Jedro

Izrek odločbe ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja, tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda.

SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35526-275/2010-9 z dne 11. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za okolje je A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdala vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo stanovanjske stavbe, namenjene občasnemu bivanju, v ..., zgrajene na zemljišču s parc. št. ... k. o. ..., v količini največ 0,15 m3/dan oziroma 54,75 m3/leto iz tam navedenih treh vodnjakov v Občini Brežice (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je prizadetima strankama naloženo: namestitev merilne naprave za ugotavljanje dejansko odvzete količine vode, opravljanje meritev enkrat mesečno, hranjenje in posedovanje rezultatov meritev in enkrat letno (do konca januarja) pošiljanje grafičnega prikaza meritev. S 3. točko izreka je odločeno, da prizadeti stranki vodno pravico izvršujeta v stanovanjski stavbi, namenjeni občasnemu prebivanju, ki je navedena v 1. točki izreka, skupaj s tožnico, kot imetnico vodnega dovoljenja v skupni količini največ do 150,15 m3/dan oziroma 54804,75 m3/leto iz vseh vodnjakov skupaj. Vodno dovoljenje je izdano za določen čas, do 31. 12. 2015, in preneha veljati z možnostjo priključitve stavbe na javni vodovod (4. točka izreka).

Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da sta prizadeti stranki zaprosili za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz treh vodnjakov (C., D. in E.) in da sta solastnika nepremičnine, na kateri stoji stanovanjska stavba, namenjena občasnemu prebivanju. Kot pravno podlago za pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, navaja 117. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Na podlagi podatkov iz lastnih evidenc o izdatnosti vseh treh vodnjakov (skupno 20-25 l/s) ugotavlja, da izračunana povprečna poraba vode v navedeni stavbi (0,15 m3/dan oziroma 54,75 m3/leto) ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev in kot imetnico drugega vodnega dovoljenja navaja tožnico, ki je tudi lastnica zemljišč, na katerih se nahajajo navedeni vodnjaki. Obveznost meritev in poročanja o rezultatih meritev utemeljuje s posebnimi zahtevami iz 50. člena ZV-1. Rok veljavnosti vodnega dovoljenja utemeljuje z obveznostjo občin, da prilagodijo svoje predpise, ki urejajo izvajanje javne službe, zahtevam Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Pravilnik) do 31. 12. 2008 in z obveznostjo izpolnitve zahtev Pravilnika do 31. 12. 2015. V obrazložitvi med drugim navaja še, da iz potrdila o določitvi upravljavca zasebnega vodovoda izhaja, da je Občina Brežice kot upravljavca zasebnega vodovoda, ki oskrbuje objekte v tožničinem kompleksu, določil tožnico, in sicer za vodne vire C., D. in E. Na podlagi tega ugotavlja, da je izpolnjen pogoj iz 4. točke 7. člena Pravilnika. Pojasnil je, zakaj ne določa ekološko sprejemljivega pretoka iz 7. točke 128. člena ZV-1 in pogojev rabe iz 8. točke ter drugih obveznosti iz 11. točke istega člena.

Ministrstvo za okolje in prostor je tožničino pritožbo zavrnilo, ker naj izdano vodno dovoljenje o vodni pravici do rabe vode iz navedenih zajetij ne bi posegalo v tožničino lastninsko pravico. V obrazložitvi pojasnjuje, da mora lastnik zemljišča dopustiti rabo vode tudi drugim osebam, če izdatnost vira to dopušča, zato je zavrača pritožbeno navedbo, da tožnica ne soglaša s priključitvijo na njen vodovod. Kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da ji organ ni podaljšal roka za izjasnitev o dejstvih, in očitek o uporabi podatkov iz hidrogeološkega poročila, ki ga je tožnica priložila svoji vlogi za izdajo vodnega dovoljenja.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj odločbo organa prve stopnje odpravi, ker ni pravilna in zakonita. Navaja, da izpodbijana odločba ni „izvedljiva“, ker se stanovanjska stavba, v kateri sta prizadeti stranki dobili vodno pravico, nahaja sredi tožničinega počitniškega naselja, v katerem je tožnica sama financirala izgradnjo zasebne infrastrukture, vključno z vodno oskrbovalnim omrežjem za celoten kompleks, prizadeti stranki pa tožničinega soglasja za uporabo tega omrežja nista pridobili. Pojasnjuje, da je uporaba vode v vsaki od stanovanjskih stavb mogoča le z uporabo te infrastrukture ob predhodnem soglasju tožnice, ker je ta infrastruktura njena last in jo tudi sama vzdržuje. Navaja, da organ prve stopnje ni ugotavljal dejanskega stanja, iz katerega bi bilo razvidno, da je za potrebe oskrbe z vodo potrebna sklenitev pogodbe, oziroma drugo dovoljenje oziroma soglasje in s tem povezano plačilo nadomestila lastniku služečega zemljišča in infrastrukture. Meni, da je odločitev, da prizadeti stranki izvršujeta vodno pravico v stanovanjski stavbi nezakonita, saj se s tem posega v tožničino lastninsko pravico na instalacijah in tožnico postavlja v neenak položaj. Tak poseg naj bi pomenila namestitev merilne naprave, na podlagi vodnega dovoljenja pa lahko prizadeti stranki uporabljeno vodo tudi spuščata po kanalizacijskem omrežju in čez tožničino čistilno napravo, tožnica pa bo morala plačevati vodna povračila še za njune odpadne vode. Meni, da sta organa toženke prekoračila svoja pooblastila in da bi bilo vodno dovoljenje lahko izdano le na samem „črpališču“.

Neobrazložena naj bi bila tudi ugotovitev, da raba vode ne vpliva na izvajanje obstoječih pravic drugih. Količina vode, ki je bila z vodnim dovoljenjem podeljena, naj bi bila določena nerealno glede na število družinskih članov in glede na možnost oddajanja počitniške hišice v najem. Opozarja na to, da načrti upravljanja z vodami v času odločanja še niso bili sprejeti in da se vodno dovoljenje lahko izda le, če je nameravana raba skladna s temi načrti. Izpodbijana odločitev naj ne bi vsebovala načina rabe in pogojev, ki jih mora upoštevati imetnik vodne pravice, kljub temu, da mora po 5. točki 128. člena ZV-1 vodno dovoljenje to vsebovati. Organ naj niti ne bi zahteval predložitve vseh prilog, ki so navedene v obrazcu vloge, saj od strank ni zahteval hidrogeološkega poročila, tako kot je to zahteval od nje. Navaja, da je bilo hidrogeološko poročilo izdelano na podlagi njenega naročila in da je organ opozorila, da ga sme uporabiti izključno za namen, za katerega je bilo izdelano, torej za pridobitev vodnega dovoljenja za tožnico, ne pa za tretje osebe. Zato meni, da sta prizadeti stranki privilegirani v primerjavi z njo. Večje naj bi bile tudi druge dolžnosti, ki jih je z vodnim dovoljenjem prvostopenjski organ naložil tožnici v primerjavi s prizadetima strankama.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz tožbenih navedb izhaja, da med strankami ni sporno, da na območju, na katerem se nahaja stanovanjska stavba prizadetih strank, storitev javne službe oskrbe s pitno vodo ni zagotovljena. Za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, je treba pridobiti vodno pravico (prvi odstavek 117. člena ZV-1). Vodno pravico je mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije (prvi odstavek 119. člena ZV-1).

S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da se prizadetima strankama dovoli neposredna raba vode za lastno oskrbo s pitno vodo. Vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo je predvideno v 1. točki prvega odstavka 125. člena istega zakona poleg oskrbe, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Člen 128 pa v 11 točkah določa vsebino vodnega dovoljenja. Tako mora vodno dovoljenje med drugim vsebovati tudi opis vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, predvsem mesto odvzema in vračanja vode (3. točka 128. člena). Po presoji sodišča pa izpodbijano vodno dovoljenje nima vseh predpisanih vsebin, saj nista navedena ne mesto odvzema ne mesto vračanja vode.

Poleg tega izpodbijana odločitev tudi sicer nima vsebine, kakršno mora imeti po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve namreč ni razvidno niti, ali je toženka odločala o vodnem dovoljenju glede na obstoječi zasebni vodovod, ali je odločala o vodnem dovoljenju neodvisno od obstoja zasebnega vodovoda. V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je sicer določeno, da prizadeti stranki vodno pravico izvršujeta v stanovanjski stavbi, ta pa se, kot je razvidno iz obrazložitve, nahaja v kompleksu objektov, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz obstoječega zasebnega vodovoda. V isti točki izreka določa tudi, da prizadeti stranki vodno pravico v njuni stanovanjski stavbi izvršujeta skupaj z imetnikom vodnega dovoljenja št. 35526-187/2008-21 z dne 3. 6. 2010 (drugostopenjski organ navaja, da gre za odločbo št. 35526-186/2008-21 z dne 3. 6. 2010), tj. s tožnico, in sicer v skupni količini največ 150,15 m3/dan oziroma 54804,75 m3/leto iz vseh vodnjakov skupaj. Kljub temu po presoji sodišča ni jasno, ali je vodno dovoljenje izdano za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo tako, da je vodno dovoljenje izdano za rabo vode iz obstoječega zasebnega vodovoda, saj ta v izreku ni niti omenjen. Tudi iz obrazložitve ni razvidno, da bi se vloga prizadetih strank po vsebini nanašala na vodno dovoljenje za rabo vode iz vodnega vira, namenjenega oskrbi s pitno vodo (8. člen Pravilnika), saj ne navaja niti, da bi bila oskrba s pitno vodo iz tožničinega zasebnega vodovoda predvidena v gradbenem dovoljenju (v okviru zahteve po minimalni komunalni oskrbi objekta iz 7. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1).

Mesto odvzema ni opredeljeno niti v 1. točki izreka, v kateri so navedeni „vodnjaki“ kot vodni viri. Zgolj navajanje poimenovanja vodnjakov „C.“, „D.“ in „E.“ ter njihovih Gauss-Krűgerjevih koordinat mesta odvzema ne more določati, ker gre za tri različne „vodnjake“, poleg tega ne iz izreka ne iz obrazložitve ni razvidno, kaj pri obravnavanih treh vodnih virih pomeni „vodnjak“, tj. ali gre za naravne izvire ali za grajene objekte za zajem vode oziroma za črpališča podzemnih voda. Ker so navedeni vsi trije vodnjaki skupaj, mesta odvzema in vračanja vode ni mogoče ugotoviti niti iz vsebine vodnega dovoljenja. Skupna izdatnost vseh treh vodnjakov je namreč kar 20 do 25 l/s (20 l/s = 1.728.000 l/dan), vodno dovoljenje pa se nanaša le na 150 l/dan, pri čemer so vodnjaki, po v izreku navedenih koordinatah, na različnih mestih.

Navedeno torej pomeni, da izrek ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja (3. točka 128. člena ZV-1), tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Pravilnika. Glede na to, da priključitev na zasebni vodovod ni obvezna, tudi ni mogoče šteti, da se vodno dovoljenje v primerih, ko je zasebni vodovod na voljo, vedno lahko nanaša le na vodno dovoljenje za rabo pitne vode iz zasebnega vodovoda. Tudi če bi se vodno dovoljenje nanašalo na rabo vode iz zasebnega vodovoda, odločba o tej vodni pravici ni pravni naslov za priključitev na zasebni vodovod. Po navedenem je organ druge stopnje pritožbeno navedbo, da tožnica ne soglaša s priključitvijo na zasebni vodovod, napačno zavrnil s sklicevanjem na obveznost lastnika zemljišča, ki jo določa drugi odstavek 117. člena ZV-1. Lastnik ali drug posestnik zemljišča, na katerem se nahaja voda, mora namreč po tej zakonski določbi dopustiti rabo vode, ki se nahaja na njegovem zemljišču, za oskrbo s pitno vodo tudi drugi osebi, če to omogoča izdatnost vira, ni pa dolžan dopustiti tudi rabe njegovega vodovoda. Druga oseba sicer lahko na podlagi tretjega odstavka 117. člena ZV-1 zahteva ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist svojega zemljišča, če je za rabo vode treba zgraditi cevovod ali drugo z njim povezano napravo na zemljišču osebe, na katerem se nahaja vodni vir, vendar to ne pomeni, da je lastnik zemljišča, na katerem se nahaja vodni vir, dolžan zgraditi cevovod ali druge z njim povezane naprave, niti ne pomeni, da je v vsakem primeru dolžan dopustiti rabo že zgrajenega cevovoda ali naprave.

Ustanovitev služnosti je namreč civilnopravno razmerje. Tako se tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop, uporabljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o nujnih poteh (91. člen SPZ). SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem. Glede na to, da se izrek izpodbijane odločbe niti ne nanaša na ustanovitev služnosti, z obravnavanim vodnim dovoljenjem o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena ZV-1 niti ni bilo odločeno. Da bi šlo za primer iz drugega odstavka 110. člena ZV-1, tj. da je bilo tožnici z vodnim dovoljenjem, ki je bilo izdano njej, naloženo, da mora omogočiti uporabo vodnega objekta tudi za splošno rabo ali oskrbo s pitno vodo, pa iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno.

Ker torej opis vodnega vira ni ustrezen in ker mesti odvzema in vračanja vode nista določeni, sodišče po navedenem niti ne more preizkusiti, ali izpodbijana odločba res določa uporabo tožničinega zasebnega vodovoda oziroma poseg na njenih objektih oziroma napravah. Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker je zaradi pomanjkljivosti in nejasnosti tako v izreku kot v obrazložitvi, ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaradi navedenih pomanjkljivosti vodno dovoljenje tudi ne vsebuje obveznih sestavin iz 3. točke 128. člena ZV-1, kar pomeni, da je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi kršitve pravila postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da se po šestem odstavku 127. člena ZV-1 v postopku za dodelitev vodnega dovoljenja od vlagatelja ne sme zahtevati predložitve podatkov, o katerih uradno evidenco vodijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Morebitne nepravilnosti pri odločanju o vodnem dovoljenju, ki je bilo izdano tožnici, pa na zakonitost izdaje vodnega dovoljenja drugim osebam ne vplivajo. Tožnica bi te nepravilnosti lahko uveljavljala le v postopku izdaje vodnega dovoljenja njej oziroma s pravnimi sredstvi zoper njej izdano vodno dovoljenje.