toženka posredovala sodišču z vlogo z dne 26. 9. 2024, ter listinske dokaze, ki jih je predložila tožnica in se v sodnem spisu nahajajo kot priloge od A2 do A21 (A2 - izpodbijana odločba; A3 - dokumentacija iz upravnega spisa v zvezi z obravnavanim javnim razpisom in vlogo tožnice ter seznam usposabljanj in predavanj C. C. (Tabela 1), potrdili o sodelovanju na strokovnem izpopolnjevanju z dne 18. 5. 2012 in z dne 9. 3. 2012, potrdilo o njeni udeležbi na strokovnem izpopolnjevanju v maju 2011, potrdilo Zdravstvenega doma Ljubljana o zaposlitvi C. C. z dnem 3. 3. 2003 in izjava podjetja J., d.o.o. z dne 24. 11. 2020 o internem izobraževanju ADR voznikov s strani C. C.; A4 - izjava podjetja K., d.o.o. z dne 24. 11. 2020 o internem izobraževanju ADR voznikov s strani C. C., A5 - potrdilo Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 24. 11. 2020 o zaposlitvi C. C.; A6 - dopis toženke z dne 1. 7. 2020 v zvezi z imenovanjem članov komisije za opravljanje preizkusa znanja o usposobljenosti voznikov za prevoz nevarnega blaga; A7 - anonimizirana vloga za imenovanje člana te komisije; A8 - anonimizirana diploma o doktoratu znanosti s področja kemijske tehnologije; A9 - anonimiziran certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji; A10 in A11 - sklep z dne 23. 9. 2020 o imenovanju komisije za opravljanje preizkusa znanja o strokovni usposobljenosti voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga s spremnim dopisom; A12 - poslovnik o načinu dela navedene komisije; A13 in A14 - neizpolnjeni zapisniki o preizkusu znanja o strokovni usposobljenosti voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga po začetnem in po obnovitvenem usposabljanju; A15 - izpis podatkov AJPES-a za D., s.p.; A16 in A17 - odločba toženke z dne 12. 10. 2020, izdana podjetju I., d.o.o., z izpolnjeno razpisno prilogo 3.2 navedene družbe; A18 in A19 - kopija diplome E. E.; A20 - licenca E. E. za preverjanje in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije operater pri prevozu nevarnega blaga; A21 - certifikat E. E. o nacionalni poklicni kvalifikaciji za varnostnega svetovalca za prevoz nevarnega blaga).

42.Sodišče pri odločitvi vsebinsko ni upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je tožnica o usposobljenosti predavateljev C. C., Č. Č. in E. E. podala (šele) v tem upravnem sporu (listine od Tabele 1 dalje v prilogi A3 sodnega spisa ter priloge A4, A5 in A17 sodnega spisa). Te listine za odločitev sodišča, ki temelji na ugotovitvi procesne kršitve toženke, niso bistvene.

43.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje njenega direktorja A. A., za zaslišanje priče D. D., za opravo poizvedb pri podjetjih, ki naj bi D. D. pred predmetnim javnim razpisom izvedla plačila za predavanja, ter za pridobitev dokumentacije pri toženki, ki so jo poslali drugi prijavitelji, ki so E. E. predlagali kot predavatelja. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi ugotovljene postopkovne kršitve v zvezi z (ne)pristranskostjo uradne osebe, ki je vodila postopek izdaje odločbe, in vsled tega ni presojalo ostalih tožbenih očitkov, ni zaslišalo tožničinega direktorja o njegovi korespondenci z D. D. o tem, kdaj je bil s strani toženke pozvan na dopolnitve vloge, v kakšni obliki je kontaktiral s D. D. in kakšna je bila vsebina te komunikacije, prav tako ne o tožničini pomotni prijavi področja predavanj za E. E. in o tem, da je tožnica razpolagala z dokazili za predavateljico C. C. Te okoliščine namreč niso pomembne za sprejeto odločitev sodišča. Iz enakega razloga sodišče od toženke ni pridobilo dokumentacije, ki so jo poslali ostali prijavitelji, ki so E. E. predlagali kot predavatelja, in ki naj bi potrjevala, da E. E. izpolnjuje vse pogoje za predavatelja za celoten program. Resničnost teh navedb tožnice na drugačno odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče ni zaslišalo D. D., saj dejstva, ki naj bi jih njegova izpoved potrdila, tj. da je D. D. že pred obravnavanim razpisom izvajal predavanja za voznike tovornih vozil z nevarnim blagom, niso bistvena za odločitev. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, je bistveno, da je bil D. D. v času vodenja postopka v zvezi s prijavami na obravnavani javni razpis pri enem od vlagateljev prijave na ta razpis prijavljen kot predavatelj. To je potrdila na glavni obravnavi toženka sama, izhaja pa tudi iz dela upravnega spisa, ki ga je toženka sodišču predložila z vlogo z dne 26. 9. 2024 (ocenjevalni list za C., d.o.o.). Ob navedenem za odločitev tudi ni pomembno, ali je D. D. že v času pred objavo predmetnega razpisa za izvajanje predavanj voznikom vozil z nevarnim blagom od teh podjetij prejel plačila. Zato sodišče o teh plačilih ni opravilo poizvedb.

<strong><em>Presoja sodišča</em></strong>

K I. točki izreka:

44.Tožba je utemeljena.

45.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnila vlogo tožnice (na javni razpis) za izdajo pooblastila za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga in izdajo certifikatov o usposobljenosti.

46.V drugem odstavku 37. člena ZPNB je določeno, da strokovno usposabljanje voznikov izvajajo organizacije, ki jih na podlagi javnega razpisa določi minister, pristojen za promet. Pooblastilo izda minister z odločbo v upravnem postopku, če organizacija izpolnjuje pogoje, določene v predpisu iz prvega odstavka 3. člena tega zakona, v odločbi pa določi pogoje, pod katerimi se mora izvajati strokovno usposabljanje.

47.Tožnica ugovarja, da je postopek izdaje izpodbijane odločbe vodila uradna oseba, ki bi morala biti zaradi pristranskosti izločena.

48.ZUP v 35. členu določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku: 1. če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; 2. če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; 3. če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; 4. če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Po 36. členu ZUP mora uradna oseba, ki naj bi odločila v določeni upravni zadevi ali opravila kakšno dejanje v postopku, takoj, ko zve za kakšen izločitveni razlog iz 35. člena tega zakona, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi in to sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Če uradna oseba misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njeno izločitev, sporoči to omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom. V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Po drugem odstavku 37. člena ZUP uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz kakšnega od razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati. Po 40. členu ZUP se določbe tega zakona o izločitvi smiselno uporabljajo tudi za člane kolegijskih organov in druge funkcionarje ter druge osebe, ki bi bile pooblaščene za odločanje v upravnih zadevah oziroma opravljanje dejanj v postopku.

49.V 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP kot absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka šteje, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Ta absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka je podana v primeru kršitve določb (35. člena) ZUP o izločitvi zaradi obstoja t.i. izključitvenih razlogov. V primeru kršitve določb (36. člena) ZUP o izločitvi zaradi obstoja t.i. odklonitvenih razlogov pa gre za relativno bistveno kršitev določb postopka (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 40/2019 z dne 11. 11. 2020). Pri odklonitvenih razlogih je treba presojati, ali so ti objektivno taki, da vzbujajo dvom o pristranskosti uradne osebe. Pri tem je treba upoštevati, da se nepristranskost domneva, zato je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje pristranskost. Če je postopek končan, v njem pa je opravljala procesna dejanja ali izdala odločbo oseba, ki bi morala biti izločena, je mogoče razloge za izločitev uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper izdane akte, tudi v tožbi v upravnem sporu (glej Polonca Kovač in Erik Kerševan ter ostali avtorji: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 298 - 299).

50.Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga. Slednje se v upravnem sporu preizkuša (tudi) v okviru prvega odstavka 6. člena ZUS-1, ki med drugim vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe ali drugega pravnega sredstva v upravnem postopku. Če stranka te možnosti nima (npr. v primeru enostopenjskega upravnega odločanja), lahko kršitve postopka uveljavlja tudi v tožbi v upravnem sporu. V nasprotnem primeru bi bilo poseženo v njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). V primeru uveljavljanja kršitve določb postopka v zvezi z institutom izločitve tako ne more biti nepomembno, ali je stranka za odklonitveni razlog vedela oziroma ali je bila z njim seznanjena že v postopku pred izdajo upravne odločbe. Institut izločitve uradne osebe je namreč namenjen temu, da se zaradi pravilnosti in zakonitosti postopka izdaje odločbe uradna oseba ob podanem odklonitvenem razlogu čim prej izloči, ne pa, da se čaka na ravnanje te osebe v konkretnem postopku, in se šele na podlagi (ne)uspeha v postopku stranka odloča, ali bo to procesno kršitev v pravnih sredstvih uveljavljala. Ker bi bilo takšno ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic (11. člen ZUP), v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Do kdaj mora stranka vložiti zahtevo za izločitev, ZUP ne določa izrecno. Po stališču sodne prakse mora stranka izločitev uradne osebe zahtevati takoj, ko izve za odklonitveni razlog (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 40/2019 z dne 11. 11. 2020, sodbo Vrhovnega sodišča U 6/2020 z dne 7. 10. 2020 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-398/19-34 z dne 11. 11. 2021).

51.Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni zahtevala izločitve D. D. Kljub temu ob upoštevanju prej navedenega sodišče zaključuje, da je v tem upravnem sporu njen procesni ugovor glede pristranskosti te uradne osebe dovoljen in pravočasen, prav tako so pravočasno predlagani dokazi, ki naj bi potrjevali utemeljenost tega ugovora. Kot izhaja iz navedb tožnice, ta niti v času vložitve tožbe ni vedela, ali je D. D. član strokovne komisije. Tako tedaj še ni bila v celoti seznanjena s tem, kakšna je vloga D. D. v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sklep o imenovanju strokovne komisije z dne 4. 11. 2011 je toženka sodišču predložila šele po pozivu sodišča z vlogo z dne 26. 9. 2024. Direktor tožnice je na naroku 10. 9. 2024 tudi pojasnil, da pred prejemom izpodbijane odločbe ni vedel, da D. D. izvaja predavanja voznikom vozil z nevarnim blagom pri podjetjih, ki so vložila vlogo na obravnavani javni razpis. Navedenih trditev tožnice toženka ni konkretizirano prerekala, potrjujejo pa jih tudi listine v upravnem spisu, ki jih je toženka, kot rečeno, posredovala šele po pozivu sodišča z vlogo z dne 26. 9. 2024 in iz katerih izhaja, da je D. D. predavatelj voznikom vozil z nevarnim blagom pri enemu od vlagateljev na predmetni javni razpis.

52.Ustavno sodišče se je že večkrat opredelilo (prim. odločbi Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 in Up-217/15 z dne 7. 7. 2016) do vprašanja nepristranskosti tistih, ki odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih ter niso sodišča. Sprejelo je stališče, da je sestavni del poštenega postopka tudi zahteva, da je v postopku spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja. Zahteva po zagotovitvi ustavnega procesnega jamstva nepristranskega odločanja sicer izvira iz ustavnosodne presoje prvega odstavka 23. člena Ustave. Četudi se ta določba izrecno nanaša le na sodišča, pa se po stališču Ustavnega sodišča navedena ustavnosodna presoja in njena izhodišča upoštevajo kot vodilo pri zagotavljanju jamstva nepristranskega odločanja in s tem poštenega postopka za vse postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Ko ne gre za sodišče, ta zahteva izhaja iz 22. člena Ustave. Zanjo pa so enako uporabljivi kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče v svoji ustavnosodni praksi upoštevalo pri prvem odstavku 23. člena Ustave.

53.V smislu navedenega je treba pojasniti, da je bistvo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) jamstvo, da o posameznikovi zadevi odloča sodnik, ki ni zainteresiran za izid postopka in ki pri odločanju nima vnaprej ustvarjenega mnenja, temveč je odprt za trditve in dokaze strank ter odločitev sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov. To med drugim pomeni, da niti s stranko niti s predmetom spora ne sme biti povezan tako, da ne bi mogel odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril. V ustavnosodni presoji je sledeč praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) izoblikovano stališče, da gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja že, če ima sodišče videz pristranskosti, ker obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu opazovalcu vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti), in ne le tedaj, ko bi bilo ugotovljeno osebno sodnikovo prepričanje - torej njegova dejanska pristranskost (subjektivni vidik). Ustavno sodišče tako poudarja, da je eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega odločanja prepoved, da bi odločala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Iz pravice do nepristranskosti odločanja izhaja tudi zahteva, da ta oseba pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost je torej treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost uradne osebe razumejo udeleženci v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je pomembno odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti odločanja oziroma povzročijo dvom o njem. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodnega odločanja kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Osebne, poklicne ali finančne povezave sodnika z udeleženci postopka oziroma z njihovimi pooblaščenci lahko v okoliščinah posameznega primera vzbudijo upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Pri presoji vprašanj, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče stranke pomembno, vendar ni odločilno. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen (prim. odločbe Ustavnega sodišča Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019, Up-217/15 z dne 7. 7. 2016, Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 in sklep Ustavnega sodišča Up-472/20-19 z dne 7. 9. 2023).

54.Opisane stališča je sodišče upoštevalo tudi v obravnavanem postopku izdaje izpodbijane odločbe. Pri tem ni spregledalo, da tožnica nepristranskost očita uradni osebi, ki je vodila postopek, ni pa odločila o njeni vlogi. Upoštevajoč povzeta stališča Ustavnega sodišča, da nepristranskosti ne gre ocenjevati le po njenih učinkih, npr. po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o stvari, tožničinih očitkov ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da D. D. ni mogel vplivati na odločitev o vlogi tožnice, ker ni bil on tisti, ki je o njej odločil (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1804/2015 z dne 6. 12. 2016 in I U 2029/2017 z dne 6. 3. 2018; drugače je navedeno v sodbi Upravnega sodišča I U 412/2020 z dne 5. 5. 2021, v kateri pa so bili očitki o pristranskosti osebe, ki je vodila upravni postopek, prvenstveno zavrnjeni z drugimi razlogi). Takšen zaključek utrjuje tudi posebna ureditev vodenja upravnega postopka in odločanja v njem po ZUP, ki uradni osebi, ki vodi postopek, daje pomemben položaj, čeprav v zadevi ne odloča. Ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 31. člena ZUP uradna oseba, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje, pa ne izpolnjuje pogojev za vodenje postopka, namreč ne sme voditi postopka do izdaje odločbe ne glede na tretji odstavek 28. člena ZUP (glej že omenjeni Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, str. 259, in tudi Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS SOFTWARE, GV založba, Ljubljana 2017, str. 126). Razlogovanje, da uradne osebe, ki le vodi upravni postopek, ni mogoče izločiti že zato, ker v postopku ne odloča in zato ne more vplivati na samo odločitev v upravnem postopku, bi pomenilo, da te osebe v nobenem primeru ne bi bilo mogoče izločiti, kar bi bilo v očitnem nasprotju z določbo prvega odstavka 37. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ZUP, po kateri lahko stranka zahteva tudi izločitev uradne osebe, pooblaščene le za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku, in sicer tudi zaradi obstoja odklonitvenih razlogov.

55.Prav tako ni bistveno, da je bil D. D. le eden od štirih članov strokovne komisije, ki je pregledovala prijave in dodatna pojasnila vlagateljev. Po stališču Ustavnega sodišča mora biti organ, ki odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, sestavljen tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti članov organa; že sodelovanje osebe, pri kateri niso bile odstranjene okoliščine, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti uradne osebe, pa pomeni kršitev videza nepristranskosti. Pri tem ni pomembno, ali je ta oseba svojo funkcijo v postopku opravljala nepristransko oziroma ali je način njenega opravljanja funkcije vplival na izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 ter sklep Vrhovnega sodišča X Ips 40/2019 z dne 11. 11. 2020).

56.Tožnica je s svojimi konkretno navedenimi in izkazanimi okoliščinami o obstoju odklonitvenega razloga pri D. D. izpodbila domnevo o njegovi nepristranskosti.

57.Iz upravnega spisa izhaja, da je bil s sklepom ministra za promet z dne 4. 11. 2011 v strokovno komisijo za pregled vlog in pripravo ustreznih aktov (pooblastil) kot vodja te strokovne komisije imenovan D. D. in poleg njega še trije člani komisije. Iz zapisnika o odpiranju vlog na predmetni javni razpis z dne 6. 7. 2020 izhaja, da je bil pri tem navzoč tudi D. D. kot predsednik strokovne komisije, ki vodil odpiranje vlog. Strokovna komisija je ugotovila, da je bilo pravočasno oddanih 11 vlog, ki so bile vse formalno popolne. Iz zapisnika o pregledu popolnih vlog in njihovem ocenjevanju z dne 17. 7. 2020 izhaja, da so dne 13. 7. 2020 pri pregledu vlog sodelovali vsi člani strokovne komisije, ki so zapisnik tudi podpisali, vključno z D. D. kot predsednikom strokovne komisije. V njem je navedeno, da so podrobnosti pregleda razvidne iz ocenjevalnih listov. Iz teh izhaja, da je strokovna komisija pri vlogi tožnice ugotovila, da predavatelji A. A., B. B., C. C. in Č. Č. niso predložili potrdil o potrebnih delovnih izkušnjah za zadnja tri leta oziroma za zadnjih osem let in da je še treba pojasniti izpolnjevanje pogojev glede na razpisno dokumentacijo. Ocenjevalni list za tožnico je podpisal tudi D. D. Iz ocenjevalnega lista za prijavitelja C., d.o.o., pa izhaja, da je ta med svojimi predavatelji navedel tudi D. D., ki se je iz pregleda dokumentacije tega prijavitelja izločil in ocenjevalnega lista zanj ni podpisal.

58.Tudi iz zapisnika z dne 20. 8. 2020 o pregledu pojasnil vlagateljev izhaja, da so pri tem sodelovali vsi člani strokovne komisije, vključno z D. D. kot predsednikom, ki je tudi ta zapisnik podpisal. V njem je bilo ugotovljeno, da je pojasnilo tožnice v zvezi s točko 4. (a) ustrezno za vse programe in da je pojasnilo v zvezi s točko 4. (b) ustrezno za predavatelja A. A. in B. B. Za predavateljici C. C. in Č. Č. pa manjkajo dokazila o delovnih izkušnjah za obdobje zadnjih osem let na področju, na katerem naj bi predavali. Strokovna komisija je zaključila, da se tožnici pošlje poziv za dodatno pojasnilo v zvezi s tema dvema predavateljicama. Tudi iz tega zapisnika je razvidno, da se je iz pregleda dokumentacije vlagatelja C., d.o.o. D. D. zaradi možnega konflikta interesov izločil.

59.Iz zapisnika z dne 9. 9. 2020 o pregledu pojasnil, prejetih po dodatnem pozivu, izhaja, da so pri njem sodelovali vsi člani strokovne komisije, vključno z D. D. kot predsednikom, vsi člani pa so zapisnik tudi podpisali. V zvezi s tožnico je strokovna komisija zaključila, da ta kljub dodatnemu pozivu za omenjeni predavateljici ni izkazala, da bi zadnjih osem let neprekinjeno delovali na področju usposabljanja voznikov in drugih oseb, ki sodelujejo pri prevozu nevarnega blaga, ter da zato tožnica ne ustreza zahtevam razpisne dokumentacije, saj ne more izpeljati programa v celoti.

60.Iz toženkinih pozivov tožnici z dne 24. 7. 2020 in z dne 25. 8. 2020 za dopolnitev njene vloge izhaja, da ju je pripravil in zato sopodpisal D. D. Tudi izpodbijano odločbo je pripravil in v tem svojstvu sopodpisal D. D.

61.Iz navedenega je razvidno, da je D. D. v postopku izdaje izpodbijane odločbe nastopal kot uradna oseba, ki je vodila postopek. Tako izhaja tudi iz navedb same toženke.

62.Kot je na naroku za glavno obravnavo 17. 12. 2024 potrdila toženka, si pooblaščene organizacije za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga v celoti konkurirajo pri pridobitvi kandidatov za tovrstno usposabljanje, tako da pri izvajanju teh izobraževanj niso omejene npr. vsaka na svoje geografsko območje. To pomeni, da večanje števila podjetij, ki pridobijo pooblastilo za izvajanje teh izobraževanj, ob enakem (letnem) številu udeležencev teh izobraževanj lahko vpliva na število udeležencev oziroma izvedenih izobraževanj pri posamezni organizaciji. Toženka ni prerekala navedb tožnice, ki jih je ta podala na naroku 17. 12. 2024, da manjše število udeležencev tovrstnih izobraževanj pomeni manj izvedenih izobraževanj in nižje plačilo predavateljem. Toženka se niti prej ni opredelila do okoliščin, ki jih je tožnica konkretno opredelila že v vlogi z dne 9. 2. 2021, tj. da D. D. izvaja predavanja s področja ADR za podjetja, katerim je potrdil nove odločbe za usposabljanje voznikov. Posledično sodišče kot logično in prepričljivo sprejema stališče tožnice, da širitev kroga organizacij, ki jim je podeljeno pooblastilo za izvajanje izobraževanj voznikov vozil z nevarnim blagom, v povprečju lahko pomeni manj posla ne le za posamezne organizacije, ki izvajajo ta izobraževanja, pač pa tudi za njihove predavatelje. Okoliščina, da D. D. nastopa kot predavatelj pri enem od vlagateljev prijave na predmetni javni razpis, hkrati pa kot uradna oseba vodi postopek obravnave prijav ostalih (torej konkurenčnih) podjetij na ta javni razpis, po presoji sodišča krni videz njegove nepristranskosti v obravnavanem postopku. Te okoliščine bi tudi pri razumnemu opazovalcu in v očeh javnosti vzbudile upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Do drugačnega zaključka ne more voditi okoliščina, da se za imenovanje predavateljev izda poseben sklep v drugem postopku. Glede na vse navedeno bi se moral D. D. izločiti iz vodenja postopka obravnave vlog vseh prijaviteljev na predmetni javni razpis, ne le iz obravnave vloge podjetja, za katerega predava. V tej zvezi pa po presoji sodišča ni bistveno, da je D. D. tudi član izpitne komisije za preverjanje znanja voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga. Tožnica namreč ni prepričljivo utemeljila, zakaj naj bi ta okoliščina sama po sebi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost pri vodenju postopkov izdaje pooblastil za strokovno usposabljanje voznikov vozil za prevoz nevarnega blaga.

63.Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Zaradi narave ugotovljene procesne kršitve se sodišče ni moglo opredeljevati do ostalih tožbenih ugovorov. V ponovnem postopku bo namreč morala toženka pred ponovno odločitvijo o vlogi tožnice najprej zagotoviti, da bo postopek vodila uradna oseba, pri kateri ne bodo obstajale okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost.

64.Ker je tožnica s tožbo uspela, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da ji toženka povrne stroške tega sodnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je tožnica, ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da jo je v postopku kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 385,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi stroški, razen DDV in sodnih taks. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške upravnega spora v višini 385,00 EUR, skladno s stališči Vrhovnega sodišča povečane za 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 469,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

65.Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbe 36. in 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opombe 6.1.c taksne tarife tega zakona.

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 35, 36, 37, 37/1, 237, 237/1, 237/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia