13. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., na prestajanju kazni v ZPKZ Ž. pri Z., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 25. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 31/98 z dne 14. 6. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 306/97 z dne 18. 12. 1997 in sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 274/97 z dne 8. 9. 1997 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom je bil zavržen pritožnikov predlog za obnovo postopka. Z izpodbijanima drugostopenjskim sklepom in s sodbo Vrhovnega sodišča sta bili pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjeni kot neutemeljeni. Pritožnik je navedel, da je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 - KZ). Izrečena mu je bila kazen treh let in pol zapora. Pritožnik je navedel, da je v predlogu za obnovo postopka kot nov dokaz uveljavljal mnenje farmakologa in predlagal oceno tega mnenja v povezavi z mnenjem dr. Ruglja. Ne strinja se s stališčem sodišč, ki so ga zavzela v izpodbijanih odločbah, da predlagani dokaz ni nov. Sklep Vrhovnega sodišča, da je v dosedanjem postopku že bilo ugotovljeno, da je bil pritožnik kljub zaužitemu alkoholu in zdravilom sposoben izvršiti očitano kaznivo dejanje, naj bi bilo kontradiktoren in nerazumljiv. Na eni strani naj bi sodišče navedlo, da ponujeni dokaz sam zase ali v zvezi z drugimi dokazi ne bi mogel pripeljati do oprostilne sodbe. Na drugi strani naj bi sklenilo, da bi predlagani dokaz lahko pripeljal do obnove le, če bi bilo mogoče potrditi, da je pritožnik res zaužil toliko alkohola, kot trdi. Poleg tega naj bi navedlo, da to ne izhaja iz rezultatov alkoholometrične analize, hkrati pa potrdilo, da je pri odpremi vzorcev urina oziroma pri njegovem odvzemu prišlo do napak. Sodišče bi moralo predlagani dokaz preveriti, ne pa ga zavrniti z utemeljitvijo, da pritožnik ponavlja že ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijanimi odločbami naj bi bila kršena pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb, vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču ter povrnitev stroškov kazenskega postopka in vložitve ustavne pritožbe.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno.

Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta zavzeli stališče, da bi pritožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem farmakologom lahko pripeljal do obnove postopka le, če bi bilo mogoče potrditi, da je pritožnik res zaužil toliko alkohola, kot trdi, to pa ne izhaja niti iz izpovedb dotlej zaslišanih prič niti iz alkoholometrične analize. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo z obrazložitvijo, da pritožnik s trditvami o pomenu izvedenskega mnenja farmakološke stroke ne uveljavlja kršitve zakona, ampak le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da se pritožnik ne strinja z opisanim stališčem sodišč.

Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (tretja alineja 29. člena Ustave) očitno ne gre. Z ustavno pritožbo so izpodbijane odločbe sodišča, izdane na podlagi pritožnikove zahteve za obnovo postopka, vložene iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP). Po tej določbi se sme pravnomočno končan kazenski postopek obnoviti v korist obsojenca, če se navede nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa obsodbo po milejšem zakonu.

Sodiščem torej v izpodbijanih odločbah ni bilo treba odločiti o izvedbi predlaganega dokaza, temveč so morala presoditi, ali so dejstva, navedena v zahtevi, nova, oziroma ali je predlagani dokaz tak, da je z njim mogoče dokazati takšna nova dejstva, ali tak, da je z njim mogoče izpodbiti že ugotovljena dejstva v prejšnjem postopku.

S trditvami o kontradiktornosti in nerazumljivosti stališč, zavzetih v izpodbijanih odločbah, pritožnik uveljavlja očitno napačnost oziroma arbitrarnost stališč in s tem kršitev jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tudi ta kršitev očitno ni podana. Niti stališčema prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča niti stališču Vrhovnega sodišča, ki so opisana v 3. točki obrazložitve, ni mogoče odreči razumne presoje. Tudi razlikovanje sodišč med dokazom in dejansko podlago ni nerazumno. Prav tako sklicevanje na rezultate alkoholometrične analize kljub ugotovljenim nepravilnostim v zvezi z odvzetim vzorcem urina ni arbitrarno. Sodišča so se namreč oprla na rezultat, pridobljen na podlagi odvzete krvi.

Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer