Jedro

Iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik vsaj v letu 1997 vedel za storilca (toženo stranko) in škodo zaradi izbrisa, saj je tedaj vložil prošnjo in pridobil dovoljenje za začasno bivanje v RS. Riziko pravočasne ocene, da je ravnanje storilca protipravno, nosi oškodovanec, ki ne sme odlašati z realizacijo pravice do povrnitve škode. Škoda, katere povračilo zahteva tožnik, je po svoji naravi tako imenovana sukcesivno nastajajoča škoda (kontinuiteta identičnega, predvidljivega in pričakovanega osebnostnega stanja). Zanjo je značilno, da je nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih po izbrisu oziroma po tem, ko se je je tožnik zavedal. Pravilo, ki poskrbi, da tudi v primeru tovrstnih škod institut zastaranja ni izigran, predpisuje, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde.

Stališče Ustavnega sodišča iz št. U-I-246/02 velja le za tiste pravice, katerih nastanek je vezan na sporni status prebivališča. Ne nanaša pa se opisano stališče na odškodninske terjatve zoper državo - za uveljavljanje pravice do povrnitve škode status stalnega prebivališča ni predpisan pogoj, uveljavlja jo lahko tudi tujec. Zato revident nima prav, ko trdi, da tožbe pred izdajo dopolnilne odločbe v marcu 2004 ne bi mogel vložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter popravo ostalih nepravilnosti, ki jih je utrpel, ker je bil 25. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, ker je tožnik vsaj z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-284/94, ki je bila objavljena 12. 3. 1999, izvedel za vse elemente, ki so potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Tožbo pa je tožnik vložil šele 27. 1. 2006. Zahtevek zaradi nemožnosti odkupa stanovanja je sodišče zavrnilo zaradi pomanjkanja vzročne zveze z izbrisom iz registra stalnega prebivališča; zahtevek zaradi izgubljenega zaslužka med leti 1992 do 2010 je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik 1995 pridobil status samostojnega podjetnika; zahtevek za vpis delovne dobe pa je zavrnilo, ker tožena stranka zanj ni pasivno legitimirana. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnik vlaga revizijo in vztraja, da so bili vsi elementi odškodninske obveznosti podani šele s sprejemom v državljanstvo leta 2003 oziroma s prejemom dopolnilne odločbe o priznanju statusa stalnega prebivališča v letu 2004. Zato je tožba, vložena leta 2006, pravočasna. Šele tedaj je namreč prenehalo protipravno stanje, pred tem pa ne bi mogel tožnik niti vložiti tožbe, zato tudi zastaranje še ni začelo teči. Revident predlaga prekinitev postopka, saj je eden od predlagateljev pobude za presojo ustavnosti Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki jo Ustavno sodišče obravnava pod št. U-I-85/11. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, so naslednje: - tožnik je od leta 1971 živel s svojo družino v Sloveniji, kjer je delal kot zidar, - 25. 2. 1992 je bil izbrisan iz registra stalnega prebivališča in prenesen v evidenco tujcev, - 20. 3. 1997 je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno bivanje, ki je bilo izdano 18. 10. 1997, - 23. 12. 1999 je tožnik vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bilo izdano 2. 9. 2002 in tožniku vročeno 12. 9. 2002, - 9. 12. 2003 je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije,

6. 3. 2004 je bila tožniku izdana odločba o priznanju stalnega prebivališča za čas od 25. 2. 1992 (od izbrisa) do 12. 9. 2002 (datum vročitve novega dovoljenja za stalno prebivanje), - 27. 1. 2006 je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine (prvotno v višini 83.458,52 EUR, 14. 9. 2010 je denarni tožbeni zahtevek povečal na 274.454,00 EUR).

7. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo(1), temu skladno pa sta odločili tudi nižji sodišči, pravica do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb izhaja iz določbe 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). V njej so predpisane predpostavke za obstoj te posebne odškodninske obveznosti: 1) protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, 2) škoda in 3) vzročna zveza med njima. Za vsa druga vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, pa je vse dotlej, dokler se ne bo začel uporabljati poseben zakon(2), treba po analogiji uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, uporablja v razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ). V reviziji izpodbijano vprašanje utemeljenosti ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, za odškodninske terjatve ureja 376. člen ZOR. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zastaranje tako začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel in smel terjati povračilo nastale mu škode (actio nata), t.j. ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za vse elemente, ki so mu omogočali vložiti tožbo.

8. Iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik vsaj v letu 1997 vedel za storilca (toženo stranko) in škodo zaradi izbrisa, saj je tedaj vložil prošnjo in pridobil dovoljenje za začasno bivanje v RS. Riziko pravočasne ocene, da je ravnanje storilca protipravno, nosi oškodovanec, ki ne sme odlašati z realizacijo pravice do povrnitve škode. Škoda, katere povračilo zahteva tožnik, je po svoji naravi tako imenovana sukcesivno nastajajoča škoda (kontinuiteta identičnega, predvidljivega in pričakovanega osebnostnega stanja). Zanjo je značilno, da je nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih po izbrisu oziroma po tem, ko se je je tožnik zavedal. Pravilo, ki poskrbi, da tudi v primeru tovrstnih škod institut zastaranja ni izigran, predpisuje, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde. Tožnik bi tako moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja prve tovrstne škode, v sodnem postopku pa bi nato po potrebi sprožil tudi presojo ustavnosti tedaj obstoječe zakonske ureditve in uveljavljal njeno neskladnost z Ustavo RS.

9. Stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-246/02, da bodo prizadete osebe z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj (torej šele z izdajo dopolnilnih odločb) lahko uveljavljale določene pravice, ne utemeljuje revidentove teze, da odškodninske tožbe ni mogel in smel vložiti pred prejemom dopolnilne odločbe o priznanju statusa stalnega prebivališča za nazaj. Citirano stališče ustavnega sodišča velja namreč le za tiste pravice, katerih nastanek je vezan na sporni status prebivališča. Le s konkretno in posamično upravno odločbo ugotovljeno stalno prebivališče namreč omogoča nadaljnje odločanje o tem, ali so v vsakem posameznem primeru izpolnjeni pogoji za nastanek take pravice npr. do akontacije vojaške pokojnine, do varstvenega dodatka, do zamenjave vozniškega dovoljenja. Ne nanaša pa se opisano stališče na odškodninske terjatve zoper državo - za uveljavljanje pravice do povrnitve škode status stalnega prebivališča ni predpisan pogoj, uveljavlja jo lahko tudi tujec. Zato revident nima prav, ko trdi, da tožbe pred izdajo dopolnilne odločbe v marcu 2004 ne bi mogel vložiti.

10. Tožnikov predlog za prekinitev konkretnega pravdnega postopka zaradi odprtega postopka za oceno ustavnosti Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni utemeljen. Tožnik je v pobudi za presojo ustavnosti izpodbijal predpis zato, ker ni urejal odprave posledic kršitve človekovih pravic in svoboščin, v okvir česar spada tudi možnost terjati plačilo odškodnine po specialnem predpisu. S strani revidenta zatrjevana zgoraj opisana pravna praznina ne obstaja več, saj je 18. 12. 2013 začel veljati Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. l. RS, št. 99/2013), ki se bo začel uporabljati 18. 6. 2014, in ki vsebuje specialne določbe tudi o vprašanju ponovnega sojenja v že pravnomočno razsojenih odškodninskih zadevah po prejšnjih (splošnih) predpisih in specialno ureja tudi vprašanje zastaranja tovrstnih odškodninskih zahtevkov. Zato vprašanje morebitne protiustavnosti pravne praznine Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji v konkretni pravdi ni relevantno.

11. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom ni uspela (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Sodba in sklep II Ips 11/2008, sodba II Ips 315/2010, sodba II Ips 99/2011, sodba II Ips 137/2010, sodba II Ips 304/2009, sodba in sklep II Ips 1017/2008. Op. št. (2): Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. l. RS, št. 99/2013).