Jedro

Izrek sodbe, s katerim se odpravi odločbi o tem, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine in nima pravice do varstvenega dodatka, in hkrati zavrne zahtevek, da ostaneta v veljavi odločba o priznanju pravice do invalidske pokojnine in odločba o priznanju varstvenega dodatka, nasprotuje samemu sebi, zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpravita odločba toženke št. ... z dne 22. 3. 2012 in odločba št. ... z dne 17. 4. 2012 (I. točka izreka sodbe); zavrnilo zahtevek tožnika, da se odločba tožene stranke št. … z dne 19. 4. 1991 in odločba št. … z dne 18. 6. 2008 zadržita v veljavi (II. točka izreka sodbe) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 401,76 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 8 dni (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka z odločitvijo, da tožnik od 1. 4. 1991 dalje ni več upravičen do izplačila invalidske pokojnine in tudi posledično do izplačila varstvenega dodatka, posegla v pravnomočno odločitev. Navaja, da je bil tožnik spoznan za invalida I. kategorije zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13. 12. 1990 in mu je bila kot delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine od 5. 12. 1990 dalje. Sklep je postal pravnomočen in izvršljiv dne 22. 1. 1991. Tožniku se je po sklepu z dne 19. 4. 1991 invalidska pokojnina pričela izplačevati od 23. 1. 1991 dalje, od tega dne dalje mu je bila priznana tudi pravica do varstvenega dodatka, ki se mu je po odločbi z dne 9. 5. 1996 prenehala izplačevati, od 1. 2. 2008 dalje pa mu je bila ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku. Tožnik je bil v sklepu z dne 19. 4. 1991 opozorjen, da je dolžan v roku 8 dni javiti vsako osebno ali dejansko okoliščino oziroma spremembo, ki vpliva na pravico prejemanje njegove pokojnine in varstvenega dodatka. Tožnik je sklenil delovno razmerje v Avstriji v aprilu 1991 in gre za novo nastalo dejstvo, ki je nastopilo po izdaji pravnomočnega sklepa z dne 13. 12. 1990, ko je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine. Ta spremenjena okoliščina ima za posledico ustavitev izplačevanja pokojnine in ne gre za pravnomočno urejeno razmerje, ki bi ga bilo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi kot navaja prvostopno sodišče. Pravnomočni sklep o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 13. 12. 1990 zajema odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in pridobitvi pravice do invalidske pokojnine. O izplačilu in odmeri te pravice je bilo odločeno s sklepom z dne 19. 4. 1991, s katerim je bil določen datum pričetka izplačevanja pokojnine od 23. 1. 1991 dalje. Predmet pravnomočne odločitve je torej zgolj v priznanju pravice, v datumu pričetka izplačevanja in v kakšni višini. Zgolj v tem okviru so podane tudi meje pravnomočnosti. Za vse ostale mesece skozi leta pa o invalidski pokojnini z odločbo ni bilo odločeno. Za izplačevanje v bodočnosti je bila tožniku naložena obveznost, da javi vsako spremembo oziroma okoliščino, ki lahko vpliva na izplačevanje, med drugim je bila navedena tudi sklenitev delovnega razmerja. Samo izplačevanje v bodočnosti tako ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, saj je le-to odvisno od dejstev, ki se pojavljajo v prihodnosti in tekom časa, ki pa imajo, v kolikor gre za pravno relevantna dejstva, glede izplačevanja tudi določene pravne učinke. V obravnavanem primeru je pravno relevantno dejstvo sklenitev delovnega razmerja oziroma vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Avstriji, ki je nastopilo po izdaji pravnomočnega sklepa z dne 13. 12. 1990, ko je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine. Ta spremenjena okoliščina ima za posledico, upoštevaje določbo 178. člena ZPIZ-1, ustavitev izplačevanja pokojnine, zato je toženka upravičeno odločila z odločbo z dne 17. 4. 2012 v zvezi z odločbo z dne 22. 3. 2012 o tem, da se tožniku preneha izplačevati invalidska pokojnina v spornem obdobju po določbi 178. člena ZPIZ-1 in tožnik ni upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine skupaj z varstvenim dodatkom od 1. 4. 1991 dalje, ko se je vključil v zavarovanje, saj je nezakonito užival izplačevanje dajatev zaradi spremenjene okoliščine, kar pa pravno ni dopustno. Izplačevanje pokojnine dejansko predstavlja le izvedbo oziroma realizacijo pravice do pokojnine. Toženka z odločitvijo o prenehanju izplačevanja invalidske pokojnine ni v ničemer posegla v samo pravico do te pokojnine in tudi ne v odločbo z dne 13. 12. 1990. V zakonodaji izrecne prepovedi učinka za nazaj v takšnih primerih ni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da kršitev postopka, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima namreč pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Sodišče prve stopnje je po eni strani odpravilo odločbi toženke z dne 22. 3. 2012 in z dne 17. 4. 2012 (I. točka izreka), sočasno pa je v II. točki izreka zavrnilo zahtevek tožnika, da ostaneta v veljavi odločbi toženke z dne 19. 4. 1991 in z dne 18. 6. 2008. Sodba glede II. točke izreka nima razlogov in se v tem delu tako ne da preizkusiti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 17. 4. 2012, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22. 3. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje nima pravice do izplačila varstvenega dodatka.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku s sklepom organa prve stopnje z dne 13. 12. 1990, kot delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženka je nato s sklepom z dne 19. 4. 1991 tožniku odmerila pokojnino od 23. 1. 1991 dalje. S sklepom z dne 7. 5. 1991 je toženka tožniku priznala pravico do varstvenega dodatka k pokojnini od 23. 1. 1991, z odločbo z dne 9. 5. 1996 se je tožniku pravica do varstvenega dodatka dne 1. 5. 1996 prenehala izplačevati, od 1. 2. 2008 dalje pa je bila tožniku z odločbo z dne 18. 6. 2008 ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka. Toženka je na podlagi potrdila tujega nosilca zavarovanja z dne 12. 7. 2011 ugotovila, da je bil tožnik od 1. 4. 1991 ponovno vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji in je v posledici tega sprejela izpodbijani odločbi, da tožnik nima pravice do izplačevane invalidske pokojnine od 1. 4. 1991 dalje in varstvenega dodatka za čas od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 ter od 1. 2. 2008 dalje, ker je imel v navedenem obdobju status zavarovanca. Toženka je sporno odločitev sprejela na podlagi 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki ureja ponoven vstop v zavarovanje. Sodišče se je pri svoji odločitvi postavilo na stališče, da je odločilnega pomena to, da je bilo o priznanju pravice do invalidske pokojnine tožniku odločeno s sklepom toženke z dne 13. 12. 1990, o odmeri invalidske pokojnine in njenem izplačevanju s sklepom z dne 19. 4. 1991, o priznanju pravice do varstvenega dodatka in izplačevanju varstvenega dodatka pa s sklepom z dne 7. 5. 1991 in odločbo z dne 18. 6. 2008. Navedena odločba in sklepi toženke so postali dokončni in pravnomočni in kot taki zavezuje in tako stranke kot sodišče z vsemi pravnimi učinki, ki veljajo do takrat, dokler niso odpravljeni, razveljavljeni ali spremenjeni na zakoniti način. V pravnomočno odločbo je možno poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi.

S takšnimi stališči sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Višje delovno in socialno sodišče se je že v več zadevah postavilo na stališče, da ponoven vstop v zavarovanje, ki predstavlja bodisi začetek opravljanja dejavnosti ali sklenitev delovnega razmerja, pomeni pridobitev lastnosti zavarovanca in razlog za prenehanje izplačevanja pokojnine oziroma za njeno ustavitev (enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 443/2008 z dne 22. 11. 2010). S sodbo opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012 pa Vrhovno sodišče RS ni izpostavilo le pravnomočne odločbe, pač pa dodatno vprašanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja in možnost posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje z odločbo. Postavilo se je na stališče, da za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj v rednem postopku, toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. Odločba o ustavitvi izplačevanja neke dajatve, bi se lahko glasila le za naprej, na podlagi ugotovitev o prenehanju pogojev za izplačevanje. Za enako dejansko in pravno stanje gre tudi v obravnavanem primeru. Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da toženec, ne bi, v obdobju, ko tožnik ni izpolnjeval več pogojev za izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, zakonito ustavil izplačevanja invalidske pokojnine in tudi ne pomeni, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Prav nasprotno, toženec lahko, ne da predhodno z odločbo odloči o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, že takoj, z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega in zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika za izplačevanje invalidske pokojnine, uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine. Vse navedeno namreč ne pomeni, da je tožnik za obdobje, ko je imel status zavarovanca, upravičen še do izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.

Navedeno stališče pritožbenega sodišča je enako stališču sodišča prve stopnje in se nanaša na samo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo odločitvijo v I. točki izreka. Sodišče prve stopnje pa je v II. točki izreka zavrnilo zahtevek tožnika, da se odločba tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in odločba z dne 18. 6. 2008 zadržita v veljavi. Glede tega ni v obrazložitvi sodbe navedlo nobenih razlogov in se v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da v kolikor je sodišče prve stopnje po eni strani odpravilo odločbe toženke z dne 22. 3. 2012 in z dne 17. 4. 2012, sta vsekakor v veljavi obstali odločbi toženke z dne 19. 4. 1991 in z dne 18. 6. 2008, ki sta že pravnomočni.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem odločanju navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP odpraviti tako, da izrek sodbe sam s sabo ne bo v nasprotju in v obrazložitvi sodbe navesti razloge o odločilnih dejstvih za svojo odločitev.

V skladu s 354. členom ZPP je pritožbeno sodišče s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zadevo vrača sodišču prve stopnje, saj glede na naravo kršitev samo teh kršitev ne more odpraviti.