Jedro

Za odreditev ukrepa urbanističnega inšpektorja iz 73. člena ZUN zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1599/96-7 z dne 8.10.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom združilo postopka v zadevah z št. U 1599/96 in U 1748/96 (1. točka izreka) in zavrnilo tožbi tožečih strank (2. točka izreka) zoper odločbo tožene stranke z dne 1.10.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 3. točko izreka odločbe Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Izpostave K. z dne 24.8.1995, in jo nadomestila z novo 3. točko, ki se glasi: "Če investitorja ne bosta izvršila naloženega dejanja na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške." V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Urbanistični inšpektor je v navedeni odločbi odločil: da morata investitorja P.O. in A.O. do dne 20.9.1995 odstraniti v B. pri K. zidani prizidek-garažo tlorisnih izmer 5,2 x 3,2 m2, ki je zgrajen v dveh etažah v IV. gradbeni fazi, vezan na severovzhodno fasado stanovanjskega objekta B. pri K., na zemljišču s parc. št. 390/2 k.o. N. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (2. točka izreka); da bo, če investitorja do 20.9.1995 ne bosta opravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka, to opravilo pooblaščeno podjetje dne 21.9.1995 ob 9. uri na njune stroške (3. točka izreka); da bosta stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala investitorja na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je tožbi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeni zavrnilo. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je v obravnavanem primeru šlo za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Ni sporno, da sta tožnika zgradila na zemljišču s parcelo št. 390/2 k.o. N. zidani prizidek-garažo v tlorisni izmeri 5,2 x 3,2 m2, brez lokacijskega dovoljenja, ki ga za takšno gradnjo zahteva 50. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju ZUN). Za objekt, ki sta ga tožnika zgradila, ne zadostuje priglasitev del, pa tudi sicer tožnikoma, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bila izdana odločba o priglasiti del za ta objekt. Čeprav za odločitev ni bistveno, je pravilno razlogovanje tožene stranke, da tudi priglasitev del, ki sta jo tožnika predlagala v letu 1985, ni bila uspešna. Potrdilo o dovolitvi priglašenih del, ki ga tožnika prilagata tožbi, pa ne more imeti nobenega vpliva na obravnavano zadevo, saj se nanaša na drugo gradnjo (na obnovitev obstoječe krovne plošče nad greznico v načinu prvotne izvedbe, z izrecnim pristavkom, da uporaba plošče za nadgradnjo ni mogoča). Instituta zastaranja za obveznosti, kot je obravnavana, zakon ne predvideva. Po presoji sodišča prve stopnje je inšpekcijski ukrep utemeljen in skladen s 73. členom ZUN, odločba tožene stranke pa pravilna in zakonita.

V pritožbi tožeča stranka P.O. uveljavlja vse pritožbene razloge. Smiselno ponovi vse tožbene navedbe: da gre za objekt, ki je prigrajen k hiši v izvedbi podaljšane strehe z istim naklonom, zaradi zgraditve nad greznico za cca 2m izstopa proti vzhodu in je v tem delu izveden kot dvokapnica; da ne gre za etažno površino, ampak za nefunkcionalno podstrešje, uporabno za odlaganje desk; da ni pravilno, da se ne upošteva priglasitev del, ki je bila pravilno izvedena po, v času priglasitve veljavnem 62. členu ZUN in Odloku občine K. o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko postavljajo in gradijo na podlagi pridobljenega urbanističnega potrdila (Uradni list SRS, št. 33/83) in da je zadeva že zastarala. Navaja še, da bi jo moralo sodišče zaslišati, ne pa enostavno verjeti toženi stranki. Predlaga tudi zaslišanje urbanističnega inšpektorja g. H. Po njenem mnenju določbe sprememb in dopolnitev ZUN v letu 1993 ne morejo imeti učinka na objekt, ki je zgrajen v letu 1985. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ni sporno, da tožeča stranka pred pričetkom gradnje predmetnega objekta ni pridobila ustreznega dovoljenja, ki bi ga, glede na določbe ZUN, morala imeti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov, gre za gradnjo garaže-prizidka, za katero si mora investitor pridobiti ustrezno lokacijsko dovoljenje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in da so bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v tem postopku pomembno le dejstvo, ali je imel investitor za gradnjo spornega objekta ustrezna upravna dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore, ki jih tožeča stranka v pritožbi ponavlja, in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Tožeča stranka v tožbi ni zahtevala glavne obravnave, na kateri bi se lahko izvedlo tudi zaslišanje urbanističnega inšpektorja. Pritožbeni ugovor, da spremembe in dopolnitve ZUN iz leta 1993 ne morejo imeti učinka na objekt, ki je zgrajen v letu 1985, je neupošteven.

Zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke se presoja na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje odločbe prve stopnje, takrat pa, po podatkih upravnih spisov, tožeča stranka za gradnjo zadevnega objekta ni imela ustreznega dovoljenja, ki ga predpisuje ZUN.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.